"Ampak Gorazd je bil ta, ki mi je rekel: Kaj ti bo umetnost, če od nje pri nas ne moreš preživeti? In sem rekla: O. K., pa poskusimo še s čim bolj komercialnim… Čeprav mi je bilo na začetku zelo težko. In ko je predlagal poroke, sem seveda najprej rekla, da ne bom 'fotkala' porok," je v smehu priznala Simona. A ko je le privolila in ko so njune prve poročne fotografije zaokrožile med ljudmi, so ju začeli klicati in vabiti še drugi - in na lepem sta se ukvarjala prav s tem.

Inovacija poročnega fotopara

Simona in Gorazd portretirata večinoma ljudi, poleg otrok in porok pa kot uveljavljena fotografa slikata tudi revije svetovno priznanih modnih znamk.

Po naročilu pripravljata tematske serije, kakršni so bili denimo poetično prikazani tolarski kovanci za Računsko sodišče RS, njune fotografije obdajajo zidove Ljubljanske borze, pravkar pa sta sredi projekta za naročnika, ki ob Škocjanskih jamah odpira gostilno. "Gre za fotografije na temo Krasa. Delava nekakšen 'portret' Škocjana, te majhne izumirajoče vasice, v kateri danes živi samo še ena oseba," je povedala Simona, ki ima tovrstne projekte zelo rada, saj po umetniški plati vendarle dopuščajo več svobode. A poročna fotografija je bila tista, ki ju je spodbudila, da je nastalo podjetje Aoutphoto.

Pred približno dvanajstimi leti sta bila praktično edina v Ljubljani, ki sta poroke fotografirala v duetu. "Vsi so nama govorili, da se to ne splača," pripoveduje Simona, "saj bi več zaslužila, če bi fotografirala vsak 'svojo' poroko… Danes pa tako delajo že skoraj vsi, ne samo v paru, tudi v skupinah."

Zakaj v paru? Ker je veliko lažje ujeti več ključnih trenutkov, emocij in zanimivih prizorov ter ker je tako boljši tudi končni rezultat - boljša fotografija. Zanju so predvsem značilni detajli, naravne situacije in naravna obdelava fotografij. Na eni od porok sta se denimo spoznala tudi z Boštjanom in Kristino Vidergar, ustanoviteljema in lastnikoma Poročnega kotička ter revije Moja poroka, s katerima že do začetka zelo plodno sodelujeta.

Od porok… do otrok

Svojega studia nimata. "Imava atelje zunaj Ljubljane, ki sva ga nekaj časa skrbno urejala, a ga danes sploh ne uporabljava. Slikava na terenu, če pa se pokaže potreba, se da danes studio brez problema najeti," pojasni Simona. Analogno fotografijo oba pogrešata, a korak s časom tu seveda ni bil vprašanje. In koliko je v teh letih, odkar je dober fotoaparat postal že tako samoumeven kot mobitel - "vsakdo" ga ima in uporablja - upadel promet?

Koliko je dampinga, kot se reče "prisilnemu" nižanju cen storitev, zaradi cenejšega dela amaterjev? "Nekaj že. Študenti multimedijskih vsebin, denimo, fotografirajo poroke za nekaj sto evrov," sta omenila primer in pojasnila: "Ne gre za to, da bi bila materialista, saj tega ne delava zaradi dobička. Praktično ves zaslužek namreč investirava nazaj v opremo."

Na koncu v vsakem primeru še vedno največ šteje predvsem kakovost opravljenega dela - to je tisto, kar se najbolje prodaja. Simono in Gorazda vabijo tudi številne znane osebe. Jure Košir ju je denimo izbral na podlagi zgolj nekaj videnih fotografij, kolikor sta jih imela takrat v svojem najmanjšem predstavitvenem albumu. Znani ju radi izberejo tudi zato, ker ne prihajata iz nobenega medija in ker spoštujeta želje naročnikov - kar je še posebno dobrodošlo, če hočejo imeti mirno in neodmevno poroko. Ker pa poleg porok portretirata tudi otroke, z nekaterimi pari sodelujeta tudi več kot enkrat.