Avtorica se v omenjenem sestavku izogne konkretnim odgovorom na konkretno postavljena vprašanja. Namesto konkretnih odgovorov ponuja kar nekaj splošnih (dis)kvalifikacij mojega pisanja: sinkretizem, moralni relativizem, doda malo Kafke, skupaj z namigom, da poskušam laž opravičevati z nujnostjo (!?) in "normalnostjo", primeša štiri temeljne kriterije svetovne etike, namig o moji politični opredeljenosti in domnevo, da ji očitam desničarstvo, pa je z menoj opravila.

Dr. Hribarjeva mi očita, da sem pomešal vse ravni (ravni?) filozofijo, psihologijo, statistiko, etiko in - ljubi bog - celo zdrav razum. Da se grem sinkretizem (za tiste, ki pojma ne poznajo - to je nediskriminirano združevanje pojmov, s pretenzijo ustvariti iz njih sistem, ne da bi se razrešila nasprotja med njimi)!? Če bi spoštovana dr. Hribarjeva natančneje in brez tendencioznosti prebrala moj tekst, bi zlahka ugotovila, da filozofije kot krovne znanstvene vede, ki proučuje naravo sveta, njegov ustroj in položaj človeka v njem, niti omenil nisem in da tudi o etiki nisem zapisal drugega kot definicijo, da o "mešanju" statistike in etike niti ne govorim. Pač pa sem razmišljal o povezavah med normalnostjo, kot jo pojmuje humanistična psihologija, in humanistično moralo, ki je v nasprotju z dr. Hribarjevo ne enačim z etiko, na pomoč pokličem tudi statistiko in - naj mi bo oproščeno - tudi zdravo, kmečko pamet. Tovrstno "mešanje" seveda ni sinkretizem, pač pa medsebojno dopolnjevanje dveh znanstvenih disciplin, morale in psihologije, s skupnim objektom raziskovanja, ki mu pravimo človekova duševnost, ob pomoči statistike, ki pomaga obema vedama, tako kot mnogim drugim, pri kvantifikaciji raziskovanih pojavov in določanju njihovih zakonitosti. Daleč od sinkretizma! Mislim pa, da je spoštovana pomešala etiko kot temeljno znanstveno disciplino ter moralo kot operativni sistem moralnih norm - torej dve filozofski kategoriji - z moralnostjo (moralnim vedenjem) kot psihološko kategorijo.

Dr. Hribarjeva trdi, da etika nima zveze s statistiko, po drugi strani pa, da Etika vsako dejanje meri z enakim moralnim vatlom, sicer "merjenje" ne bi bilo možno. Četudi gre morda za površnost in je spoštovana avtorica pozabila besedo - meri - dati v navednice ter ji glagol meriti pomeni ocenjevati, vrednotiti, ni videti, komu je to poverjeno in kakšna merska enota je moralni vatel. Avtorica pravi, da Etika s statistiko nima nobene zveze, pač pa z živim življenjem in da je - najsi bo še tako teoretična in abstraktna znanost - ona tista, ki reflektira kriterije moralnosti in "operira" z vsebinami, ne pa s statistiko. Bo že držalo, predvsem tisto o živem življenju (kakšnem pa?), vendar Etika to počne - ne le po mnenju podpisanega - tako oddaljeno od živega življenja oziroma s takšnih abstraktnih višin, da ji abstraktno manj nadarjeni večkrat ne moremo slediti. Da bo zadeva še bolj komplicirana, Etika ni koherentna znanost. Že od starih civilizacij dalje obstajajo različne filozofske šole ter različni filozofi z različno filozofijo etike in to se dogaja še danes. Sinteza različnih etičnih smeri je očitno še zelo, zelo daleč. Menda je delno uspela le pri določitvi štirih temeljnih načel svetovnega etosa, vendar je z njimi zelo težko, če ne nemogoče karkoli "meriti", kaj šele meriti. Dr. Hribarjeva pa vseeno govori o Etiki, ki vse meri z istim vatlom. Tudi v primeru, ko je Etika konkretizirana na nivo morale, npr. na nivo moralnega kodeksa, kar olajša "merjenje", še vedno ostaja odprto vprašanje, kdo pa je poklican za uporabo tega merskega "vatla", kdo so etični pooblaščenci, ki ga uporabljajo? Heteronomna krščanska in avtonomna humanistična morala imata odgovor na to vprašanje, Etika tipa dr. Hribarjeve pač ne. Vsaj odkrito izraženega ne. Ve pa se, kdo naj bi to bil. To so prominentni filozofi, ki z visokih slonokoščenih stolpov spuščajo balončke z moralnimi principi in s te distance merijo moralnost tistih tam spodaj.

Dr. Hribarjeva mi očita, ker razlikujem minorno (Golobičevo) laž od velike (Janševe) laži. Zapiše, da sta na ravni principa, etične refleksije, velika in minorna laž preprosto laž. In še: četudi svojo laž ali celo zločin opravičujemo s tako ali drugačno nujnostjo in normalnostjo, vemo, da smo se zlagali, torej vemo, kaj je laž, ali v primeru uboja - vemo, da je uboj zločin. Svoje modrovanje konča z mislijo - če ne bi niti vedeli, kdaj se zlažemo in kdaj storimo zločin, bi bil to ne le konec vsake morale, ampak tudi naše človeške medsebojnosti; in kje bi bila potem resnica? Preveč komplicirano in naj mi avtorica oprosti - preveč konfuzno, da bi se upal spustiti v polemiko na tem nivoju. Omenim naj le, da niti slučajno nisem, ne v kritiziranem tekstu niti sicer, nobenega zla opravičeval z nujnostjo, niti z normalnostjo. Kot psiholog pa sem prepričan, da večkrat ni možno potegniti ostre meje med dobrim in zlim, oziroma, da obstaja hujše in manj hudo zlo, da obstaja večja in manjša laž in da tako rekoč nobena stvar ni samo dobra ali samo slaba, z eno besedo - zagovarjam stališče o večji ali manjši relativnosti posameznih moralnih norm, ne pa seveda popolne relativnosti; v tem primeru bi bil očitek dr. Hribarjeve upravičen. Avtorica bo najbrž morala priznati, da obstajajo tudi tako majhne laži, da niti ne zaslužijo oznake "zlo", in da imajo nekatere laži celo pozitivno konotacijo. Če laž pojmujemo kot potvarjanje resnice, najbrž ni treba posebej dokazovati, da je resnico možno bolj ali manj potvoriti in da je večje potvarjanje tudi večja laž. Še pomembnejši kot ta razumski vidik laži je čustveni, ki pride posebno do izraza, ko laž prizadeva pomembne sfere osebnosti, na katere se laž nanaša. Če s teh vidikov vrednotimo Golobičevo prikrivanje imetja, s katerim ni nikogar oškodoval (ni storil kaznivega dejanja, niti prekrška; oboje razumem kot pravni kategoriji) niti posegel v nikogaršnjo osebnostno integriteto, z Janševo lažjo, da pred njimi (levičarji) niso varne niti živali, je brez posebno zdravega razuma treba priznati, da je Janševa laž neprimerno bolj oddaljena od resnice kot Golobičeva in da bolj prizadeva integriteto tistih, ki jim je namenjena. Razen seveda, če kdo tudi sam ne misli, da so levičarji v resnici sodomisti in kot takšni bolj nevarni živalim kot drugi državljani.

Na žalost nisem bral avtoričinega sestavka Tragedija in politične manipulacije, niti njene študije Svet kot zarota, v katerih obravnava Janševo ideologijo, laži, manipulacije in zamolčevanja (sem pa bral druge njene članke v tiskanih medijih), in me zaradi tega zanima, koliko (ne)moralnih vatlov mu je namerila, oziroma, kakšno je po njenem mnenju razmerje Janševih "grehov" v primerjavi z Golobičevim. Mu je, Janši namreč, v imenu Etike kdaj svetovala, naj odstopi od kandidature za predsednika vlade ali se celo umakne iz politike in kakšne moralne točke bi si s tem prislužil?

Franc Mlinarič, prof. psih. in fil.