Kakšni so bili za vas zadnji kilometri do Verone?

Zame ob prihodu v Verono ni bilo posebnih emocij. Da bi gledal rožnato preprogo v areni pred 11.000 ljudmi, opisoval modro nebo, sanjal deseti Giro? Nisem tak. Zame je to služba. Na tem Giru sem naredil največ, kar je bilo mogoče, tako zase kot za ekipo. Sredi Gira, ko je Vinokourov oblekel rožnato majico, je kazalo, da bi lahko dosegli več. Vendar bi to drago plačali, če bi še vztrajali. Tega si nismo mogli več privoščiti, ker bi nas stalo preveč. Energijsko. "Vino" je bil na koncu res v boju z Evansom za rdečo majico najboljšega po točkah za etapne uvrstitve, a le zaradi vztrajnega boja za etapno zmago. Majica ni bila njegov cilj. Če bi jo oblekel, bi bila to le dodatna nagrada.

Zadnji teden je bil izjemno težak. Kako ste ga preživeli?

Izredno težko sem se zbral. Zmanjkalo mi je motivacije. Že prej sem bil nekako osredotočen, da grem po dveh tednih domov. Tour imam že v mislih. Vendar so me štirje iz ekipe prehiteli, zato ne bi bil pravi trenutek, če bi fantom tudi jaz rekel, da grem. Po svoje je to posledica slabe organizacije ekipe, saj so se nekateri ob prvem slabem dnevu vdali. A sem si nekako rekel, če sem že milijonkrat potrpel kaj takega, bom tudi letos. Seveda sem po prvotnem načrtu razporedil moči in vse pokuril že prva dva tedna. Zadnji teden tako nisem bil več posebno koristen, bojeval sem se le sam s sabo.

Toda v soboto ste bili v kraljevski etapi od Bormia čez Livigno, na prelaz Gavia in ciljni vzpon na prelaz Tonale celo v begu.

Da, ker sem želel pomagati Vinokourovu. Šel sem v beg, da bi mu lahko pozneje pomagal proti koncu, ko bi me ujel. Žal med nami ubežniki ni bilo nikogar iz Sastrejeve ekipe, pa so nas po zaslugi ekipe Cervelo pred Livignom ujeli. Bil sem tako razočaran, da sem želel parkirati kolo v prvem hotelu v Livignu. Ne veste, kako me je to prizadelo.

V kraljevski etapi se ni zgodilo praktično nič. Zakaj?

Preveč je bilo takih, ki so upali, da bodo še kaj dosegli. Letelo je od štarta. Od bojevitosti in vztrajnih poskusov bega pa so bili vsi že pod Gavio mrtvi. Kljub temu nihče z vrha razpredelnice ni omagal, pa čeprav smo skupaj premagali 4800 metrov višinske razlike.