S svojimi talenti - igralskim darom in nasmehom in darom govora - je potegnil za nos večino Otočanov. Verjeli so, da so lahko politika in politiki res drugačni, kot so jih bili vajeni: obljubljal jim je čisto politiko, ki bo bolj bela od belega. Samo trinajst let pozneje mnogi spet "verjamejo" v novo očiščenje politike in novo politiko, čeprav sta jim novi laburizem s svojim večnim "spinom", bitkami, spletkami in intrigami blairovcev in brownovcev ter lažmi in lanski škandal s poslanskimi izdatki, ki ni prizanesel nobeni stranki, tako priskutila politiko, da je eden izmed poslancev (pred volitvami) dejal, da ljudje na politike gledajo kot na pasje iztrebke na pločniku.
Veliki romantični nesmisel
Med Britanci je spet čutiti - tokrat res zadržani in previdni - optimizem, čeprav zanj, ob 772 milijardah funtov javnega dolga in blizu 160 milijardah funtov proračunskega primanjkljaja, ni prav nobene podlage. Toliko bolj presenetljiv je, ker ga napaja modro-rumena koalicijska vlada, saj sta veliki dve stranki, konservativna in laburistična, ki sta si desetletje za desetletjem podajali kljuke oblasti, Britance do onemoglosti prepričevali, da so koalicijske vlade "recept za politično nestabilnost", in vročično branili večinski volilni sistem (o njegovi usodi bodo, zahvaljujoč liberalnim demokratom, odločali na referendumu).
Ključni trenutek je nastopil dan po dolgotrajnem, petdnevnem rojevanju koalicijske vlade in po poročni noči prvakov konservativcev Davida Camerona in liberalnih demokratov Nicka Clegga - na romantični tiskovni konferenci koalicijskih mladoporočencev na vrtu Downing Street 10, na kateri sta rojakom obljubila očiščenje politike in novo politiko. Prednost bosta bosta dala nacionalnemu, ne pa strankarskim interesom…
Prave stvari govorita in, za zdaj, prave stvari tudi delata. Optimisti verjamejo v novo politiko. Realisti trdijo, da nove politike ni: je samo stara politika, ki se ponuja na novo že od svojih starogrških začetkov. Nova politika, po njihovem, ni nič drugega kot veliki romantični nesmisel.
To nemara potrjujejo tudi okoliščine prvega odstopa člana koalicijske vlade, drugega moža v finančnem ministrstvu, liberalnega demokrata Davida Lawsa, še bolj pa odzivi, ki jih je odstop sprožil med politiki. Tako kratke ministrske kariere, ki se je končala po vsega osemnajstih dneh, ne pomnim. Prav tako ne pomnim, da bi politiki kdaj tako zelo globoko obžalovali odstop svojega kolega. Lawsa, ki ga Otočani - z izjemo volilcev v njegovem volilnem okrožju, kjer ga hvalijo kot zelo dobrega poslanca - doslej niso poznali, razglašajo za političnoekonomskega genija in upajo, da se bo kmalu vrnil v vlado. Za odstop naj bi se odločil, ker se ni mogel sočasno spoprijeti s tremi zadevami: biti javni obraz krčenj javnih izdatkov (prav on je avtor prvih 6 milijard funtov krčenj), braniti se obtožb, da je zlorabil sistem poslanskih izdatkov (za 40.000 funtov), in razkriti, da je homoseksualec. Njegov odstop je koalicijsko vlado oropal močnega koalicijskega partnerstva na finančnem ministrstvu - s konservativnim finančnim ministrom Georgeem Osbournom sta kot par nastopala komaj kak dan manj kot Cameron in Clegg. Vsi povprek, od njiju navzdol, ne morejo prehvaliti Lawsa. Njegovi ministrski kolegi poudarjajo, da ni samo "izjemno sposoben, ampak tudi izjemno načelen politik", da ni "plemenski politik" (do svoje stranke nima odnosa, kot bi bila njegovo pleme), da njegov odstop dokazuje njegovo integriteto, da se je odpovedal donosni karieri v Cityju in se odločil za politiko, ker verjame v javne storitve, da je vlado po samo osemnajstih dneh ministrovanja postavil na pravo pot pri spoprijemanju s proračunskim primanjkljajem in... tako naprej.
Kako pravzaprav se je pregrešil Laws? Dnevnik Daily Telegraph, ki je postal strah in trepet politikov, odkar je lani razkril zlorabe in molžo poslanskih izdatkov, je razkril, da je Laws od leta 2004 do 2007 zahteval povračilo od 700 do 950 funtov na mesec (skupaj približno 40.000 funtov) za najem sobe v stanovanju v Kenningtonu v južnem Londonu, lastnik stanovanja pa da je Lawsov dolgoletni skrivni ljubezenski partner, lobist James Lundie. Pravila glede najema (hiš, stanovanj, sob) so bila zelo jasna: poslancem so prepovedovala, da bi jih najemali od partnerjev. Laws je kršenje pravila opravičeval z željo, da bi njegova homoseksualnost in razmerje z Lundiejem ostala skrivna, in napovedal, da bo denar vrnil. Poskušal se je braniti tudi z dvomom, ali Lundie po vseh pravilih sploh šteje za "partnerja", na koncu pa se je - po enodnevnem "razmišljanju" - vendarle odločil za odstop. Laws morda ni plemenski politik, so pa politiki, zlasti vladne koalicije, na njegov odstop odreagirali kot pleme (politikov). Cameron ga je razglasil za "dobrega in spoštovanja vrednega človeka, ki ga je motivirala zgolj želja po varovanju zasebnosti". Clegg je "vedno občudoval Lawsovo integriteto", pohvalil pa je tudi Camerona - dejal je, da "globoko spoštuje njegovo dostojanstveno ravnanje (v zvezi z Lawsovim odstopom)".
Finančni minister Osbourne je močno obžaloval odstop "častnega, nadarjenega" Lawsa. "David kot da je bil poslan na zemljo, da bi opravljal službo, ki sem mu jo ponudil." Sam bog je imel prste vmes!? Nekdanji Lawsov poslanski kolega Lembit Opik je celo dejal, da je Laws žrtev "lova na čarovnice", njegov odstop pa razglaša za "nacionalno tragedijo". Nekdanji neodvisni poslanec Martin Bell, eden najbolj znanih preganjalcev politične korupcije na Otoku, je eden redkih, ki ne mislijo, da je bil pritisk na Lawsa nepošten: "To ni bil lov na čarovnice. Ne gre za njegova osebna razmerja s komerkoli, ampak za izdatke."
Bolj ko se stvari spreminjajo, bolj so enake
Vsak ministrski odstop po samo osemnajstih dneh vladanja bi prizadel vsako vlado. Lawsov je toliko bolj boleč, ker je bil eden vodilnih arhitektov koalicijskega dogovora, s svojim slovesom "proračunskega jastreba" pa je pomiril skrbi številnih konservativcev o liberalnodemokratskih koalicijskih partnerjih. Pogosto je zvenel prej kot konservativec kot pa liberalec. Zaradi njega so se mnogi torijci počutili lagodneje v koaliciji z liberalnimi demokrati. Ta nekakšna minikriza koalicije je pomembno opozorilo novi vladi, da bo pod veliko strožjim javnim (medijskim) nadzorom, kot so bile vlade v preteklosti.
"Plemenskost" odziva politikov s plazom pohval o Lawsovi dobroti, častnosti, poštenosti in integriteti ter izrazi upanja, da se kmalu vrne v vlado, zbuja dvom v novost nove politike in jezi številne Otočane, ki pravijo, da ta odstop kaže, da se ni nič spremenilo. V izjavah politikov so namigi, da je bil Laws žrtev lova na čarovnice, ker so ga razkrili kot geja, nihče pa ne govori o tem, da je, čeprav je bogat, z izdatki prigoljufal več kot 40.000 funtov (če je res želel skriti homoseksualnost in razmerje z lobistom, bi lahko to vsaj tako dobro ali celo lažje naredil s svojim kot pa z davkoplačevalskim denarjem). Največji problem odziva politikov, ki poraja dvome o novosti nove politike in njenem očiščenju, ti pa slabo vplivajo na novorojeni optimizem na Otoku, je slabo prikrita želja politikov, da bi ohranili nekaj, kar vsebuje besedna igra s priimkom Davida Lawsa (angl. laws zakoni): "One laws for us, another laws for them." Eni zakoni za nas, drugi zakoni za njih.
Bolj ko se stvari (v politiki) spreminjajo, bolj so enake.
