"Jimmy Rodgers mi je spremenil življenje," je dejal Howe, ko je kot devetnajstletni fantič prvič stopil na ulice Tucsona. V popotni torbi je imel deset posnetkov in nekaj plošč s country glasbo. V iskanju avtentičnega duha countryja se je pred njim odprl nov svet - v prostranstvu peska in tamkajšnje vegetacije je odkril nekoliko drugačne zvoke od tistih, ki so jih vrteli na radijskih postajah. Ker tudi sam sprva ni bil čisto prepričan, koliko manevrskega prostora potrebuje, je ustanovil dva projekta, osnovni The Band of Blacky Ranchette in satelitski Giant Sand. Po obeh prvencih (1985) sta se vlogi zamenjali: album Valley of Rain je bil za razliko od istoimenskega debija (The Band…) manj slučajen, veliko bolj dodelan in zaključen, kar je Gelba prepričalo, da je vlogi zamenjal, četudi je kasneje, zlasti na dvojnem albumu Purge Slouch (1994) in živem odgovoru Goods and Services (1995), znal eksperimentalne obrazce približati tistemu, kar je poskušal dopovedati oziroma zaradi česar je ustanovil osnovni kolektiv. Mogoče bi se k takšnemu drznemu razmišljanju celo vrnil, če ne bi leta 1988 presenetil vseh, najverjetneje tudi sebe, z albumom The Love Songs. Brutalna poetičnost - nekateri so jo celo primerjali s takrat v Frankova divja leta ujetim Tomom Waitsom - že dolgo ni imela toliko pustolovskega duha, ujetega v tragikomične kulise "Gas, Food, Lodging" filozofije, kar sta kasneje z vonjem po Morriconeju v kolektivu Calexico še dodatno oplemenitila dva prebežnika iz Giant Sand Joey Burns in John Convertino. Gelbova glasba - v kateremkoli projektu, in teh ni malo - je namreč ohranila interpolacijo med ekscentrično individualnostjo in prostorom, še zlasti če jo je s klaviaturami iz ozadja (neskončna prostranost) barval Chris Cacavas. Na poti so ga vedno zanimale (lokalne) posebnosti ter obskurni karakterji, v filmih navadno rezervirani za Harryja Deana Stantona, Dannyja Treja ali (celo) Steva Buscemija.
Howe Gelb je danes institucija ameriškega neodvisnega rock'n'rolla, medtem ko je Giant Sand skupina, za katero se je izgubila vsaka sled v puščavi… Do leta 2008, ko so izdali aktualni album proVISIONS. V najnovejši inkarnaciji Gelb ohranja značilno antiorgansko lo-fi zmes eksternega in intimnega, vendar je vzdušje veliko bolj nadzorovano kot nekoč, še zlasti če v spomin prikličemo izjemno serijo Official Bootleg Series 1-5. V tem trenutku se ne bomo poigravali z meta- ali subžanrskimi označevalci, saj je ravno na primeru Giant Sand takšno početje povsem nesmiselno. Dovolj je omeniti utesnjeni "No Depression" sentiment z odtenki vsega, kar vas čaka v iskanju "nežnega usmiljenja".