Njegov potencial je razkrilo šele sodelovanje z Milanom Erženom, ki je kot taktik znova sedel v spremljevalnem avtomobilu z Boštjanom Mervarjem. Blizu zgodovinske zmage je bil že marca v Lonjerju nad Trstom, a je tam preveč energije porabil kot vodonosec Marka Kumpa. Tokrat je bilo obratno. Ko sta v zaključnih krogih v Kranju, 30 kilometrov pred ciljem, z malim Bolgarom pobegnila dvanajsterici, je bil prav Kump tisti, ki mu je kril hrbet. "Ko smo se izpod Storžiča peljali proti Kranju, je bila moja naloga držati ubežno skupino skupaj kot priprava terena za Kumpa. Zato sem bil tudi veliko na čelu. Ker pa je Koev pobegnil, sem bil edini, ki je šel za njim. Ujel sem ga, kombinacija z Bolgarom pa je bila dobra, saj sem vedel, da ga bom v šprintu premagal," je ozadje boja opisal Matej Gnezda, naslednik Martina Hvastije (2005), Boštjana Mervarja (2006), Boruta Božiča (2007), Grege Boleta (2008) in Gašperja Švaba (2009) na prestolu zmagovalca največje slovenske klasike.

Ključen je bil zadnji, osmi krog čez gorski cilj na Bašelj. Zasedba enajstih ubežnikov z Murnom, Mahoričem (oba Adria), Juretom Zrimškom, Gašperjem Švabom (oba Sava) in Giovannijem Viscontijem (ISD) se je prav tam še zadnjič premešala. "Bil sem dovolj močan, da bi šel zraven, a sta bila tam že Kump in Gnezda. Če bi nas iz Adrie bilo preveč, bi samo nas gledali in nas ulovili. Tako pa je pravega interesa ni bilo več. Z Murnom sva bila pripravljena, da bi odgovorila na naslednjo akcijo, če bi ta propadla. Kolesarstvo je kot šah, prave poteze je treba potegniti pravi čas," je državni prvak Mitja Mahorič opisal taktiko.

Z Bašlja je proti Kranju skupina 14 ubežnikov drvela s skoraj 80 km/h, zasledovalci pa so hitro zaostali debelo minuto. Najbolj razočaran je bil Giovanni Visconti, nemara prvi favorit, ki je jezno že pred Kranjem oblekel anorak in zavil kar po bližnjici v cilj. Čast Cipollinijeve ekipe je s tretjim mestom rešil Oscar Gatto. Domačine Savčane je rešil Blaž Furdi s petim mestom in dejal: "To je bil moj domet. Ostali so imeli številčno premoč."