Kot soustanovitelj organizacije Free Press, ki je z več kot 500.000 člani največja organizacija za zaščito medijske svobode v ZDA, je o prihodnosti časopisov in (ameriškega) novinarstva med drugim pričal pred ameriškim kongresom in svetoval britanskemu parlamentu pri spreminjanju medijske zakonodaje. Leta 2009 je nastopil na Unescovi konferenci v Oslu o svobodi govora in je redni častni gost konferenc, ki jih organizira mednarodna zveza novinarjev. Med svojim majskim obiskom v Ljubljani je spregovoril o krizi, ki je zajela časopise, utopljene v visokih stroških in nizkih oglasnih prihodkih. ""Če bi izgubili časopise, bi izgubili osredotočen kolektivni pogovor," opozarja.

Nichols svet motri analitično, dialektično, na podlagi dejstev. V večdesetletni karieri je poročal z vojnih območij, spremljal je pot Nelsona Mandele skozi ruševine apartheida in med drugim enega za drugim intervjuval Georgea W. Busha ter Barracka Obamo. V svoji zadnji, letošnji knjigi The Death and Life of American Journalism: The Media Revolution that Will Begin the World Again (Smrt in življenje ameriškega novinarstva: medijska revolucija, ki bo ponovno zagnala svet) je predstavil idejo za prihodnost: ker je neodvisno kakovostno novinarstvo podlaga za obstoj demokracije, bi bilo treba njegovo usodo vrniti v roke demosa. S kolegom Robertom W. McChesneyjem sta med drugim predlagala sistem financiranja, po katerem bi vsak prebivalec države prejel denarni bon, s katerim bi lahko - po želji in lastni presoji - podprl svojo novinarsko organizacijo ali svojega novinarja. Če se sistemska pomoč novinarjem ne bo povečala, Nichols napoveduje njihov zaton, s tem pa bo utonila tudi demokracija.

Gospod Nichols, pravite, da ni ogrožena zgolj prihodnost časopisov, temveč tudi usoda novinarstva, kot ga poznamo. Kje je povezava?

Morda Evropejci manj čutijo, da so časopisi bistvena komponenta novinarstva. V Združenih državah Amerike in drugih državah, ki nimajo tako dobro razvitih javnih radiotelevizijskih sistemov, pa časopisi opravijo večino temeljnega novinarskega dela. Časopis je edinstveno orodje, ki sega stoletja v zgodovino. V njem se združi skupina ljudi, ki kot producenti novic prevzamejo odgovornost za poročanje o svoji skupnosti, regiji, državi. Ljudem zagotavljajo poročila o tem, kaj se dogaja. Odgovornost pa je dvosmerna: ljudje lahko novinarje pozovejo, naj poročajo o določeni temi, in jih obsojajo, če tega ne storijo. Ta odgovornost ni enaka odgovornosti posameznega pisca bloga ali recimo radijskega voditelja. Dodatna pomembna lastnost časopisov je, da jih je v primerjavi z radiotelevizijskimi sistemi res veliko. Veliko novinarjev z veliko različnimi pogledi, to je zelo zdrava zadeva. Na intervju z nekim ministrom recimo pride deset različnih reporterjev. Tega ne omogoča noben drug medij.

Blogosfera in internet sta seveda čudovita, tudi tam dobite veliko različnih pogledov. Ne dobimo pa občutka odgovornosti in občutka pripadnosti skupnosti. Ljudje, ki berejo časopis, vedo iste stvari, ki jih vedo drugi bralci časopisa. To lahko zelo pozitivno vpliva na politiko in na civilnodružbeno življenje. Če bi izgubili časopise, bi izgubili osredotočen kolektivni pogovor.

Če so časopisi tako pomembni, zakaj potem izginjajo? Zakaj jih ljudje vse manj berejo?

Ker imajo toliko drugih lahko dostopnih možnosti. Prižgete radio ali televizijo in nekdo vam pove, kaj se dogaja. Druga možnost je internet. Vendar ne gre za to, da ljudje ne bi hoteli brati časopisov, temveč časopisi ponujajo vse manj. Nekoč je veljalo, da so časopisi zelo premožne institucije, imeli so veliko virov dohodka, poročevalce so lahko pošiljali po vsem svetu ali pa so angažirali veliko poročevalcev, da so poročali o eni sami zgodbi. Tako so lahko dobili najboljše, najbolj kakovostne, najbolje napisane zgodbe. Branje časopisov je bilo vznemirljivo.

Ko pa so časopisi izgubili vire dohodka in postali ekonomsko omejeni, so postali manj zanimivi. Torej, bralci niso kar tako izgubili zanimanja, temveč so se časopisi poslabšali. Pri tem pa je nevarno, da novi mediji, televizije in internet, ne zapolnjujejo praznine. To je strašljivo. Ni nam treba skrbeti, ali se bodo časopisi ohranili v tiskani ali spletni obliki. Problem je v tem, da noben drug medij ne goji kakovostnega novinarstva namesto časopisov.

V enem od intervjujev ste navedli raziskavo Pew Centra, ki je pokazala, da šestindevetdeset odstotkov zgodb še vedno prvi objavijo časopisi, televizije pa jih prevzamejo kasneje.

Pew Center je ameriška organizacija, ki preučuje prihodnost novinarstva in demokracije. V omenjeni raziskavi so ugotovili, da zgolj štiri odstotke zgodb odkrijejo tako imenovani novi mediji, velika večina pa jih nastane v časopisih. Tako je kljub temu, da so časopisi v zatonu. To končno pomeni, da ljudje dobijo manj izvirnih informacij. Morda je v medijih več govorjenja, diskusij, vendar vedno manj pravih novic. Le novice pa so lahko podlaga za kakovostno razpravo. Zato zaton novinarstva pomeni zaton skupnosti in demokratičnega diskurza. To je zelo nevarno, saj praznina ne bo ostala prazna. Napolnili jo bodo interesi moči in tistih, ki hočejo diskusijo kontrolirati. Namesto pogovora ljudi o tem, kaj se res dogaja, dobimo manipulirano diskusijo.

V isti raziskavi je bil objavljen tudi podatek, da oseminšestdeset odstotkov novic izvira iz uradnih pisarn za stike z javnostmi.

Lahko vam povem, kako je do tega prišlo: leta 1960 je bilo razmerje med uslužbenci za stike z javnostmi in novinarji ena proti ena; leta 1980 smo imeli 1,2 uslužbenca na enega novinarja; danes imamo štiri uslužbence za stike z javnostmi na enega novinarja. Močni interesni centri so sicer vedno imeli močne glasove. Vendar si upam trditi, da je manipuliranje z informacijami danes postalo glavni način nastajanja novic.

Je bolj razmahnjeno manipuliranje z informacijami s strani politike ali s strani velikih podjetij?

To vprašanje ni tako pomembno, pomembno je zavedanje, da gre ne glede na vir - politični, poslovni ali civilnodružbeni - za manipulirano verzijo novic, ki se ponuja kot dominanten glas.

Približno vsak tretji teden svetovne medije preplavijo denimo novice o iranskem jedrskem programu. Enkrat gre za zaostritev, naslednjič za izboljšanje odnosov med državami, ponavadi pa se sporočilo glasi, da je Iran še korak bliže jedrski bombi. Mogoče je slutiti, da gre za koordinirano sprožanje informacij, ki pa jih objavljajo vsi svetovni mediji, zato jih je težko ignorirati. Hkrati pa njihove verodostojnosti ni mogoče preveriti. Kaj storiti?

Novinarjev je premalo, pokrivati morajo preveč zgodb in seveda ni mogoče, da bi vse naredili, kot je treba. Zato se morajo vse bolj zanašati na uradne vire informacij in na "fantazijo" o poštenosti: če vprašate osebo na eni strani problema in osebo na drugi, naj bi že imeli pokrito zgodbo. Seveda pa se lahko zgodi, da sta obe vprašani osebi v zmoti. Novinar torej ni pošteno zaključil zgodbe, ustvaril je zgolj takšen vtis.

Dodatna dimenzija tega problema je, da se je moč - politična ali ekonomska - naučila komunicirati na zelo sofisticiran način. Velikokrat si predstavljamo zvenečo propagando, kakršna je bila denimo značilna za naciste ali staliniste. Bila je očitna, vsakdo, ki je malo razmišljal, jo je lahko spregledal. Danes je propaganda mnogo bolj prikrita, njeni učinki na ljudi ali cele države pa so še vedno dramatični. Njeno bistvo se kaže v podrobnostih, dostikrat je videti, kot bi sama sebi pravzaprav nasprotovala. Ljudje se ob njej počutijo mnogo udobneje.

Predstavil vam bom nazoren primer: pred ameriško okupacijo Iraka je bilo veliko govora o tem, da Sadam Husein brutalno ravna z ženskami. Sporočila so namigovala na posilstva in druge strašne zločine. Ne dvomim sicer, da so se pod Sadamom Huseinom dogajale zelo grozne stvari. Toda nedolgo pred tem so ga ZDA podpirale. To je bil isti človek, ki je počel iste stvari. Seveda zaskrbljenost za usodo žensk ni motivirala napada na Irak, veliko energije pa je bilo usmerjene v prepričevanje Američanov, ki jim misel na invazijo ni bila všeč, da je to treba narediti. Veliko teh sporočil je prihajalo iz vladnih pisarn, pa tudi iz tistih interesnih krogov, ki so v vojni videli priložnost za zaslužek. Tako vemo, da je bil naš bivši podpredsednik Dick Cheney predsednik uprave podjetja Halliburton, ki je eden največjih pogodbenih partnerjev ministrstva za obrambo. Tako lahko vidimo perverzno kombinacijo vladnega in komercialnega sektorja, ki ustvarjata sporočila, kako zelo jih skrbi za ženske! Oprostite, ampak mislim, da ne gre za to.

Bi se takšna agenda lahko ponovila v zvezi z Iranom?

Prav gotovo! Res pa je, da ne morem oceniti, kakšne so trenutno možnosti za takšen podvig, niti katera država bi bila po Iranu naslednja na vrsti. Kot veste, so bile ZDA utemeljene na revoluciji proti imperiju. To je ena najboljših stvari v naši zgodovini. Vendar ima naša država danes mnoge značilnosti imperija. Ena od lastnosti imperijev je, da se ne ustavljajo. Vedno najdejo nov kraj za manipuliranje in bojevanje. Raziskave javnega mnenja sicer pravijo, da ljudje nad vojnami niso navdušeni. Vendar obenem kaže, da imata ob šibkem novinarstvu vladna in ekonomska moč možnost ustvariti histerijo, ki jima omogoča doseči ravno pravšnjo podporo ljudstva za to, kar počneta.

V vaši zadnji knjigi pišete, da bi morale vlade podpreti neodvisno novinarstvo z denarnimi podporami. Ste prepričani, da je to dobra ideja?

Če si vlado predstavljamo kot nekaj, kar je povsem oddaljeno od ljudi, je takšna ideja seveda absurdna: vladi bi omogočala zgolj večji nadzor in manipulacijo. Če pa imamo v mislih demokratično razlago, da je vlada podaljšek ljudstva, ta ideja ni preveč nora. Sam sem demokrat in vem, da je treba za delovanje demokracije ljudem zagotoviti veliko informacij, ki morajo izvirati iz novinarstva. Izmisliti si moramo torej, kako ogromne vire, ki jih ljudje ustvarijo s plačevanjem davkov, vsaj delno nameniti rednemu pritekanju kakovostnih informacij iz mnogih različnih virov. Mislim, da je to možno doseči, zgled lahko najdemo v naši zgodovini. Ko so bile ZDA ustanovljene, je bila medijem namenjena ogromna vladna podpora. Zanimivo je, da so ti mediji zelo nasprotovali prav vladi. Abolicionistični časopisi so bili tisti, ki so nasprotovanje suženjstvu privedli do kritične točke, ki se je sprevrgla v državljansko vojno. Mogoče je torej imeti državno podprt tisk, ki vladi nasprotuje.

Economistov indeks demokratičnosti leto za letom na najvišja mesta uvršča prav države s tiskom, ki prejema največ državnih podpor: Norveško, Dansko, Švedsko, Finsko, Nizozemsko. Vse te države močno podpirajo javno radiotelevizijo in mnogokrat tudi tiskane medije. Tudi zadnje poročilo organizacije Freedomhouse je kakovost komercialnega tiska najbolje ocenila prav v naštetih državah. Vprašali se boste, kako je lahko komercialni tisk svoboden, če prejema visoko državno podporo. Zavedati se je treba, da podpora omogoča več novinarjem boljše delo. Podpora lahko pomaga tako javnemu kot zasebnemu medijskemu sektorju, pa to ne pomeni, da ju kakorkoli kontrolira. Proti kontroli je treba uporabiti zaščitne mehanizme.

Katere?

Če o tem, kdo bo dobil denar in kdo ne, odloča komisija, se lahko sistem hitro zapre. Denar bodo prejeli vedno isti. Veliki ameriški novinar A.J.Liebling je nekoč dejal, da svoboda tiska pripada tistemu, ki je lastnik tiska. Državne podpore pa bi morale skrbeti za nastajanje novih novinarskih skupin. Priložnost bi morale dobiti skupine novinarjev, ki si želijo ustanoviti svoj medij, ki bo ustrezal določeni publiki, za katero menijo, da doslej ni bila dovolj dobro naslovljena. Zato bi morala biti podpora fleksibilna, spodbujati bi morala kreativnost in inovacije. Za kaj takšnega pa bi bilo treba več moči dati ljudem. Namesto neposredne podpore, ki bi jo država podelila medijskim projektom, je mogoče denimo podpreti posamezne novinarje. Lahko rečemo, da bomo dveletno podporo podelili mladim novinarjem, ki so pravkar diplomirali, vendar se ne morejo zaposliti. Odnesejo jo lahko k časopisu, za katerega hočejo delati, ali pa s kolegi ustanovijo svoj lasten časopis.

Druga možnost je, da bi podporo prejeli državljani. Vsak bi dobil recimo dvesto evrov, ki bi jih potem po lastni presoji podelil kateremukoli medijskemu projektu. Lahko bi se odločil za podporo radia, ki predvaja dobro glasbo, ali pa bi podprl publikacijo, ki jo rad prebira. Bistveno je, da bi bili nosilci podpore državljani in ne vlada. To seveda ni zgolj nora ideja: v Skandinaviji denimo dovolijo državljanom, da del davkov namenijo za naročnine. Tudi v ZDA lahko poslovneži od davčne osnove odštejejo naročnine na poslovne publikacije. Zakaj ne bi torej vsak državljan imel možnosti storiti enako? Mislim, da so to zelo vznemirljive ideje. Verjamemo lahko tudi, da bi se s tem povečala svoboda državljanskega življenja in ljudje bi bili pripravljeni to svobodo braniti pred manipulacijami.

Revija The Nation vsako leto pridela izgubo, zato jo z dodatni donacijami podpirajo kar njeni naročniki. Kako ste jih v to prepričali?

Ves čas jih prosimo (smeh). Pošiljamo jim pisma, zanje organiziramo zabave. Skrbimo za to, da se počutijo del naše skupnosti. Prihodnost novinarstva je v skupnostih, ki se bodo oblikovale okrog posameznih medijev. Če je naš primarni cilj boljše novinarstvo v 21. stoletju, bo poleg tega, da se bodo morali državljani zavzeti za to, da bo vlada z denarjem podprla novinarje, treba poskrbeti tudi za boljšo povezavo med časopisi in bralci. Revija The Nation je ustanovila nekakšno društvo, ki ga sestavljajo ljudje, ki plačujejo več, kot znaša njihova naročnina. Več plačujejo, ker verjamejo, da je dobro imeti publikacijo, kakršna je The Nation. Dobra okoliščina za nas je, da smo nacionalna publikacija in da smo vedno proti - vlado kritiziramo tudi, kadar nam je pravzaprav všeč. Podprli smo Baracka Obamo, obenem pa nanj usmerjamo več kritike kot marsikateri republikanski časopis. Veliko ljudi misli, da je to zdravo.

Novinarstvo pa bo moralo tudi ugotoviti, kako uporabiti nove platforme za objavljanje zgodb?

Nobena pomoč ne sme podpirati neaktivnosti ali nazadnjaštva. Eden od razlogov, zakaj ljudje izgubljajo zanimanje za časopise, je, da se časopisi ne razvijajo. To je lahko smrtonosno. Novinar sem že petindvajset let in ves ta čas se časopisni založniki trudijo prepričati mlade ljudi, naj začnejo brati časopise. Milijoni in milijoni dolarjev so bili potrošeni za raziskave, ki naj bi pokazale, kako jih pritegniti k branju. Potem je prišel internet kot eden največjih izumov v človeški zgodovini in mladi so ga takoj posvojili. Časopisi pa še naprej ponavljajo staro vprašanje: kako naj jih prepričamo, da bodo brali časopise? To je neumno. Ugotoviti bi morali, kako časopise spraviti na internet in na mobilne telefone.

Pred nekaj tedni sem se pogovarjal s strokovnjaki na univerzi Stanford, kjer so predstavili idejo, da bi ljudje plačevali za članke, omejene s plačljivim zidom (pay wall). Oprostite, sem jim rekel, ne poznam nikogar, ki bi bil pripravljen plačati za to, da bi ga spustili preko zidu do neke zgodbe. Ljudje bodo šli tja, kjer so informacije. Informacije so na internetu zastonj in ljudje jim bodo sledili. Plačljivi zid je neposredno nasprotje osnovnega duha interneta. Nasprotuje prav tistemu, kar mladi na internetu občudujejo. Če se bodo časopisi s tem borili, bodo postali dinozavri, preteklost.

Predstavljajte si uredništvo časopisa, v katerem se nenadoma pojavi dvajset mladih novinarjev, ki vedo, da bodo dve leti prejemali podporo. Starejši uredniki jim bodo skušali dopovedati, kakšen je ustaljen način dela, mladi novinarji pa jih bodo opozorili, da stari način ne deluje več. Morda bo prišlo do resnih sporov, morda bodo mladi novinarji morali ustanoviti lasten spletni časopis. Okrog njih se bodo ustvarile nove skupnosti in morda se jim bodo pridružili tudi oglaševalci. To je vznemirljiva prihodnost, ki je pred nami. S starimi ekonomskimi in lastniškimi modeli pa jo bo težko doseči.

Po drugi strani pravite, da velika telekomunikacijska podjetja skušajo internet privatizirati in vsebine zapirati. Pomeni tudi to grožnjo novinarstvu?

Vsakokrat, ko se pojavi naslednja inovacija, časopis, televizija, digitalni mediji, komercialni sektor razmišlja o tem, kako iz tega ustvariti dobiček. Dobiček lahko ustvarjate na dva načina: na svobodnem trgu dobiček ustvarja, kdor je kreativen in prehiti tekmece. Druga možnost je monopol, popoln nadzor nad dostopom do medijev. Bitka za internet se trenutno bije med svobodoljubnim mišljenjem, ki se zavzema za široko odprto tekmovanje, in monopolom. Mnogi stari telekomunikacijski konglomerati, med njimi AT&T, ter kabelski ponudniki, denimo Comcast, skušajo odpraviti nevtralnost spleta. Ta nevtralnost je kot prvi amandma interneta. Pravi, da je mogoče na spletu od koderkoli potovati kamorkoli s hitrostjo, ki je v vse smeri enaka. Monopolisti pa bi radi ustvarili situacijo, v kateri bi se določene strani nalagale hitreje in druge počasneje. Strani velikih podjetij, ki bi plačala veliko denarja, bi bile odstopne po superavtocesti. Blatni kolovoz bi bil speljan do strani civilne družbe in tistih, ki nimajo dovolj denarja. Če telekomunikacijska podjetja uspejo, bodo zaračunavala za dostop po superavtocesti, ki bo dražja, ali po kolovozu, ki bo cenejši. Za več denarja boste lahko do vseh strani dostopali enako hitro. To pomeni, da bodo zgolj bogati imeli dostop do polnokrvnega interneta, delavci in revni pa bodo imeli okrnjeno verzijo interneta, ki ne bo zadostila demokratičnim potrebam oziroma potrebam skupnosti. Ta boj bo strašen. Trenutno poteka veliko lobiranje v vladnih krogih, da bi se to zgodilo. Gre za priložnost, ki bi omogočila zaslužek več milijard evrov. Če kontrolirate dostop do vseh ljudi, ki dostopajo do spleta, vam bodo oglaševalci za dostop do njih plačali ogromno denarja. V Ameriki smo že izgubili televizijo - od prvotnih napovedi, da bo izboljšala novinarstvo, so ostali predvsem kanali z risankami in zelo malo novičarskih kanalov. Ljudje, ki mislijo, da se to ne more zgoditi z internetom, se slepijo. Državljani moramo biti zelo pozorni in tega boja ne smemo prepustiti vladam in poslovnežem. Zahtevati moramo dvoje: prvič, naša možnost komuniciranja mora biti visoko zaščitena. Svoboda govora in tiska sta prazni pravici, če nimamo sredstev za komuniciranje. Drugič, skrbeti moramo za to, da bodo vladne politike in politike zasebnega sektorja naklonjene kritičnemu novinarstvu in tudi novinarstvu, ki vznemirja. Novinarstvo, ki podpira status quo, ni novinarstvo. Pravo novinarstvo se statusu quo vedno zoperstavlja. V vaši državi so bili novinarji tisti, ki so v osemdesetih nasprotovali režimu. V ZDA je naš največji novinar Thomas Paine napisal pamflet Common Sense, s katerim je Američane prepričal, da so se uprli najmočnejšemu imperiju na svetu. Amerika je sledila novinarju v boj in zmagala. Iz spoštovanja do zgodovine moramo zagotoviti novinarstvu dovolj sredstev in svobode za komunikacijo v 21. stoletju. To bo naš boj.