Parada je zaradi udeležbe tujih vojakov in množice državnih voditeljev prvič nosila pečat skupne zavezniške zmage. Nekateri so to razlagali kot poklon vodilni vlogi Rdeče armade pri premagovanju fašizma in nacizma, spet drugim ni ušla odsotnost Baraka Obame, Nicolasa Sarkozyja, Gordona Browna in Silvia Berlusconija. A na tribuni je sedela nemška kanclerka Angela Merkel in ruska vojska se je 9. maja v središču Moskve zdela nepremagljiva. Pa je res takšna? Po živahni razpravi v ruski javnosti, ki se ne pomirja od 90. let prejšnjega stoletja naprej, očitno ne. Parado s presežki bi tako lahko primerjali s prekrasnimi oblačili, ki so jemala dih, a car je, vsaj po mnenju številnih analitikov, čez tlakovce Rdečega trga zakorakal bolj v perilu kot ne.

Rja na cevi

Razpad Sovjetske zveze je pred novo Rusijo med drugim postavil tudi boleče vprašanje, kam z armado. Gospodarska neučinkovitost sovjetskega imperija, ki ni zmogel držati koraka z razvitim svetom, se je kazala tudi v razmerah v vojski. Pregovorno kaotična 90. leta teh razmer niso izboljšala, ne glede na bojne preizkušnje, ki jih je v tem času prestajala - in jih še prestaja - ruska armada. Danes šteje milijon povečini slabo plačanih in temu primerno motiviranih ljudi, na voljo pa ima pretežno zastarelo opremo.

Rusija z letnimi nakupi nabavlja le deset odstotkov orožja, ki ustreza sodobnim zahtevam, medtem ko gre v preostalem delu večinoma za reševanje zastarele domače vojaške industrije z državnimi naročili. Pred kratkim je ruski predsednik Dmitrij Medvedjev objavil pripravo novega desetletnega programa oboroževanja. V prihodnje naj bi vsako leto obnovili okoli deset odstotkov orožja, pri tem pa kupovali izključno sodobno opremo, in prekinili vse pogodbe o nabavi orožja, ki ne ustreza sodobnim zahtevam. Do leta 2020 naj bi 70 odstotkov arzenala ruske armade sestavljala najsodobnejša oprema, kar naj bi državni proračun olajšalo za štiri trilijone rubljev oziroma dobre 104 milijarde evrov. V novem programu so tudi jasno označena prioritetna področja, ki jih namerava Rusija pospešeno razvijati. Po besedah premierja Vladimirja Putina se bo "temeljna pozornost usmerila v jedrske obrambne sile, vesoljski program in protizračno obrambo".

Naborniški križev pot

A hrbtenico ruske armade oblikujejo naborniki. Ne glede na javno izražene pomisleke o naborniškem sistemu in zahteve po profesionalizaciji vojske Rusija vztraja pri nabornikih. Temu na eni strani botruje tradicionalno prepričanje, da vojska iz mladeničev dela moške in vzgaja domoljubna čustva, na drugi strani pa naborniški sistem narekujejo finančne zmožnosti armade. Te pa so takšne, da niti nabornikom, razen elitnim enotam, ne omogočajo primernega služenja vojske. Življenjske razmere v vojašnicah so povečini slabe, hrana je nekakovostna, bivališča uborna, medčloveške odnose pa bi s težavo označili za humane. Veliko mladih se s služenja vojaškega roka vrne fizično in psihično zlomljenih, bolnih, poškodovanih, celo invalidnih. Vsako leto jih po uradnih podatkih umre od 300 do 500; približno polovica naredi samomor, tretjina jih umre v nesrečah, drugi pa za posledicami pretepanj. Tako imenovana "dedovščina" - nasilje starejših vojakov ali častnikov nad mlajšimi vojaki - je pogost pojav, o katerem se v ruski družbi veliko razpravlja, za njegovo izkoreninjenje pa bolj malo naredi. Večina primerov tako nikoli ne pride na dan. Običajno predstavniki vojske vse zanikajo in govorijo o poskusih diskreditacije armade. Če je preiskava neizbežna, pa je dokaze zelo težko zbrati in primer ne dobi sodnega epiloga, saj se priče zlomijo pod pritiskom ali pristanejo na denarno odškodnino.

Da razmere niso od predvčerajšnjim, dokazuje tudi že leta 1991 ustanovljena Ruska zveza odborov vojaških mater, ki se aktivno in glasno zavzema za pravice nabornikov, na svoji spletni strani pa redno in množično objavlja zgodbe fantov s težavami pri služenju vojaškega roka. Cilj zveze je popolna profesionalizacija vojske in opustitev naborniškega sistema. Po besedah dolgoletne predsednice Valentine Meljnikove zveza prejme "okoli 60.000 prošenj vojakov in njihovih staršev za pomoč na leto". Uradno zaznanih kaznivih dejanj v vojski je le kakih enajst tisoč na leto. "Med pogojno lažje primere štejemo tiste, zaradi katerih posameznikom ne ostanejo trajne posledice, recimo ko jih oficirji kot delovno silo 'prodajo' na kmetije, gradbišča ali v tovarne. O težkih primerih govorimo takrat, ko vojaki umrejo, postanejo invalidi ali pa jih spolno zlorabljajo," je za rusko tiskovno agencijo Ria Novosti pojasnila Meljnikova. Silijo jih v prostitucijo na ulici, informacije o vojakih, ki prodajajo spolne usluge, je mogoče najti tudi na spletu ali pa jih pošiljajo neposredno na naslove naročnikov s tovrstnimi željami. Obstajala naj bi mreža strank, v kateri so predvsem visoki vojaški oficirji in sodelavci ruske obveščevalne službe FSB. Prisluženi denar naj bi pristajal v žepih nadrejenih.

Krčenje števila vojakov

Čeprav velja, da naj bi bila naborniška vojska v ruskih razsežnostih cenejša od profesionalne, je nabornikov vsako leto manj. Objektivno k temu prispevajo demografske razmere, katerih kritično dno pričakujejo čez dve leti, ko naj bi bilo na voljo najmanj obveznikov. Predvsem pa se fantje služenju vojske, razumljivo, izogibajo. Če ne drugače, tudi s posegom globoko v denarnico, za kar na spletu obstaja množica strani, ki odkrito ponujajo tovrstno pomoč. Trenutno naj bi se pred vojaško službo skrivalo okoli dvesto tisoč nabornikov, več kot deset tisoč menda v tujini. V zadnjem naboru leta 2009 je armadi uspelo nabrati le 576.000 nabornikov, potrebovala pa naj bi jih vsaj še dvesto tisoč več.

Čeprav naborniška, pa ima ruska vojska tudi svoj profesionalni del. Zaposluje približno 180.000 pogodbenih vojakov, kar je prav tako občutno manj od načrtovanega, saj naj bi nujno potrebovali še 250.000 vojakov. Ruski minister za obrambo Anatolij Serdjukov ugotavlja, da "proračunska sredstva, ki jih ima na voljo vojska, ne dopuščajo zaposlovanja ljudi, ki bi jih hoteli. Le redki pristanejo na ponujene pogoje. Kogarkoli pa vojska tudi noče zaposliti, saj dobijo pogodbeniki v roke zapleteno in drago vojaško opremo." Ključna težava je seveda plača, saj ruski pogodbenik povprečno zasluži le okoli 12.000 rubljev oziroma približno 300 evrov na mesec.

Večna vojaška reforma

Posovjetsko obdobje je čas nenehne vojaške reforme. Že v mandatu prejšnjega obrambnega ministra Sergeja Ivanova je bila uradna ocena razmer v armadi nedvoumna: "Orožje je zastarelo in neuporabno, bojno pripravljenost armade pa je mogoče doseči le s predhodnimi obširnimi vojaškimi vajami." Edina izjema so strateške jedrske sile. Leta 2007 je tedanji predsednik Vladimir Putin izvajanje korenite reforme zaupal novemu ministru. Načelnik zvezne davčne službe Anatolij Serdjukov pred nastopom funkcije v nobenem pogledu ni bil povezan z vojsko, zato mu predvsem "trdo jedro" častniškega kadra ne zaupa. Pri tem naloga nikakor ni majhna: "Preoblikovati številčne zastarele in skorumpirane ruske oborožene sile sovjetskega tipa v moderno vojsko v stalni vojaški pripravljenosti, ki bi bila sposobna učinkovitega delovanja in zagotavljanja miru v celotnem posovjetskem prostoru. Te sile tako imenovanega novega tipa naj bi prekašale vojske vseh sosed ne le po številu, ampak tudi po kakovosti, z vzdrževanjem obstoječega strateškega jedrskega potenciala pa bi zagotavljale obrambo pred vdori na ruska interesna območja."

Postopna reforma se je začela pred dvema letoma, spodbudila pa jo je pravzaprav vojna z Gruzijo. Takrat so se namreč pokazale resne pomanjkljivosti v organizaciji ruske vojske. Za takšne lokalne ofenzivne operacije so namreč primerne dobro izurjene maloštevilne profesionalne enote, ne pa množica mladih neizkušenih nabornikov.

Najprej so služenje vojaškega roka skrajšali s treh na eno leto, hkrati pa začeli zaposlovati pogodbene vojake. Tako naj bi zmanjšali napetosti v družbi, v vojski pa omejili primere nasilja. Poskus, jasno, ni uspel. Negativni pojavi so ostali, izobraženi in ambiciozni mladeniči pa nočejo v vojski zapraviti niti tega enega leta življenja. Minister Serdjukov zdaj napoveduje "humanizacijo" vojske: služenje po teritorialnem načelu, blizu doma, petdnevni "delovnik" in proste konce tedna, dovoljeno uporabo mobilnih telefonov in tako možnost dnevnega stika vojakov z bližnjimi, tudi za pripravo hrane in čiščenje naj bi skrbeli drugi in ne vojaki sami. Ob tem naj bi vojake tudi na novo oblekli, in sicer v kreacije znanega oblikovalca Valentina Judaškina. Plače pogodbenikom pa naj bi do leta 2012 dvignili na raven od 60.000 do 100.000 rubljev (od 1500 do 2500 evrov) in tako za profesionalno kariero v vojski prepričali primerne kandidate.

Prihodnost za oblaki

Posebna težava, ki tare rusko vojsko, je preobsežen oficirski korpus. V idealnih razmerah naj bi bilo častnikov od 7 do 20 odstotkov skupnega števila vojakov, delež oficirjev ruske armade pa je kar 30-odstoten. V prihodnjih treh letih naj bi bilo tako ob službo kar dvesto tisoč častnikov. "V to smo primorani, saj so oficirji dolžni imeti poveljniške dolžnosti, ne pa upravljati neka fiktivna skladišča," pravi minister Serdjukov, ki mu poteza gotovo ne bo prinesla priljubljenosti v častniških vrstah. K temu je treba dodati še strah pred popolnoma profesionalno vojsko. "V avtoritarnih državah je profesionalna vojska pogosto vir notranje nestabilnosti. V sodobni Rusiji je civilna družba šibka, oblast pa oddaljena od državljanov. V določeni krizni situaciji bi lahko profesionalni vojaški krogi začutili domoljubno dolžnost iztrgati oblast iz rok skorumpiranih civilnih birokratov in narediti red v državi," pravi Pavel Felgengauer, kolumnist časopisa Nova Gazeta. Pomislek je upravičen, saj se vzporedno z zgodbami o "humanizaciji" služenja vojaškega roka oglašajo tudi krogi, ki zahtevajo poostritev nabora in prisilno privedbo tistih, ki se mu izmikajo. Kmalu naj namreč ne bi bilo več nikogar, ki bi branil domovino. To lahko naredi le nabornik, ki služi tri leta. Če jih je premalo, pa je treba vpoklicati vse moške do 30. leta starosti. Kot da bi se nekateri v Rusiji pripravljali na novo vojno…