Pal Guzsvany je še rekel, da je situacija, v kateri živi, čudna: "To je tako, kot bi nekdo prišel k vam in vam rekel, da bo vzel zemljo, hiša na tej zemlji pa bo ostala vaša." Stari gospod v že nekoliko zdelanih oblačilih je na preprost način opisal absurd, ki ga ljudje po vsem svetu doživljajo na obmejnih območjih, ki so slabo razmejena, ker se države ne znajo pogovarjati: meja leži tam in tu hkrati, obenem pa si ljudje ob meji največkrat želijo, da bi meje sploh ne bilo, saj jo čutijo kot zarezo v svojih življenjih in pameti.

Guzsvanyjeva vas Kendžija trenutno uradno leži v Srbiji, neuradno na Hrvaškem, njeni prebivalci imajo hrvaške papirje, po narodnosti so Madžari, nadnacionalno je vas vojvodinska, svetovnonazorsko pa evropska. To zadnje je nekoliko oddaljeno od argumentov obeh držav, ki trdita, da ozemlje pripada eni ali drugi strani. Uradnega opisa letos ponovno obujenih pogajanj o meji po tednu dni klicanja in pisanja ministrstvoma za zunanje zadeve obeh držav nismo dobili. Znano pa je, da na srbski strani trdijo, da meja poteka sredi plovnega toka Donave, na katere obeh bregovih že dve desetletji dejansko in zgolj navidez začasno stojijo graničarski in carinski zabojniki. Hrvaška stran temu nasprotuje, saj trdi, kot da bi se pogajanj učila od Slovenije, da je veljavna kvečjemu katastrska meja hrvaških občin, te pa segajo daleč čez Donavo v notranjost Vojvodine. Kendžija, s svojimi nizkimi hišami in množico nedefiniranih gospodarskih poslopij razpršena po gozdičku ob levem bregu reke, je bila v antievropskem predreferendumskem vrtincu, ki je zajel naše domače loge, kljub rahlemu tresenju iz Zagreba in Beograda olajšujoče pribežališče. Njen ustavljeni čas, ujet med sonce in deževne oblake, je pred tednom dni negoval široka polja z mlado koruzo in trsje nad mrtvim rokavom ene najmogočnejših evropskih rek, okrog katerega so se skozi pivkanje močvirskih ptic kot razposajeni kužki sprehajali hecni domači purani in iz katerega je sin Guzsvanyjevega soseda Sandorja Pörsöta še lani poleg devet kil težkega smuča potegnil sedemnajstkilskega amurja.

Saj nismo begunci

"Meja naj bi potekala po sredini tega jezerca," nam je na svojem dvorišču razložil kmet Pörsöt, mož širokih ramen in prijaznega obraza. Med sprehodom po posestvu nam je razkazoval hlev z osmimi kravami, stajo s šestimi mladimi bikci, shrambo za koruzo, traktor, "peglico", rumeni poljski fiat 650E, dve kolesi in domačijo s kuhinjo, kjer v stenski omari hranijo steklenico z močno dišečim žganjem. Malo pred tem je dejal, da ga meja pravzaprav ne zanima. "Meje se povsod po Evropi ukinjajo. Izginila je na primer meja med Avstrijo in Madžarsko. Menda bo tudi tukaj prišlo do tega." "Kaj nam bo meja?" je izza lesene ograje stopila še njegova soproga Ilonka Pörsöt. Nizkorasla gospa v visokih gumijastih škornjih je rekla, da je položaj Madžarov v Kendžiji, zaradi katerih, med drugim, sta Hrvaška in Srbija petnajst let po vojni ustanovili posebno Meddržavno diplomatsko komisijo za ugotavljanje mejne črte, tudi komičen: "Pred časom so k nam prišli neki srbski uradniki in nam predlagali, naj se prijavimo kot begunci." Gospa Pörsöt, ki v svoji hiši živi že od rojstva, v njeni okolici pozna vsako bilko in je pravzaprav nikoli ni zapustila za dlje kot dan ali dva, se je morala nasmejati. "Pa saj nisem begunka! Rekli so mi, da bi potem dobila pomoč. Ampak jaz ne potrebujem pomoči." Na vprašanje, ali bi raje videla, da bi se zanjo zavzele hrvaške oblasti z druge strani reke, je odkimala. "Kaj mi lahko pomagajo z druge strani?" Spomnila se je časa po zadnji vojni, ko je njena družina, kot vsa jugoslovanska in avstro-ogrska desetletja poprej, pripeljala voz s pridelki čez mejni most, ki se s svojim mogočnim lokom na hrvaški strani naslanja ob srce obrečnega hrvaškega mesteca Batina. V Batini so Pörsötovi prodajali koruzo, sir, mleko in jajca. "Hrvaški cariniki nas naenkrat niso hoteli več sprejeti," je razočarana. Na meji so s traktorjem stali tri dni, nakar so voz obrnili. Zdaj izdelke prodajajo v srbskem Bezdanu, gospa Ilonka pa pravi, da je zaradi meje živilski trg v Batini tako rekoč zamrl. "Ko so postavili mejo na Donavo, smo ostali brez očeta in mame," je bil slikovit njen mož Sandor. Vojsko je, človek ravnine, v sedemdesetih služil med strmimi stenami v Tolminu. Ko je pogovor nanesel na mejo med Italijo in Slovenijo, za katero gospod Pörsöt na patruljah prav tako ni natančno vedel, kje poteka, se je njegova žena spomnila: "Tu pri nas je situacija še normalna. Mar ni tako, da pri vas ljudem meja teče čez dvorišče?" Ne samo to, pod Tolminom, v Brdih, je meja nekoč tekla naravnost skozi hišo, smo rekli. Njuna ostarela soseda Jelisaveta Pović je v Kendžiji ob našem obisku govorila je madžarsko, sosed Guzsvany pa je prevajal pripovedovala še o eni iracionalnosti, ki veje od meje: ker ni ne hrvaška ne srbska državljanka, saj nima urejenih dokumentov, mora, ko zaradi poškodovane rame potuje do zdravnika, ki ga ima še iz jugoslovanskih časov na hrvaški strani, za vsak prestop meje najprej potovati na srbsko upravno enoto po dovoljenje. Pri oseminsedemdesetih letih se ji to ne zdi pravično. "Pripadamo Hrvaški, dovoljenje pa nam dajejo Srbi," je rekla in zmajevala z glavo.

Multikulturnost ni fraza

Nekaj kilometrov pred Donavo na hrvaški strani se je na eni redkih vzpetin, ki se iz neskončne panonske ravnice v meglenem jutru dvigujejo kot fatamorgana, utrdilo občinsko središče Draž. "Tu spodaj je še pred nekaj desetletji tekla reka," je geografsko pogojenost mejnih zapletov opisal župan občine Stipan Šašlin. Iz sosednje pisarne je prinesel zemljevid, na katerem se ostanek nekdanjega rečnega toka izrisuje kot jezero, zvito v okljuk. Reka, ki se je umaknila proti vzhodu, se je v zgodovini vedno premikala, zato, pravi Šašlin, so katastrske meje relevantnejše od rečnih. Odločitev, kje bo navsezadnje potekala meja, Šašlin prepušča strokovnjakom, verjame pa, da se bo prebivalstvo, ki na hrvaški strani reke še govori o preganjanju, ki ga je doživelo v začetku devetdesetih, dokončno "mirno reintegriralo", ko se bosta obe državi pridružili Evropski uniji. Tudi ta duhovni register je zvenel domače. Šašlin je pripovedoval o "drugačnem mentalnem naboru", ki prežema njegove kraje. "Ta ravnina, obilica zemlje, ki je skrbela za to, da tu nikoli niso poznali lakote, in multikulturno okolje ljudi udomačujejo," je rekel. Ko je govoril o več tisoč hektarjih katastrskega ozemlja, ki je ostalo v Srbiji na drugi strani Donave, je opozoril le na to, da tamkajšnji kmetje, ker pridelkov ne morejo več prodajati na Hrvaškem, četudi so hrvaški državljani, zanje tudi ne morejo prejeti subvencij oziroma podpore, s čimer se povečuje njihova socialna in ekonomska ranljivost. Če bi odločal sam, bi državama predlagal ureditev, kakršna velja na jadranski obali, v bosanskem Neumu, kjer je Hrvatom omogočen prost prehod od Makarske proti Dubrovniku, tako da meje tako rekoč ne zaznajo.

"V mednarodnem pravu velja pravilo, da meja, če je reka plovna, poteka po liniji 'talweg' (ki povezuje največje globine reke, op.p.)," je o pravnih okoliščinah bodoče donavske razmejitve v telefonskem pogovoru iz Beograda za Dnevnik spregovoril priznani srbski profesor mednarodnega prava dr. Vojin Dimitrijević. "Seveda pa se to obče pravilo lahko spremeni z dogovorom med državama ali zaradi podedovanega stanja. Meja na reki Šat al Arab med Irakom in Iranom, ki je bila podedovana še iz kolonialnih časov, je denimo potekala tako, da je bil rečni tok v celoti iraški, meja pa je ležala na nasprotnem bregu." Hrvaška in Srbija se torej lahko dogovorita, karkoli hočeta, pravi profesor Dimitrijević. "Če pa dogovor ne bo dosežen, je mednarodno pravo jasno. Donava je pomembna mednarodna reka in mednarodna konvencija za Donavo kot režim velja že od 19. stoletja. Ladje vseh držav sveta lahko po tej reki svobodno plujejo, zato je meja ne bi smela prevečkrat sekati. To ne bi bilo racionalno." Ob hrvaškem argumentu, da mora meja potekati po katastrskih mejah nekdanjih republik, je treba upoštevati, da imajo tudi srbske občine zemljo na hrvaški strani reke, četudi je teh ozemelj manj, pravi profesor in dodaja, da bi bilo takšno "podajanje" reke nenavadno. Po dostopnih podatkih si hrvaške občine vzdolž Donave od madžarske meje do Vukovarja in naprej pripisujejo 11.500 hektarjev zemljišč na srbski strani, medtem ko naj bi srbskim po katastrskem načelu pripadlo približno 900 hektarjev na hrvaški strani. "Meni bi se zdelo najbolj normalno, če bi se državi dogovorili za dvolastništvo, vse dokler skupaj ne vstopimo v EU in to ne bo več tako pomembno," predlaga Dimitrijević. Več hrvaških mednarodnopravnih strokovnjakov, ki smo jih v zadnjih tednih prosili za pogovor na to temo, je intervju bodisi odklonilo bodisi so se opravičili, da razmer na Donavi ne poznajo.

Kot v Kendžiji tudi slabih dvajset kilometrov nižje, v srbskem mestu Apatin, velja, da bi ideja o katastru temeljito posegla v podobo naselja. Vendar to Vojvodincev ne zanima preveč, je za barsko mizo v apatinskih toplicah Banja Junaković v zanosu razlagal gospod Rajko Vulin, lastnik RTV-centra v Bački Topoli. "Tu pri nas multikulturnost ni zgolj fraza," je rekel. "Petdeset odstotkov naših porok je mešanih, imamo vrsto manjšin, med jeziki so poleg srbščine v uporabi še madžarščina, slovaščina, rusinščina, romunščina, nemščina..." Vulin je obenem svetovalec predsednika vojvodinske skupščine Sandorja Egeresija, tistega dne pa je v Apatinu organiziral mednarodni festival avtorskega filma držav podonavske regije. "Tu so ljudje normalni, tudi vojna ni mogla spremeniti naših stališč. Vsi bi bili najbolj srečni, če meja sploh ne bi bilo."

S svetovalcem vojvodinskega skupščinskega predsednika je pred svojo hišo v Kendžiji z motiko v roki soglašal gospod Peter Guzsvany, upokojeni viličarist, zdaj poljedelec. "Tudi jaz sem politik," je rekel kot član Demokratske stranke vojvodinskih Madžarov. "V Vojvodini smo bili prvi, ki smo zahtevali uvedbo dvojnega državljanstva. Moj največji zgled je nemški kancler Konrad Adenauer. Z de Gaullom sta se pogovarjala, da mora biti Evropa!" Obdonavski politik se je naslonil na dolgi ročaj svojega orodja in pogledal proti topolovemu gozdu, ki se je začenjal za prvim grmovjem. Tam za drevesi je tekla njegova reka. "Vse meje je treba uničiti," je rekel. "Kot v Evropi."