Tridesetletni Ljubljančan je klubsko sezono končal z dvojno domačo krono (prvenstvo in pokal), v naslednjem mesecu pa računa še na reprezentančni skalp Madžarov v dodatnih kvalifikacijah za nastop na svetovnem prvenstvu na Švedskem leta 2011.

Po lanski sezoni, najslabši v klubski zgodovini, ste v vitrine Zlatoroga spet prinesli obe domači lovoriki.

Ker sem v prejšnji sezoni igral še v Španiji, nisem najbolj verodostojen za primerjavo in oceno obeh sezon, a razlika je očitna. Lani je bil celjski klub šele četrti v ligi in je ostal brez pokalne lovorike, zdaj pa smo oba naslova vrnili v Celje. Malce slabše smo odigrali le v Evropi, kjer smo v četrtfinalu pokala EHF dvakrat izgubili proti Flensburgu in izpadli. Priznam, da sem bil med tistimi, ki so upali, da bomo prilezli še kakšno stopniško višje in morebiti celo osvojili pokal, a se nam ni izšlo. Vseeno lahko sezono ocenim pozitivno, v primerjavi s prejšnjo pa je očiten velik napredek in preskok.

Ali je bila glavna letošnja prednost pred tekmeci velika izkušenost zunanje linije Pajovič-Zorman-Vugrinec, ki je prišla do izraza predvsem na ključnih tekmah?

Ne želim podcenjevati naših nasprotnikov, a jasno je, da smo imeli najkakovostnejši igralski kader v Sloveniji. In to kljub temu, da smo se med sezono ubadali s poškodbami, kaznimi, turbulentnimi dogodki v klubu in okoli njega... Prav igralska kakovost je na koncu odločila, seveda pa so precej prispevale tudi homogenost v moštvu in izkušnje nosilcev igre, ki so prišle do izraza predvsem na tekmah, ki so se lomile v dramatičnih končnicah.

A pod vodstvom trenerja Toneta Tislja ste tako v igri kot pri rezultatih delovali precej bolj suvereno kot pod vodstvom Zvonimirja Serdarušića, čeprav je to po drugi strani tudi pričakovano in logično.

Po igri in rezultatih je verjetno res tako, a je treba upoštevati najpomembnejše dejstvo - da je Serdarušić moštvo prevzel šele sredi sezone. Nato je začel postavljati sistem igre, ki je bil za nas skoraj popolna neznanka. Potrebnega je veliko časa, da se igralec privadi na nov sistem, saj ne more kar čez noč preklopiti z enega sistema igranja, načina treninga in dela na drugega. Poleg tega nismo imeli na razpolago le časa za treniranje, ampak smo morali vmes igrati tudi tekme doma in v Evropi. Zato smo se v igri občasno precej "lovili" in imela velika nihanja. Še vedno se nismo povsem ujeli, a proti koncu sezone smo delovali vedno bolje. Zato tudi ni bilo vprašanje, ali bomo prvaki, čeprav so mnogi dvomili o tem.

In katere so glavne razlike v načinu treningov in dela ter sistemov igre med Tisljem in Serdarušićem?

Tiselj nam je dal malce več svobode v igri, v obrambi smo igrali našo klasično obrambo 5-1, v napadu pa je bilo veliko improvizacije. Seveda smo imeli uigrane določene kombinacije in akcije, a vseeno je bil manjši ali večji poudarek na improvizaciji. To nam je ustrezalo in tega smo bili vajeni, po Serdarušićevem prihodu pa se je marsikaj spremenilo. Začel je uvajati sistem, s katerim je zaslovel v Nemčiji, želi pa ga uvesti tudi v Sloveniji. Počasi, a zanesljivo mu to uspeva, čeprav gre tako v obrambi kot v napadu za sistema, ki ju prej skorajda nismo trenirali in igrali. V Serdarušićevem sistemu so vloge izredno natančno določene, tako da vsak v vsakem trenutku natančno ve, kaj mora storiti in kje mora biti na igrišču. Igra je izredno hitra, zato je potrebna tudi odlična telesna pripravljenost.

Ker ste v minuli sezoni igrali v Ciudadu Realu, težko primerjate kakovost sojenja v slovenski ligi lani in letos. Lahko pa primerjate letošnjo delitev pravice na igrišču med Slovenijo in Evropo.

Če primerjam slovenske sodnike s tistimi v španski ligi in Evropi, pri sojenju ne zaostajamo za njimi. Vsak naš sodnik zna opravljati svoje delo, če seveda želi in hoče. Težava je le v tem, kdaj ima dan, ko to želi in hoče. A da ne bo pomote: tudi sodniki v Evropi so daleč od idealnih, kar smo občutili tudi na lastni koži na povratni tekmi proti Flesnburgu v Celju, ko sta Madžara Horvath in Marton sodila katastrofalno. Pri slovenskih sodnikih se pojavlja tudi težava, ker jim v določenih, po navadi ključnih trenutkih tekme zmanjka malce znanja in izkušenj, torej "kilometrine". Zato potem prihaja do trenj in sporov z igralci, trenerji, gledalci... V boju za prvo mesto občasno čudno sojenje in vedenje sodnikov nista toliko prišla do izraza, ker smo bili Celjani suvereni, drugače pa je bilo od drugega do petega mesta. Tam so odločale malenkosti in delno so tudi sodniške odločitve vplivale na rezultate in razplete tekem.

Na igrišču pogosto protestirate proti sodniškim odločitvam. Ali imate občutek, da vas imajo sodniki zaradi takšnega vašega vedenja in odnosa do njih že nekoliko na piki?

Priznam, da imam to težavo, in vem, da na igrišču nisem angelček. A v svoj zagovor lahko povem, da sem se v zadnjem času precej poboljšal. Seveda me v žaru borbe na igrišču nekoliko zanese in včasih izgubim živce. Ko smo se Pajovič, Vugrinec in jaz vrnili iz Španije, sem pričakoval, da bodo imeli sodniki vsaj malce spoštovanja do nas. Prepričan sem, da smo slovenskemu in evropskemu rokometu doslej veliko dali in da, roko na srce, takšnih igralcev v Sloveniji ni. A hitro sem dobil občutek, da so nekoliko nastrojeni proti nam. To seveda ne pomeni, da nam morajo v igri nekaj dajati, popuščati, nam gledati skozi prste ali nas obravnavati drugače kot ostale, ampak da svoje delo opravijo korektno in pošteno. Toda v letošnji domači sezoni so bolj spoštovali tujce v slovenskih klubih kot nas. S tem, ali me imajo na piki ali ne, se ne ubadam.

Del celjskih navijačev je v prvem delu sezone s transparenti v Zlatorogu protestiral proti tedanjemu klubskemu in strokovnemu vodstvu ter vrnitvi igralcev, med katerimi ste bili tudi vi. Ali je bojna sekira z navijači že dokončno zakopana?

Ko sem pred leti odšel iz Celja, je bil Zlatorog skoraj vedno poln, med navijači na eni ter klubom in igralci na drugi strani pa ni bilo sovražnosti. Kaj se je nato dogajalo, ne morem in nočem komentirati, ker nisem bil v klubu. Ko so Pajoviča, Vugrinca in mene ob vrnitvi v Celje nekateri navijači označili za "Trio adijo", so verjetno mislili, da smo prišli le zaradi denarja in da nismo več sposobni igrati na vrhunski ravni. Nekateri, čeprav so bili v manjšini, so nam na začetku žvižgali ob vsaki izgubljeni žogi ali zgrešenem strelu, v zadnjem času pa tega skorajda ni več. Mislim, da smo jim z igrami dokazali, da so bili v zmoti. Imam občutek, da se v Zlatorog vračajo stari dobri časi iz obdobja med letoma 2004 in 2006, kar potrjuje tudi obisk gledalcev na tekmah.

Z navijači je torej šlo precej na bolje. Ali je tako tudi z vašimi poškodbami?

Na levi roki sem imel v tej sezoni dvakrat zlomljen prst. Sredinec je bil zlomljen, na palcu pa odtrgan ligament na obeh stičiščih. A sem stisnil zobe ter zaigral ob pomoči bandaže in tablet. Kar se tiče palca, bi moral že zdavnaj na operacijo, da bi ligament spet prirasel nazaj. Kljub temu še vedno upam, da prst ne bo preveč mlahav, da operacija ne bo potrebna in da bo nekajtedenski poletni počitek pomagal.

Po nedavno končani klubski sezoni vas čakata še zadnji dejanji reprezentančne - junijski tekmi dodatnih kvalifikacij proti Madžarski za SP 2011 na Švedskem.

Na januarskem EP v Avstriji smo dokazali, da se lahko enakovredno kosamo z najboljšimi reprezentancami in da smo vsako tudi sposobni premagati. Takrat je bil selektor Serdarušić še bolj ali manj svež na tem položaju, od januarja pa smo v igri precej napredovali. Še posebno tisti, ki igramo v Celju, smo že zelo natančno spoznali njegov način dela, treningov, razmišljanja... Prvo tekmo igramo v Ljubljani in mogoče se bo to, kar bom zdaj rekel, slišalo čudno. V zadnjih letih mi je bolj pri srcu, da najprej igram doma, povratno pa v gosteh, čeprav večina razmišlja prav obratno. Na prvi tekmi pred domačimi gledalci si lažje priigraš rezultatsko prednost in ti na povratni ni potrebno loviti morebitnega zaostanka, kar sicer predstavlja zelo velik psihološki pritisk.

Prva tekma proti Madžarski bo 13. junija na Kodeljevem v Ljubljani. Ali bi bilo primerneje igrati v Zlatorogu, ki sprejme enkrat več gledalcev?

Igralce o tem, kje bi raje želeli igrati, ni nihče ničesar vprašal. Če bi lahko kdorkoli dal zagotovilo, da bo Zlatorog poln, bi bil takoj za igranje tekme proti Madžarom v Celju. Vsi vemo, kaj nam prinaša Zlatorog, kadar je v njem 6000 gledalcev, ki ustvarijo fantastično vzdušje. Tisti, ki so odločali, kje bomo igrali, so se najbrž malce ustrašili, da Zlatorog ne bi bil poln. Zato so se raje odločili za Kodeljevo, ki ga bo lažje napolniti in v katerem je prav tako super igrati. Ljubljana je lačna vrhunskega rokometa: to je za gledalce lepa priložnost, da ga doživijo, in nadejam se, da nas ne bodo pustili na cedilu. Upam, da bo v Ljubljani peklensko vzdušje, tako, kot nas čaka tudi teden dni kasneje v Veszpremu.

Ko boste opravili z Madžari, vas čaka še ena rokometna obveznost, a precej prijetnejša - vaš rokometni tabor (kamp) v Čatežu.

Ko sem se vrnil iz Španije, sem upal, da bom imel za rokometno akademijo, ki vključuje šolo in tabor, več časa, a žal ni tako. V Sloveniji sem še bolj zaposlen kot v Španiji, in če bi imel dan 40 ur, bi bilo tudi to premalo. V rokometni šoli za dečke in deklice od sedem do enajst let imamo več kot 150 otrok. Od 28. junija do 2. julija bomo že tretjič imeli tudi poletni tabor oziroma kamp, ki smo ga po dveh letih iz Dolenjskih Toplic prestavili v Terme Čatež. Za razliko od šole, ki je namenjena mini rokometu, so na taboru v treh skupinah dečki in deklice od šest do 17 let. Kapaciteta tabora je največ sto otrok, zanimanje pa je zelo veliko, saj imamo letos več prijav, kot smo jih imeli skupno v prejšnjih dveh letih v tem času.

Glede na dolgo in naporno sezono ter hiter začetek naslednje boste verjetno imeli bolj malo časa za dopust.

Po povratni tekmi z Madžarsko me čakajo enotedenske priprave na začetek tabora v Čatežu, nato pa bo ta trajal še skoraj teden dni. To pomeni, da mi do začetka priprav na novo sezono ostanejo le dobri trije tedni dopusta. Upam, da bo to dovolj za počitek, regeneracijo organizma in ozdravitev poškodb, za kar med sezono ni bilo časa in možnosti. Z družino bomo odšli za slabe tri tedne na morje na Hrvaško, da si napolnim baterije. Vmes bom seveda moral še malce potrenirati, da ne bom prišel nepripravljen na začetek priprav. Te bodo peklenske, kot je to pač Serdarušićeva navada.