Študentska organizacija Slovenije je dijake in študente pozvala na štrajk. Vse lepo in prav, ampak dijaki in študentje nismo zaposleni in stavka se ponavadi med delovnim časom in ne med poukom! Štrajk ni za študente, je za delavce, verjamem pa, da nas Študentska organizacija Slovenije verjetno vidi kot svoje delavce. Organizatorji protestov so v bistvu naredili le eno napako. Malo delo so povezali z malicami dijakov in tako pod pretvezo študentskih demonstracij uprizorili dijaške proteste. To se je vrnilo kot bumerang, takoj po prvi vrženi granitni kocki.
Upam si trditi, da protest med večino študentov nima nikakršne legitimnosti. Na protestu so bili v pretežni večini dijaki, ki so seveda izkoristili prost dan, nekaj pa je bilo tudi študentov, vendar so bili ti večinoma neposredno povezani z denarjem od študentskega dela - različni funkcionarji, sodelavci pri projektih, aktivni člani študentskih klubov in drugi redki posamezniki.
Študentski funkcionarji so se borili za pravice, ki jih študenti nočemo. Nočemo delati v obstoječem sistemu, ki delo študenta izenačuje z mezdnim delom, procente od dela pa poberejo študentski servisi in študentske organizacije, ki potem pod pretvezo volitev z nekajodstotno udeležbo študentov delijo sredstva za različne "žurke" in nepoznane projekte.
Zakaj torej pravi študentje ne protestiramo? Zato, ker nam je predobro in se tega zavedamo. Imamo preveč privilegijev, ugodnosti. V času globalne krize ostajamo "davčna oaza" na trgu delovne sile v Sloveniji, imamo subvencionirano prehrano, ugodne javne prevoze, ugodnejše nastanitve… Vse to le na račun statusa študenta. Ko bodo na cestah pravi študentje, bo stvar drugačna, veliko bolj žalostna, brez koncertov in razbitih stekel na parlamentu. Takrat vodja protestov ne bo spraševal policije, zakaj ni fizično napadla njegovih protestnikov, in ne bo sredi protesta zanikal povezave z nemiri. Kdor bo vodil prave študentske proteste, bo ponosen na to, za pravo stvar bo pripravljen tvegati vse, ne samo položaj v študentski organizaciji. Protesti bodo spontani, zanje ne bodo potrebni medijska kampanja in 50.000 evrov za organizacijo. Ampak do tega je še daleč. Najprej bodo pred parlamentom delavci, brezposelni, upokojenci, nazadnje - potem ko bodo končali s protesti pred Kersnikovo 4 - morda tudi študentje. Takrat bomo zahtevali štipendije, možnost zaposlitve po diplomi in stanovanja za mlade družine, borili se bomo za prave stvari, ne pa za vprašanje, ali bo z odstotki od študentskega dela lahko preživelo študentsko organiziranje.
Študentska organizacija Slovenije črpa moč le še iz 3. člena zakona o skupnosti študentov, ki predpisuje: v Študentski organizaciji Slovenije se pravice pridobijo ali prenehajo s pridobitvijo ali izgubo statusa študenta na visokošolskem zavodu v Republiki Sloveniji. Torej smo vsi študentje v Sloveniji avtomatično člani Študentske organizacije Slovenije. Z ureditvijo se ne strinjam, kajti ne želim biti član organizacije, ki v slovenskem javnem prostoru nastopa s stališči, dokumenti in dejanji, s katerimi ne soglašam in so v nasprotju z mojim prepričanjem (da ne bo pomote, nisem član niti simpatizer nobene politične stranke). Izhajajoč iz zakona o skupnosti študentov iz Študentske organizacije Slovenije ne morem izstopiti, če želim dokončati študij na Univerzi v Ljubljani.
Devetnajstega maja, med demonstracijami na Prešernovem trgu, sem ustavnemu sodišču samoiniciativno oddal pobudo za oceno ustavnosti 3. člena zakona o skupnosti študentov. Pobuda je napisana laično, tako kot jo napiše državljan, študent, ki čuti, da so mu kršene ustavne pravice do svobodnega izobraževanja, združevanja in do svobodnega izpovedovanja opredelitev v javnem in zasebnem življenju. Glede odločitve ustavnega sodišča, nadaljevanja postopka ali celo razglasitve omenjenega člena zakona za protiustavnega nimam iluzij.
Vem le to, da je kocka padla in da bom vsako odločitev ustavnega sodišča spoštoval, vendarle pa želim, da vseh študentov ne bi povezovali z granitnimi kockami.
Jure Petač, študent, absolvent politologije in strojništva
