Prepričal je s klavirsko virtuoznostjo na kitarskih strunah, s smislom za komunikacijo s poslušalci ter z všečno izbranim sporedom. Kitarski mojster, ki ga je pri nas pod svoje okrilje vzela Agencija Gallus J. Carniolus, razmišlja tudi o delni selitvi v Slovenijo, saj je tu našel svojo življenjsko sopotnico. Navezave s Slovenijo so se začele prepletati tudi profesionalno, kajti 20. julija bo v Barceloni nastopil z APZ Tone Tomšič ŠOU Ljubljana. Skupaj bodo izvedli skladbo Romancero Gitano skladatelja Maria Castelnuova Tedesca, ki je nastala na besedilo španskega pesnika Frederica Garcie Lorce. Nedavno sta na odru skupaj stala tudi s slovensko sopranistko Ireno Preda.

Po študiju kitare v Tuzli je odšel na študij na rotterdamski konservatorij k profesorju Dicku Hogeveenu, potem pa še na haaški kraljevi konservatorij k Zoranu Dukiću. Po diplomi se je preselil v Barcelono in tam nadaljeval podiplomski študij pri Alexu Garrobeu in Fernandu Rodrigesu. Šest let pozneje je podiplomski študij vpisal še na Visoki šoli za glasbo Leopolda Mozarta v nemškem Augsburgu pri profesorju Franzu Halaszu. V obdobju med letoma 2002 in 2007 je osvojil kar 17 uglednih nagrad na mednarodnih tekmovanjih, med drugim prve nagrade na tekmovanjih "Jose Tomas" v Alicanteju, "Andrés Segovia" v Linaresu, Velez-Malaga ter na tekmovanju v interpretaciji španske glasbe S:A:R Infanta Cristina Fundacije Guerrero v Madridu. Garagić ima v Barceloni tudi diskografsko podjetje Artpegi ter je soorganizator zelo obiskanega cikla Španska kitara in vino.

Uspeti v zibelki kitarske glasbe je izjemno težko. S čim ste prepričali Špance?

Pomembno je, da razviješ svoj stil igranja; ne gre zgolj za virtuoznost, veliko je takšnih kitaristov. Morda se jim zdim zanimiv zato, ker igram značajsko močno, verjetno jim je všeč tudi moj občutek za špansko glasbo, ki poleg virtuoznosti zahteva eleganco. Če torej eleganco pomešaš z njihovim temperamentom in temu dodaš še bosanski melos, je to recept za uspeh. Veliko ljudi mi je reklo, da v moji glasbi slišijo sevdah, četudi ne igram sevdalink. Vsekakor pa so za razpoznavnost pomembni glasbenikova osebnost, smisel za inštrumentalnost, tehniko, intelektualnost same glasbe, potem sta pomembna stil in karakter igranja, in pa komunikacija s poslušalci: kaj jim kot glasbenik daš, kaj sprejmejo in v kakšnem razpoloženju potem zapuščajo koncert. Odnos do poslušalcev me v bistvu zelo zanima. Med recitalom sebe recimo doživljam kot del poslušalcev, nisem eden tistih, ki bi med nami postavil zid.

Ampak eno sevdalinko ste nam za "bis" ljubljanskega koncerta vendarle privoščili. Kako ste doživeli naše poslušalce?

Ko sem stopil prednje, sem dobil občutek, da so zadržani in da so pač prišli pogledat, kako Bosanec igra špansko muziko - kot bi gledali v televizor. Intuitivno sem začutil, da moram nekaj spregovoriti, in tako sem vsako skladbo najprej pokomentiral. Upal sem, da jim bo to všeč, da se bodo stopili s samo situacijo, se sprostili in začeli uživati. Ko smo prebili led, je bilo vse v redu. V bistvu so bili zelo topli. Škoda le, da na koncertu ni bilo nobenega kitarista, ker je bil menda ob istem času v Slovenski filharmoniji še en kitarski koncert.

Kitara je dvolična: po eni strani je zelo tiha, hkrati pa je harmonski inštrument, tako da za (po)polno zvočno sliko na odru ne potrebuje nikogar. Kako balansirate prodornost zvoka?

Res je ena od slabosti kitare ta, da je relativno tih inštrument, in če si na koncertu konstantno tih, recimo v dvorani z 200 sedeži to je za kitaro že velika dvorana , se zgodi, da so ljudje, ki se trudijo, da vas poslušajo, na koncu utrujeni, izgubijo interes. Vedno vztrajam, da je treba kitaro ozvočiti, kadar je v dvorani več kot sto ljudi; kitara ima vendarle številne nianse, ki jih je treba slišati, iz nje je treba izvleči drugačno dinamiko kot recimo pri klavirju ali violini, ki sta lahko na trenutke tudi silovita, glasna. Tudi če na kitaro poskušaš igrati zelo glasno, ti iz inštrumenta preprosto ne uspe potegniti vsega. Profesionalnemu kitaristu ozvočitev ne bi smela povzročati težav; za običajne poslušalce je povsem nemoteča, opazijo jo morda res le kitaristi.

Pri kitari je vse kot mala opera - imamo harmonijo, inštrumente, barve, a vse je nekako miniaturno. Je pač ustvarjena za bolj intimne, komorne koncerte. Prav ta intimnost pa kitari daje tudi prednost: ima nešteto barv in nians, različne karakterje, je eden najbolj ekspresivnih inštrumentov. Ima podobno energijo kot harfa. Da poslušalci res doživijo tudi prijetne vibracije, je v bistvu naloga poustvarjalca, in ni samo vprašanje tega, ali si poslušalci to sploh želijo (smeh). Veliko koncertiram po Španiji in večkrat pridejo na koncerte ljudje raztreseni, slabe volje. Takrat moraš tudi kot glasbenik drugače pristopiti do njih, stopiti moraš ta emocionalni led.

Kje vas je odkril slovenski violinist in kulturni podjetnik Miha Pogačnik?

To je bilo leta 1996, ko je v Tuzlo prišla skupina nizozemskih in slovenskih gostov iz gibanja Idriart. Navezali so stike z glasbeno šolo, želeli so informacije, kako se držimo po vojni. Takrat sem spoznal tudi Miho Pogačnika, ki me je potem še isto leto povabil na mednarodni festival na grad Borl na Ptuj in potem naslednje leto še enkrat. Tam sem spoznal Trudy Rubin, ki jo je navdušilo moje igranje in mi je potem uredila vse potrebno za študij na Nizozemskem. Vedela je namreč, da katedre za kitaro na sarajevski glasbeni akademiji ni bilo in s tem tudi perspektive zame ne, sam pa tudi še nisem natanko vedel, kaj bi; preusmeriti sem se želel celo v dirigiranje. Trudy Rubin je prišla celo v Tuzlo, nabasala mene in moje kovčke v avto in tako sem se, star 17 let, preselil na Nizozemsko; najprej v Rotterdam, ko pa sem izvedel, da je na Kraljevi konservatorij v Haag prišel poučevati Zoran Dukić, sem se prestavil k njemu in tam tudi diplomiral. V tem času nisem veliko koncertiral, smo pa po lokalih, restavracijah s prijatelji igrali flamenco, jazz... Toda to me je sčasoma začelo utrujati, hotel sem v bistvu igrati, kar sem si dejansko želel. Vmes sem obiskal nekaj tekmovanj po Evropi, nekaj časa prebil v Italiji, potem pa sem se odločil za nadaljnji študij v Španiji. Vpisal sem podiplomski študij pri Alexu Garrobeu, vmes pa sem spoznal še enega individualista, profesorja Fernanda Rodrigesa, ki je sicer poučeval na drugem konservatoriju. Za tem me je študijska pot odpeljala še v Nemčijo k Franzu Halaszu. Zadnjih dvanajst let tudi sam poučujem, delam pa samo z otroki, ta hip v dveh zasebnih glasbenih šolah v Barceloni.

Kakšna inspiracija vas vodi pri izbiri sporeda?

Ravno pred dvema letoma sem okrog tega spremenil mišljenje. Pred tem sem igral relativno sodobno glasbo, potem pa sem se odločil, da osvojim repertoar, ki je morda bližji poslušalcem. Zato zdaj igram tudi Fernanda Sora, Isaaca Albéniza, Enriqueja Granadosa, Francisca Tárrego - tako glasbeno kot harmonsko je to glasba, ki jo obiskovalci že po nekaj taktih prepoznajo za kitarsko. Vedno potem dodam še kakšno sodobno delo, da razgibam spored. Ta hip igram tak spored, sem pa imel že projekte, kjer sem recimo igral samo glasbo 16. stoletja oziroma renesančno glasbo. Moti pa me, ker se mnogi kitaristi v smislu repertorja trudijo izenačiti z drugimi inštrumenti. Toda to ne bo povečalo obiska kitarskih koncertov.

Nenehno se sprašujem, čemu ne bi bilo mogoče sestaviti programa, ki bi ljudi vendarle pritegnil; izvajalcev je namreč veliko in čedalje boljši so. Prepričan sem, da je težava ravno v repertoarju. Če igram neko sonato dvajset minut, kitara pa je tih inštrument, verjamem, da ne bodo uživali ne poslušalci ne jaz. Če glasbo pojasnimo, je bolj razumljiva. Tudi Miha Pogačnik je recimo iz Bachove Fuge v g-molu naredil celo filozofijo, s katero je mogoče organizirati tudi kompleksno gospodarsko družbo. Ljudje mu verjamejo, četudi niso slišali za Bacha. No, vsaj za Bacha verjetno so, toda to delo samo po sebi ni tako vrhunsko. Če se torej trudim preliti neke občutke, znanje poslušalcem, verjamem, da bodo znali skladbo začutiti. Zelo cenim recimo Andrésa Segovio; kar je počel, je počel zelo inteligentno. Tudi sam kombiniram moderne skladbe z deli iz štiridesetih, petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je kitara doživela pravi razcvet. Odločil sem se, da uporabim formulo, zaradi katere so se nekoč ljudje zaljubili v kitaro. Danes prihajajo po koncertu do mene in mi zadovoljni pravijo, da niso vedeli, da lahko kitara zveni tako zabavno.