Vdneh pred krajo je zagotovo večkrat obiskal muzej in si natančno ogledal, kje in kako so obešeni Picasso (Golob z grahom), Matisse (Pastorala), Braque (Oljka v bližini Estaqua), Leger (Tihožitje s svečniki) in Modigliani (Ženska s pahljačo), ki so se znašli na "nakupovalnem seznamu".

Tatu in morebitnih pomočnikov (vodstvo muzeja in preiskovalci to možnost še preverjajo) niso zaustavili ne varnostniki ne dodatne ključavnice v notranjosti centra Georgesa Pompidouja. Po plenilskem pohodu so se preiskovalci zjutraj v senci dreves lahko le nemočno lotili iskanja sledi na praznih okvirjih, ki so ostali prislonjeni na bližnji zid. Čeprav so svetovni (in slovenski mediji) poročali o kraji petih slik v vrednosti pol milijarde evrov, so umetnostni zgodovinarji in poznavalci trga umetnin kasneje vsoto, ki bi jo te dosegle na legalni dražbi, ocenili na približno sto milijonov evrov.

Picasso za kokain

Kdor bi denimo ustanavljal muzej sodobne umetnosti, bi na seznam umetnin, ki bi jih zanj rad pridobil, po mnenju BBC-jevega urednika za umetnost Willa Gompertza, zagotovo uvrstil sveže ukradena dela. Skupaj namreč pripovedujejo in prikazujejo zgodbo o vzniku moderne umetnosti.

Umetnine so očitno res vroče blago, pa ne za ustanovitelje muzejev. Že dan po tatvini umetnin v Parizu so v Marseillu iz zasebne zbirke ukradli Picassovo litografijo. Januarja so na Azurni obali drugemu zasebniku ukradli približno trideset umetnin slavnih mojstrov. Tik pred krajo v Parizu je z razstave izginil pastel Degasa, ki ga je pariški Muzej d'Orsay posodil Muzeju Cantini v Marseilleu. Junija lani so iz Picassovega muzeja v Parizu tatovi sredi belega dne odnesli kopico risb v vrednosti treh milijonov evrov.

Strokovnjak za kraje umetnin Noah Charney je videl vse, kar je mogoče videti v umetnostnem podzemlju. "Za slike tako slavnih avtorjev sta samo dve možnosti. Ali bodo kriminalci muzej izsiljevali za visoko odkupnino ali pa bodo iskali kupca na črnem trgu," pravi Charney, ki je prepričan, da je slednje misija nemogoče. Ne govori na pamet, saj je pred leti ustanovil neprofitno organizacijo Arca, edino institucijo na svetu, ki raziskuje vse oblike umetnostnega kriminala. Vladam, cerkvam, muzejem in galerijam skupina strokovnjakov, med njimi so tudi Slovenci, svetuje, kako naj umetniška dela obvarujejo pred apetiti organiziranega kriminala.

Po letu 1990, ko so iz bostonskega Muzeja Isabelle Stewart Gardner ukradli Vermeerja, nekaj Rembrandtov, Degasa in druge mojstre, je "pariška noč" največji primer kraje umetnin. Ukradenih del iz bostonskega muzeja še do danes niso odkrili, kar Charney pripisuje dejstvu, da jih kradejo predvsem kriminalna združenja, ki jih nato uporabijo kot valuto pri trgovanju z drogami, orožjem ali v drugih nezakonitih poslih.

Možnosti, da v obdobju gospodarsko-finančne krize, ko so velike količine gotovine redke, okoliščine kriminalce morda še bolj napeljujejo h krajam umetnin, Charney ni zanikal. "Sploh po 11. septembru je vpeljava mednarodne sledljivosti denarnih tokov zanje postala velik problem. Kriminalisti lahko sledijo in iščejo osebe, ki poslujejo s sumljivim denarjem." Po letu 2001 tako kriminalne združbe veliko raje trgujejo kar s "trdo valuto" - ukradenimi umetninami -, kot pa da bi "blago" kupovale z denarjem, ki ga je poleg vsega treba še oprati.

Picassova slika je v podzemlju vredna le osem do deset odstotkov njene vrednosti na legalni dražbi. Če bi torej za pet ukradenih del v Parizu v avkcijski hiši iztržili sto milijonov evrov, bo zanje v podzemlju v najboljšem primeru mogoče dobiti le za deset milijonov evrov kokaina. "Takšne slike uporabljajo tudi za pridobivanje posojil. Ko kriminalna združba potrebuje posojilo v gotovini, zastavi kar sliko, ki do nadaljnjega čaka pri posojilodajalcu," pojasnjuje Charney.

Izsiljevanje in odkupnine

Zanj je rop v Parizu primer klasične umetnostne tatvine. "Zadnja dva meseca alarmi v muzeju niso delovali, in to mi daje misliti. Kriminalno združenje je najbrž imelo notranje informacije iz muzeja, da z njihovim varnostnim sistemom ni vse v redu, kar pa ne pomeni, da je nekdo od uslužbencev muzeja član tolpe," izkoriščeno priložnost opisuje Charney, ki opozarja, da znajo kriminalci pomembne informacije zbirati na številne načine. "Gotovo so si ogledali umetnine, ki so bile razstavljene skupaj in opremljene s takšnimi podpisi, da lahko tudi običajni kriminalci hitro dojamejo njihovo vrednost. Veliki podpisi v njihovih glavah pomenijo veliko odkupnino ali pa veliko menjalno vrednost." V primeru, da so umetnine ukradli z namenom, da jih uporabijo kot valuto v mafijskih poslih, jih po njegovem mnenju še dolgo ne bodo izsledili.

"Sam v primeru, ko tatovi zahtevajo odkupnino, institucijam in posameznikom vedno svetujem, naj je ne plačajo. Tatovi potem ne vedo, kaj naj z umetnino naredijo, in jo nekje odložijo. Slej ko prej jo kdo odkrije," trdi Charney in dodaja, da tatovi s poskusom prodaje na črnem trgu veliko tvegajo. Kupec bo najverjetneje eden od številnih policistov pod krinko, ki po svetu sledijo ukradenim kosom svetovne kulturne dediščine.

Glede na to, da je v večini držav plačilo odkupnine prepovedano, zavarovalnice ali posamezniki včasih kovčke z denarjem dostavijo na dogovorjeno mesto daleč stran od oči javnosti. Najbrž se je to zgodilo tudi v primeru štirih ukradenih impresionističnih del v lasti fundacije Emila Bührla, razmišlja Charney. Samo nekaj dni po kraji leta 2008 v Zürichu so namreč Van Gogha in Moneta "našli" v avtomobilu, parkiranem čez cesto.

Čeprav veliko ljudi v domišljiji vzporeja tatove umetnin s simpatičnimi filmskimi liki, kot jih lahko vidimo v filmu Oceanovih enajst s šarmantnim Georgeem Clooneyjem, Charney opozarja, da je realnost veliko bolj trda. "Pred drugo svetovno vojno so tatovi umetnin delali sami, ne pa v skupinah. Niso bili člani kriminalnih združb. Bili so nenasilni, njihove ambicije pa so bile dokaj gentlemanske, čeprav sami niso bili nikakršni gospodje. Poleg finančne je bilo mogoče v njihovih dejanjih zaznati tudi nekaj ideološke motivacije," je prepričan Charney, ki je preučil na stotine kraj. "Zaradi likov, kot je denimo Arsen Lupin, ljudje še danes mislijo, da slike kradejo nekakšni fini gospodje. Če kradeš umetnine, imaš najbrž že nekaj okusa, mar ne?"

Kraje so brutalne in zlovešče

Po drugi svetovni vojni je kraja umetnin pristala v domeni kriminalnih združb, pa naj bodo to lokalne tolpe ali mednarodne mafijske organizacije. "Pri teh ljudeh, verjemite mi, zelo težko govorimo o glamurju. Tatovi umetnin so danes plačanci. Najamete jih lahko za krajo avtomobila, ugrabitev osebe ali pa da gredo v muzej in iz okvirja izrežejo Picassa."

Zadnjih dvajset let roparji s črnimi obraznimi maskami sredi dneva pritečejo v muzej, začno mahati s pištolami in vpiti na ljudi. S sten potrgajo umetnine, ki so najbližje vhodu, in pobegnejo. Alarmi jih pri tem niti ne motijo, saj je povprečen odzivni čas policije v večini mest po svetu od tri do pet minut. V tem času že pobegnejo. "Takšna je danes kraja umetnin. Brutalna in zlovešča. Kradejo jih predvsem kriminalne združbe, ki se ukvarjajo s tihotapljenjem drog, trgovino z orožjem, včasih celo terorizmom," dodaja poznavalec, ki najraje od vsega obiskuje muzeje in si ogleduje njihovo bogastvo.

"Kraja umetnine me niti ne razjari toliko, kot me razbesni, ko tatovi sliko poškodujejo ali uničijo. Statistika kaže, da ukradene umetnine sčasoma ponovno najdejo šele prihodnje generacije. Ohranjanje umetnosti je v interesu vseh ljudi," še pravi Charney o izginulih mojstrovinah, ki vseeno nekako prevetrijo hude čase.