"Čez Senigallio je letelo do 'dile', da se je beg naredil, tako da sem 25.000 kilometrov proslavil z visokim srčnim utripom. Pa veter, znova tudi dež," je pripomnil po 13. etapi 37-letni Novomeščan, četrti najstarejši na sceni.

Kakšni so spomini na tako prevoženo pot?

Najbolj se spomnim prvih kilometrov. Posebno leta 2004, ko smo zmagali z Damianom Cunegom in bili še tretji s Gilbertom Simonijem. Seveda je tudi nekaj neprijetnih spominov. Kako sem na prvem Giru padel v 13. etapi, dan pred počitkom, in me je čez klanec pomagal potiskati tudi Mario Cipollini, ko me je v grupettu videl vsega krvavega. Tedaj sem odšel domov, ko sem bil še osemnajsti generalno. Pa padca leta 2002 na prologu na Nizozemskem, ko sem moral po vsega šestih kilometrih domov.

Na prvem Giru leta 1999 ste že pomagali Ivanu Quiaranti v rožnati majici.

Ja saj res. Quaranta je zmagal prvo etapo na mojem prvem Giru. Majico vodilnega pa smo imeli, ko sem bil s Cunegom in letos z Vinokourovim. Lepo, a sedaj je malo časa za spomine. Gremo naprej, iz dneva v dan.

Ste v 11. etapi rožnato majico Vinokourova izgubili ali predali?

Že pet dni v rožnati majici ni pred Girom pričakoval nihče. V četrtek je bil Vino blizu etapne zmage. Če bi bilo še to, potem... Že sedaj so v ekipi zelo zadovoljni. Liquigas in še kdo od ostalih vozi na končno zmago, mi ne. Ni skrivnost, da našega sponzorja zanima samo Tour de France in potem dolgo nič. Poleg tega nas je v ekipi ostalo le pet.

V enajstih letih se je zgodilo že vse. Kam sodi zgodba 11. etape in rekordni beg velikega števila?

Vedno, ko se zgodi kaj posebnega, gre za splet okoliščin. Tudi v sredo. Že na 15. kilometru sem bil v lovu za 20 ubežniki, misleč da je za mano cela glavnina z Vinokourovim. Ko pa smo jih ujeli, sem pogledal nazaj in se zgrozil. Glavnine ni bilo, bil sem med 50 ubežniki. Ti so se med sabo le spogledali; fantje iz moštev Cervelo, Caisse, Saxo in Sky pa so takoj začeli vleči na vso moč. Kmalu je bilo 17 minut razlike. Na 150. kilometru so naju s kolegom Špancem Josepom Jufrem iz spremljevalnega avtomobila ustavili, naj počakava glavnino, ter pomagava loviti. Čisto počasi sva se peljala in čisto zmrznila. Anorak je bil premalo, za cesto je bilo vse belo od toče. Bankine so bile bele kot pozimi. Potem pa anorak dol in "gas". Od mraza sem čisto otrpnil, še zdaj me vse zateguje.

V kateri fazi je Giro?

Pravi Giro se še ni začel, pa so že vsi "mrtvi". Te maratonske etape, Nizozemska je vse zelo zdelala, makadam... To bo krvav Giro. Na koncu bodo najboljše s koledarjem štopali. Malce popusta bo, če bo sneg na Gavii.

Kako je letošnji Giro drugačen od prejšnjih?

Saj sploh ni. Favoriti so Italijani in Evans. Način dirkanja je isti. Kalvarija kot vedno, v četrtek je bilo prvič ves čas sonce, a to ni prineslo drugega, kot da smo vsi popečeni. Prej pa po sedem ur dežja. Vseeno Giro kot Giro. Denimo v sredo. Vstajanje ob 6.15, 150 kilometrov v avtobusu do štarta, 265 kilometrov dirke, 120 kilometrov do hotela, večerja ob 22. uri. Če moramo še blatne šprintarice sami prati, potem veste, kako je. Nimam popolnoma nič časa. Še za britje ste mi ga sedaj vzeli (smeh).