Pred krizo se je pri nas število prejemnikov denarne socialne pomoči zmanjševalo, zadnji dve leti narašča. Leta 2008 je pomoč prejemalo dobrih 57.600 upravičencev, lani več kot 77.600. Med prejemniki denarne socialne pomoči je več kot 40 odstotkov takšnih, ki to pomoč prejemajo trajno.

Zadnje leto se je močno povečalo tudi število prejemnikov denarne socialne pomoči, starih od 18 do 26 let, kar je še posebej zaskrbljujoče. Leta 2008 je bilo mladih prejemnikov socialne pomoči dobrih 9600, lani že skoraj 15.000. V oči bijoč je tudi podatek, da je več kot 40 odstotkov vseh prejemnikov denarne socialne pomoči starih od 27 do 45 let; skupaj jih je skoraj 23.000. Pri Skupnosti centrov za socialno delo (SCSD) so izračunali, da so lani odobrili za polovico več različnih denarnih pomoči, od teh največ enkratnih izrednih pomoči: dobrih 61.000, skoraj 20.000 več kot leto prej. Velika večina teh pomoči, kar 80 odstotkov, je šla za poravnavo položnic in posojil.

Zaradi globalne finančne in gospodarske krize so se pred dvema letoma tudi pri nas kazalniki kakovosti življenja začeli naglo slabšati. Glede na prejšnja leta se je občutno povečal delež brezposelnih, hkrati pa sta se povečala tudi stopnja tveganja revščine in stopnja materialne prikrajšanosti. "Na terenu je situacija dosti bolj kritična, kot jo zaznavamo," je pred časom za Dnevnik povedala Darja Kuzmanič Korva, sekretarka SCSD. Republiški zavod za zaposlovanje je te dni sporočil, da so delodajalci letos napovedali za slabo petino manj prostih delovnih mest, da je stiska ljudi ogromna, ves čas opozarjajo tudi v uradu varuha človekovih pravic. Pred dvema mesecema so pri Uradu za makroekonomske analize in razvoj zapisali, da se je socialna ogroženost prebivalstva povečala, hkrati pa se je zmanjšal delež javnofinančnih izdatkov v BDP, povezanih s socialnim razvojem in socialno zaščito. Ta je še vedno pod povprečjem EU in znaša dobrih 28 odstotkov BDP; samo za socialno zaščito namenimo dobrih 15 odstotkov BDP, kar je prav tako pod evropskim povprečjem.

Preživetje kot življenjski stil

Vse več ljudi vse težje preživi, vse več ljudi ugotavlja, da se njihovo finančno stanje slabša, in vse več ljudi verjame, da je revščina zelo razširjen pojav. Te ugotovitve so plod treh različnih anket, na katere je prebivalstvo odgovarjalo v zadnjem letu. Zato sindikati in nekateri analitiki aktualne socialne politike ne razumejo ravnanja ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki v tako napetih časih vse večje socialne in ekonomske stiske ljudi sprejema tako obsežni paket socialne zakonodaje, ki naj bi še zaostrila že tako slabe razmere. Če povzamemo njihova opozorila: država namerava med drugim kar počez skrajšati odpovedne roke in znižati odpravnine, z malim delom ustvariti nov bazen poceni in prekarne delovne sile, opraviti čistilno akcijo na polju socialnih transferjev, ukiniti otroški dodatek po 18. letu starosti ter pomesti z domnevnimi goljufi, ki naj bi neupravičeno kopičili različne socialne pomoči. Da bi prihranila, opozarjajo nekateri, bo država začela pometati na dnu. Najbolj jasen znak nove politike čiščenja sta nova zakona, ki urejata socialne prejemke.

Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pravijo, da se zakonodaje lotevajo v imenu večje fleksibilnosti, preglednosti, pravičnosti in racionalnosti. Da bi bili čim prej deležni vseh teh dobrobiti, je vlada te dni v državni zbor že poslala predlog zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in predlog zakona o socialnovarstvenih prejemkih. Oblikovala ju je, vsaj tako je zapisala v besedilu, "za pravičnejšo in bolj dolgoročno vzdržno socialno državo". Po novem bo sistem podeljevanja socialnih transferjev preglednejši in preprostejši, kriteriji bodo poenoteni, glavni kriterij za pridobitev ali ohranitev socialnih transferjev pa bo premoženje, med drugim tudi nepremičnina, v kateri ljudje bivajo.

"Pomoč naj bi dobili le tisti, ki so je res potrebni," je aktualno geslo vlade. Torej najrevnejši, ki naj bi bili na boljšem, mnogi drugi pa bodo odpadli. Pomagati si bodo morali sami z odprodajo "preveč vredne" nepremičnine oziroma avta ali pa bodo morali za njih poskrbeti njihovi družinski člani. Še eno dobro lastnost naj bi imel novi sistem: preprečil naj bi "pogosta izkoriščanja in zlorabe". Ministrstvo zadnje čase nenavadno pogosto govori o zlorabah, goljufijah in izkoriščanju sistema. Pa čeprav o tem nima nobenih uradnih podatkov, temveč le neke pavšalne ocene, da naj bi bilo takšnega početja za približno dvajset odstotkov.

Ker bodo mnogim še včerajšnje pravice jutri kot neupravičeni socialni transferji spolzele med prsti in predvsem zaradi vseh zakonov, zadnje mesece skuhanih na omenjenem ministrstvu, ki bodo bolj ali manj usodno vplivali na prihodnjo podobo socialne države, je pred kratkim na ljubljanski Fakulteti za socialno delo nastala Mreža za socialno državo, ki trenutno vključuje več kot sto posameznikov in nekaj nevladnih organizacij. Zbrali so se, da bi opozarjali na sistematično krčenje socialnih pravic in demontažo socialne države, ki se po njihovih ocenah počasi godi že vsaj deset let, z zadnjim paketom socialne zakonodaje pa naj bi doživela kar frontalni napad.

In kaj se nam bo takšnega zgodilo? Minister Ivan Svetlik pravi, da denarja za socialne prejemke ne bo manj, da bodo najrevnejši na boljšem, da bodo socialne pomoči višje, da bo občutno več denarja za štipendije, za katere bodo kandidirali mladi po 18. letu starosti... V čem je torej problem, vprašam dr. Romano Zidar s Fakultete za socialno delo. "Denarna socialna pomoč bo sicer višja, ker so jo morali uskladiti z minimalno plačo, vendar še vedno zelo nizka. Poleg tega jo bo prejemalo manj ljudi." Ekonomisti so izračunali, da znašajo minimalni stroški samske osebe 385 evrov mesečno, zato je ministrstvo socialno pomoč sprva nameravalo dvigniti na 308 evrov. A si je premislilo, češ da takšna pomoč ljudi ne bo stimulirala za delo, in je zato pomoč znižalo na 288 evrov. Ali bi dvajset evrov razlike ljudi (de)stimuliralo za delo, je seveda retorično vprašanje. Pri Mreži za socialno državo se bojijo, da se za to cifro skriva predvsem logika moralke in varčevanja za vsako ceno.

Poleg tega, nadaljuje Romana Zidar, bo država ukinila institut državne pokojnine, ki bo postala trajni socialni transfer samo za tiste, katerih premoženje (nepremičnina) ne bo preseglo točno določene meje, in tiste brez partnerja ali otrok, ki bi jih lahko vzdrževali. Goran Lukić, svetovalec pri Svobodnih sindikatih, je prepričan, da s tem država starejšim ljudem jemlje ne le sredstva za preživetje, temveč tudi dostojanstvo. Naprej: "Država se bo prejemnikom trajne socialne pomoči in varstvenega dodatka kot solastnica vpisala na nepremičnino, v kateri živijo," pravi Romana Zidar. Uradno so ta ukrep poimenovali "prepoved odtujitve premoženja v korist RS". To pomeni, da se bo država prijavila kot zakoniti dedič deleža nepremičnine pokojnega prejemnika trajne socialne pomoči ali varstvenega dodatka. Kar pomeni, opozarja Lukić, da se socialna pravica spreminja v socialno posojilo.

Romana Zidar je prepričana, da bo pogojevanje socialnih transferjev z zaznambami hiš, zemljišč in gozdov ljudi pahnilo v še večjo socialno stisko. Uradniki, ki so sestavljali zakon, očitno ne poznajo kulturnih posebnosti naše družbe, pravi. Nikoli ne bo pozabila starejšega gospoda, ki ga je skupaj s sodelavko obiskovala, ko je še delala na enem od centrov za socialno delo. Obnemogel je živel v nemogočih razmerah v napol podrti hiši, zato je imel pravico do pomoči na domu, ki pa jo je država pred nekaj leti začela pogojevati s pravico do deleža premoženja upravičenca. "Gospod ni imel ne sorodnikov ne otrok, torej nikogar, ki bi mu lahko zapustil hišo, pa kljub temu ni hotel njenega deleža prepisati na državo. Raje je izgubil pomoč." In takih primerov ne bo malo, je prepričana.

Uvajanje vrstnega reda pravic

Naslednja stvar, ki moti člane Mreže za socialno državo, je dodatek za aktivacijo, ki ga uvaja zakon o socialnovarstvenih prejemkih. Prejemnik denarne socialne pomoči bo lahko po novem mesečno delal, ne da bi se bal, da bi pomoč izgubil, le določeno število ur. To je lahko pozitiven ukrep, vendar se pobudniki iniciative bojijo, da bodo aktivirani prejemniki socialne pomoči postali neizčrpen vir poceni delovne sile na polju malega dela in v socialnih podjetjih, ki utegnejo generirati novo množico zaposlenih revnih. Nedopustno se jim zdi tudi, da bo po novem lahko ena socialna pravica izključevala ali znižala drugo socialno pravico. Ministrstvo namreč uvaja vrstni red pravic, od katerih se bo prav vsaka štela v osnovni dohodek prosilca in njegove družine. Če poenostavimo - kdor bo prejemnik najvišjega otroškega dodatka, morda ne bo upravičen do socialne pomoči ali pa bo njegov otrok dobil najnižjo štipendijo. Tako naj bi država preprečila kopičenje socialnih transferjev.

"Socialna država gre v popolnoma napačno smer. Uvaja uravnilovko tam, kjer bi morala zadovoljevati posebne potrebe ljudi. Iz socialnih pravic, ki bi morale biti vsakomur dostopne, dela vse bolj pogojevane transferje, iz prejemnikov pomoči pa kriminalce." pravi Goran Lukić. Dokaz: če je v veljavnem zakonu o socialnem varstvu krivdnih razlogov za odvzem socialne pomoči kakšne pol strani, so z njimi v novem predlogu zakona zapolnili kar dve. Kar je pri vsem skupaj ključno, pa je predvsem podton nove zakonodaje: subsidiarnost, večja odgovornost posameznika in družine, aktivacija za vsako ceno in individualizacija krivde.

Pri Mreži za socialno državo opozarjajo, da država z retoriko o izkoriščevalcih socialnih pomoči in novo paradigmo vse večje individualne odgovornosti ustvarja sovražno ozračje do prejemnikov socialnih pomoči. Socialna država niso le socialne pravice, pravi sociologinja dr. Vesna Leskošek, temveč temeljna načela, ki jo vzpostavljajo: enakost, socialna pravičnost in solidarnost. "Družbene neenakosti so posledica strukturnih značilnosti kapitalizma in ne individualnih izbir, zato je treba tudi ljudem z obrobja omogočiti dostojno življenje. Izključevalske družbene prakse v največji meri legitimirajo družbene neenakosti. S tem mislim predvsem na institucionalizirane rasizme, ki ljudi delijo na vredne in nevredne, poštene in kriminalce, na moralne in nemoralne. Takšna mnenja postanejo še kako nevarna, ko preidejo iz skupnosti v institucije." Vesna Leskošek opozarja, da ljudje v družbi mnogo lažje komunicirajo, če med njimi ni velikih blaginjskih prepadov, za kar pa mora skrbeti predvsem država. Zato se je morda treba ponovno spomniti, zakaj je socialna država sploh nastala in kakšna naj bi bila njena vloga.

Stihijska socialna politika

O vlogi in oblikah socialne države, o njeni moči in pomoči teče intenzivna debata vse od časov industrializacije, ko so se oblasti različnih držav začele ubadati z vse večjo revščino prebivalstva in ugotavljati, da ljudje niso revni, ker so leni in nesposobni, temveč so revni, ker dela ni dovolj za vse. Kmalu jim je postalo jasno, da trg in vse večji gospodarski razvoj sama po sebi ne bosta odpravila revščine ter da minimalne socialne varnosti prebivalstvu ne morejo zagotoviti karitativne dejavnosti ali družina, temveč jo lahko zagotovi samo država. Tako se je počasi oblikovala socialna politika, ki pa ni bila nikoli neki zaokrožen in dorečen projekt, temveč je skozi zadnji dve stoletji nastajala bolj ali manj stihijsko, kot odgovor na aktualne socialne probleme. Akademik in sociolog dr. Veljko Rus v knjigi Socialna država in družba blaginje piše, da je zgodovina socialne politike zgodovina postopnega uvajanja posameznih socialnih programov in njihovega postopnega širjenja na vse širši del prebivalstva. To lastnost ohlapnosti so socialne politike obdržale vse do danes.

Prvi zametki socialnih držav so nastali sredi 19. stoletja, z bismarckovo Nemčijo kot vodilno med njimi. Železni repertoar pravic je bil naslednji: zavarovanje pred nesrečami pri delu, pokojnine za invalide, ostarele in vdove, boleznine in porodniški dopust, nadomestila za primer brezposelnosti in podpora prizadetim družinam. V Sloveniji in večini drugih držav lahko govorimo o vzniku socialne države šele po drugi svetovni vojni, čeravno so pri nas teoretične podlage zanjo nastale že med obema vojnama. Prvi strokovni koncept, ki je utemeljil socialno državo, je napisal katoliški intelektualec Andrej Gosar, sicer pa je bil prvi, ki je v katoliškem taboru že leta 1901 opozoril, da socialno vprašanje ni rešljivo samo z dobrodelnostjo, temveč s pravičnostjo, ki jo lahko zagotovi izključno država, Janez Evangelist Krek.

Gosarjev koncept se v Sloveniji ni mogel uveljaviti, ker sta ga med vojnama blokirali oblast in RKC na čelu s teologom in teoretikom Alešem Ušeničnikom. Ta je trdil, da lahko socialno vprašanje rešimo samo s pravimi krščanskimi vrednotami, medtem ko je Gosar dokazoval, da nam vrednote ne pomagajo, če delodajalec nima sredstev, da bi delavcu izplačal plačo, zato mora posredovali država. Gosar je doživel žalostno usodo intelektualca, ker ni sodil v nobenega od dveh taborov, razlaga sociolog dr. Srečo Dragoš. V RKC ga niso marali, ker je zagovarjal razredni boj, komunisti pa prav tako ne, ker je bil proti revoluciji.

Sodobne socialne države so se kot odgovor na veliko krizo sredi 30. let prejšnjega stoletja razvile šele po drugi svetovni vojni. O socialni državi lahko namreč govorimo šele, ko država nameni več kot polovico proračuna za nerepresivne dejavnosti. Večina teoretikov se strinja, da je socialna država največja civilizacijska pridobitev 20. stoletja, saj se je z njenim vznikom močno zmanjšala represivna vloga države. Hkrati je socialna država vplivala tudi na politiko, ki se je v drugi polovici prejšnjega stoletja ideološko močno poenotila, kar pomeni, da danes v evropskem prostoru ni stranke, ki bi si upala biti nesocialna. In ker se je socialna država vedno bolj širila in postajala vedno bolj država blaginje, kar pomeni, da ni več zadovoljevala več samo socialnega minimuma, temveč je skrbela za vedno boljši standard vsega prebivalstva, je po naftni krizi, z začetkom globalizacije in neoliberalizma ter naglim staranjem prebivalstva v osemdesetih padla v "krizo", iz katere, pravijo nekateri, se še do danes ni izkopala.

Sociologi se že vsaj trideset let sprašujejo, kje so meje socialne države, do kod naj sega, da ne ogrozi avtonomije civilne družbe in kulturnega razvoja na eni ter družinskih vezi na drugi strani. Ena glavnih slabosti socialne države naj bi bila, da ni sposobna določiti svojih lastnih meja, pravijo in se sprašujejo, koliko enakosti potrebujemo za pravično družbo in koliko neenakosti za učinkovito ekonomijo. Socialna država namreč pomeni tudi državo razbohotene birokracije in totalnega nadzora nad prebivalci. Michael Foucault je nekoč zapisal, da je nastanek socialne države pomenil prehod iz enega sistema moči v drugega. Iz sistema, ki je temeljil na kaznovanju telesa, v sistem moči, ki temelji na nadzorovanju, urjenju in discipliniranju duše. Na dilemo, ali gre za krizo socialne države ali za krizo zaradi socialne države, je Veljko Rus odgovoril že pred dvema desetletjema: "Ne eno ne drugo, gre predvsem za krizo upravljanja socialne države. Za krizo, ki jo povzročajo politiki, ko hočejo v okviru zelo omejenega mandata štirih let s kratkoročnimi ukrepi reševati dolgoročne razvojne probleme socialne politike in socialne države."

V prejšnjem stoletju vloga države obsegala približno petino današnje

Pogledi na socialno državo so različni in tudi danes ni nič drugače. Če je denimo Srečo Dragoš prepričan, da je predvsem v času zadnjih dveh mandatov pod vplivom neoliberalnih idej prišlo do postopne demontaže socialne države in nedopustnega krčenja socialni pravic, ekonomist dr. Bogomir Kovač meni, da ni tako hudo. Še več, prepričan je celo, da je vlada doslej dajala prednost solidarnosti pred konkurenčnostjo, stavila na obvladovanje brezposelnosti, premalo pozornosti pa namenila gospodarski rasti. Statistike so lahko dvorezen meč, pravi Kovač. Če so nekatere številke z začetka tega prispevka bolj kot ne žalostne, zadnji mednarodni kazalci pričajo, da sodimo glede reševanja brezposelnosti v sam evropski vrh, prav tako nam gre dobro, kar zadeva tveganje revščine. Objektivni kazalci torej niso slabi, doživljanje ljudi pa je nekaj povsem drugega, pravi Kovač. Ti vse skupaj občutijo kot hudo ogroženost in bes. Ogroženost zaradi visoke stopnje brezposelnosti in prevelikih pričakovanj o hitrem izboljšanju razmer, bes pa zaradi velikih socialnih razlik in ekscesnih plač nekaterih menedžerjev.

Po njegovem je eden ključnih problemov ta, da politika ne zna umiriti prebivalstva in mu pokazati, da obvladuje položaj, da jamči kratkoročno stabilnost, kot tudi izhod iz krize. Objektivno gledano pa se s socialno državo v tem trenutku ne dogaja nič dramatičnega ali usodnega, pravi Kovač. Nenazadnje, dodaja, se povsod po Evropi odločajo za racionalizacijo državnih izdatkov in zniževanje nekaterih socialnih transferjev. "Jasno je, da je socialna država danes standard in del pojma človekovih pravic, vendar je jasno tudi, da je takšne, kot je, ne moremo več financirati." Zato je dobro, da jo skuša država z večjim nadzorom in racionalizacijo narediti bolj vzdržno. "Sistem, ki smo ga imeli doslej, je bil neracionalen, ljudem pa je omogočal, da so ga prekomerno izkoriščali. Samo poglejte drobni podjetniški sektor, kjer si lahko podjetniki dohodke prikrajajo po svoje. Zato je nujno, da začne država pri dodeljevanju teh transferjev upoštevati premoženje."

Država si je po njegovem v vseh teh letih naložila preveliko breme in odgovornost. Na začetku prejšnjega stoletja je imela morda petino takšne vloge, kot jo ima danes. Zato meni, da je skrajni čas, da ljudje začno prevzemati večjo odgovornost za svoj položaj. Hkrati morajo večjo odgovornost prevzeti tudi družine in podjetja. Morda se zdi, kot da ne sodi v kontekst, vendar bo imela nedavna odločitev državnega zbora, da uzakoni obvezno udeležbo zaposlenih pri delitvi dobička podjetij, dolgoročno ugodne socialne in siceršnje učinke, sta prepričana tako Kovač kot tudi Rus. Obema se zdi ta poteza države izjemno pomembna. Rus sicer meni, da ukrep vsaj na začetku ne bo imel nekih večjih učinkov, ker je znesek omejen, vendar je pomembno, da bodo podjetja prisiljena razvijati te strukture, ki bodo slej ko prej začele delovati. Pomembno je, dodaja, da končno presežemo taylorizem, to primitivno direktivno delitev dela, in iz mezdnih delavcev naredimo sodelavce ali morda celo solastnike podjetij.

Kulturne posebnosti gor ali dol, po mnenju Bogomirja Kovača se bo treba sprijazniti tudi z dejstvom, da bomo morali začeti spreminjati tradicionalni in zabetoniran način življenja. "Imam znanko, vdovo, ki ima morda dohodke med 400 in 500 evri mesečno in je zelo zaskrbljena. Hkrati pa ima hišo, v kateri živi sama in ki je trenutno na trgu vredna 300.000 evrov. Ima dve možnosti. Prva je družinski model, ki ga je naša družba poznala pred stotimi leti in pomeni, da bo hišo dedoval tisti otrok, ki ji bo finančno pomagal, druga možnost pa je, da hišo proda in si kupi manjše varovano stanovanje." Gre za stvar mentalnega preskoka, pravi Kovač in poudarja, da bomo tudi pri nas morali slej ko prej začeti politično in strokovno odkrito govoriti o teh stvareh.

UTD za pogum

Ekonomist dr. Jože Mencinger nasprotno ne verjame v "družinski" model, saj je prepričan, da se je način življenja do danes tako močno spremenil, da je nesmiselno pričakovati, da bi odgovornost za preživetje posameznika v večji meri ponovno prešla z države na družino. Ali socialna država izginja, ga vprašam. Pravi, da je pri nas vse do zadnjih let bolj zaradi spleta okoliščin kot zavestne politike ostajala nad evropskim povprečjem. "Kakšni bodo učinki nove zakonodaje, pa je vprašanje, čeravno je jasno, da je vsaka 'modernizacija' socialnih sistemov ali njihova racionalizacija namenjena predvsem krčenju socialne države. Preusmeritev socialnih transferjev v 'prave roke' je morda sem ter tja stranski učinek, vendar je še ta vprašljiv, saj nihče ne ve natančno, katere so 'prave roke'." S tem se do neke mere strinja tudi Veljko Rus, ki pravi, da bi se morala socialna politika bolj kot k čiščenju polja socialnih transferjev usmeriti k zadovoljevanju specifičnih potreb različnih ciljnih skupin, vendar tega ne more storiti, ker ne pozna potreb teh ciljnih skupin. Diagnoza potreb namreč zahteva poglobljene sociološke študije, te pa zahtevajo veliko denarja, ki pa ga v naši državi za te namene nikoli ni bilo...

In kaj bo jutri? Kakšna bo socialna država prihodnosti? Kakšne so vizije? Ne le kriza socialne države, zdi se, da je sestavni del globalne gospodarske krize tudi kriza idej. Če je bilo obdobje tridesetih let prejšnjega stoletja obdobje velikih navdihujočih in odrešujočih idej, so danes resne in poglobljene razprave na to temo precejšnja redkost. "Danes vlada brezglavi pragmatizem od danes do jutri, celo teoretske razprave so usahnile," ugotavlja Bogomir Kovač. Nekoliko razočaran je tudi Jože Mencinger, ki je upal, da bo kriza vsaj v EU pripeljala do mnogo večjih sprememb v ureditvi, a ne kaže, da bo kmalu tako.

Morda pa je prihodnost v oživitvi že starega koncepta, o katerem so teoretiki pisali že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in ki ga je Pučniku pred dvajsetimi leti predlagal Veljko Rus, pa ga takrat ni zanimal. Sramežljivo in postopoma pri nas ponovno oživlja ideja o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), ki je tako preprosta, da se zdi neuresničljiva. Koncept trenutno strokovno razvija sociologinja dr. Valerija Korošec. Če na grobo povzamemo, je v predlogu UTD za Slovenijo predlagala sistem, po katerem bi 300 evrov UTD prejemal vsak državljan in stalni prebivalec, ki je glede na dolžino bivanja pri nas upravičen do državljanstva. Dobili bi ga vsi enako, tako otroci kot odrasli, tako zaposleni kot brezposelni. Izplačevala bi ga davčna uprava, zaposlenim pa bi se štel v dohodek, kar pomeni, da se jim osebni dohodek zaradi UTD ne bi nič povečal. Država za UTD ne bi porabila nič več, kot danes porabi za socialno zaščito, torej približno 16 odstotkov BDP, prihranila pa bi ogromno denarja, ki ga namenja za širok birokratski aparat socialne države.

Čeravno vizija za zdaj nima kake silne politične podpore in je v javnem prostoru še vedno bolj ali manj marginalizirana, pa ima vse več podpornikov v strokovni javnosti. Bogomirju Kovaču se zdi UTD "sijajna rešitev", če bi pomenil reformo vseh socialnih transferjev, ki bi se transformirali v UTD, za določene bolj ranljive dele prebivalstva ali dele prebivalstva s specialnimi potrebami, kot so denimo invalidi, pa bi država ohranila dodatne pomoči. Idejo močno podpira tudi Srečo Dragoš, naklonjen ji je celo pregovorno skeptični Jože Mencinger. Z UTD bi lahko država končno pometla z razbohoteno birokracijo, ki je ne le izjemno draga, ampak tudi neučinkovita, pravi Veljko Rus, za Valerijo Korošec pa je ta čas to sploh edini koncept, ki omogoča misliti prihodnost.

"Sicer pa UTD za socialno državo ni čarobna paličica, je samo pristop, ki prihrani veliko denarja in časa," pravi Valerija Korošec in dodaja, da je lahko UTD čarobna paličica v družbenem smislu, saj lahko ljudi opogumi za iskanje novih življenjskih priložnosti. To bi bil zagotovo eden najboljših konceptov za aktivacijo ljudi, ki si jo država tako želi. Če želiš aktivirati ljudi, moraš graditi na zmanjševanju strahu pred eksistenčno ogroženostjo, je prepričan Srečo Dragoš. "To, da bi bili ljudje zaradi UTD bolj srečni, bolj iznajdljivi in bolj izobraženi, so seveda socialne iluzije. Bi pa zagotovo občutili večjo socialno varnost, kar bi za državo pomenilo večji socialni mir," pa meni Bogomir Kovač.