Gräfenbergova točka, popularno imenovana točka G, je povezana s tistim ženskim izkustvom, ki je že od pamtiveka podvržen mitom, tabujem in vražam. Ni čudno, da je francoski teolog William Auxerre v 13. stoletju pridigal, da moškemu, ki seks z žensko pojmuje kot grozovito, ogabno dejanje, ne moremo naprtiti teže greha.

Za stoletnim sovraštvom, naravnanim proti ženskemu užitku, se je v resnici skrivala bojazen pred svobodo; strah, da bo okus osvobojenega spolnega užitka terjal radikalne spremembe tudi na drugih področjih življenja.

Korenitejši premiki segajo v leto 1953, ko je dr. Alfred Kinsey objavil obsežno študijo Sexual Behaviour in the Human Female. Že razprava o moški spolnosti, razprodana pet let poprej, je razbila zgrešene predstave, ženska študija pa je glasno oznanila: o ženski spolnosti, njenih željah, spolnih organih ali skritih kotičkih užitka se vam niti ne sanja.

In ravno v tistih letih je v ameriški javnosti odjeknilo še eno razkritje. Dr. Ernst Gräfenberg (1881-1957), ginekolog, ki se je po emigraciji iz nacistične Nemčije v New Yorku posvečal raziskovanju kontracepcije, ženskih spolovil in fiziologiji ženske seksualnosti, je v zapisu za International Journal of Sexology obelodanil, da "v ženskem telesu ne obstaja točka, iz katere ne bi mogli izmamiti spolnega užitka". Še bolj je pretresla njegova trditev, da se znotraj vagine skriva kot fižolček veliko tkivo, ki telo strese z naelektrenim, mnogokratnim orgazmom.

Novica o novoodkriti ženski erogeni coni je bila toliko bolj fascinantna, ker so še nekaj let poprej tekle "resne" razprave, ali ženske med spolnim aktom čutijo, z drugimi besedami, ali so sploh zmožne doživeti tak ali drugačen orgazem. Kot je zapisala Shere Hite v predgovoru k delu The Hite Report: A Nationwide Study on Female Sexuality: "Žensk niso nikoli vprašali, kaj si mislijo o seksu. Raziskovalci so v raziskovanju statističnih 'norm' z napačnim namenom zastavljali napačna vprašanja ter ženskam prevečkrat ukazovali, kako naj čutijo, namesto da bi jih vprašali, kaj čutijo."

Tisti, ki o Gräfenbergovi točki ne dvomijo, pravijo, da jo je najlažje začutiti v tako imenovanem pasjem položaju, skoraj nemogoče pa v stoletja dominantni misijonarski pozi. Dr. Emmanuele Jannini (Univerza v Aquili), ki je leta 2002 z ultrazvokom (in sodelovanjem dvajsetih prostovoljk) dokazal njen obstoj na sprednji strani nožnice v globini štirih ali petih centimetrov, je ugotovil, da ima točka G (tako kot moški penis) možnost nabrekanja in otrdevanja. Nekateri raziskovalci celo namigujejo, da ima ključno vlogo tudi pri porodu.

Seveda so se našli tudi skeptiki, ki njeno prisotnost v ženskih telesih zanikajo. Januarja letos so britanski znanstveniki s King's Collegea v Londonu omenjeno erogeno cono kategorično zanikali. V dokaz so ponudili pričevanja 1800 žensk, med katerimi so bile izključno dvojčice.

Kim Wallen, profesorica psihologije na Emory University, je za The Times ugovarjala: "Ženske imajo večji potencial za raznoliko doživljanje orgazma kot moški. Raznolikost njihovih genitalij pa bržkone dokazuje tudi to, da do ženskega orgazma vodi več poti kot do moškega."

Tudi v Sloveniji smo se pred leti pomudili pri točki G, pa čeravno je raziskava potekala v prostorih umetniške galerije Kapelica. Tamkaj je filozof, publicist, predavatelj in član Oddelka za čisto in praktično filozofijo pri NSK razkrival njen položaj in funkcijo. Iskati se je podal z vstavljanjem ginekološkega pripomočka v vagino, opremljenega z mikrokamero.

"To gobasto tkivo na prvi tretjini nožničnega tunela, v njegovem frontalnem delu, ta za velikost fižolčka kompaktni nervni erogeni element pa ni - kot sem pred leti predstavil na predavanju in performansu v Galeriji Kapelica - odvisen od tega, ali anatomsko, torej empirično, je ali ga ni," je pojasnil Peter Mlakar. "Z demonstracijo sem pokazal, da točka, če postavimo, da je, potem tudi je. Njeno eksistenco lahko duh uživanja ustvari tudi iz anatomske neeksistence. G lahko je, tudi če ga ni. Tudi s pravilnim obdelovanjem vaginalne cevi. Smisel performansa je bil dokazati, da nekaj je, tudi če tega empirično ni. Da se ni treba ozirati na predpostavke empiričnih dejstev, marveč jih lahko ustvarimo. Enostavno je treba imeti vero, da točka G je. Tak pristop temelji na filozofiji, ki jo razvijam, da empirija še ni vsa in edina resnica, ni torej absolutna resnica, iz katere pa je možno to, kar stvarno še ne obstaja, spraviti v realno eksistenco. In če se še enkrat vrnem h G-ju: podobni točki sta v vagini vsaj še dve (tako imenovano anterior fornex erogenous področje in Xtasy točka pri materničnem vratu), ki jih bomo lahko proizvajali v posebnih nanotehnoloških postopkih, tako da bo celotna vagina kot minsko polje."

Nedvomno: točka G je eksploziven teren, ki v sebi skriva prelepo Yeatsovo misel, da je najgloblja resnica spolnega užitka rojstvo neverjetne lepote.