Na slovenski glasbeni sceni smo v zadnjem času priča ponovnemu vzponu punka iz začetka osemdesetih let. Najverjetneje se bende, kot so Niet, Pankrti, Kuzle..., posluša celo več in bolj intenzivno kot v času njihovega nastanka. Udeleženi smo pri ponovitvi nečesa, kar je bilo že zdavnaj doživeto, morda v času nastanka (pre)slišano in pozabljeno.

Punk osemdesetih (v Sloveniji) predstavlja fenomen, zreduciran bolj ali manj le na področje glasbenega dogajanja, ki mu lahko pripišemo vsaj še soudeležbo pri avtorstvu in promociji kritične misli. Med drugim je punk v središče zanimanja postavil aktualno socialno problematiko in problem vsemogočnosti družbenopolitičnega aparata. Rušil je sprejete tabuje in nenazadnje pod vprašaj postavljal vse tisto, kar je bilo v takratni ureditvi najbolj sveto. Napadal je neposredno. Izpostavljal in oznanjal je probleme malega človeka v besednjaku mladih, tistih, ki naj bi bili po definiciji nosilci sprememb in kritičnega razmišljanja. Izražal je kritiko, jezo, bes in upor proti režimu, ki je operiral le še s floskulami.

V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja so Kuzle s takrat odmevnim komadom Vahid najverjetneje kot prvi bend pri nas relativno jasno izrazile problem bratstva in enotnosti. Fantje so ubesedili tisto, kar naj bi bilo prikrito, neizgovorljivo. Vahid je bil na nek način prvi drugi, čefur. Podobno se je dogajalo v komadu Če se rodiš cigan. Dobršen del tekstov je skoraj dobesedno lajal zgodbo margine, južnjakov, Ciganov..., skratka vseh tistih, ki so bili in ostali sestavni del slovenske družbe. Jasno, punkerji so bili margina sami po sebi.

Ponovitev zanimanja za punk niti ni nepričakovana. Vsaj na nezavedni ravni počasi prihajamo do skupnega spoznanja o sistemu, katerega del smo postali: članstvo v Natu je za vsakega razmišljujočega človeka ne-umnost par excellence, funkcionalnost EU (ne več v sklopu SFRJ) je problematična, finančna kriza postaja del našega vsakdanjika... Svetinje in ideali novodobne t.i. demokratične družbe padajo, zaupanja se rušijo.

Vse bolj postaja (samo)umevno, da je politično-gospodarska elita s svojimi intrigami, utajami, korupcijo, lažmi skorajda dobesedno zapravila zaupanje v državo, državljane pa poriva na sam rob eksistence.

Kolektivni spomin (pol)pretekle zgodovine ostaja živ in v preteklem vidi vse tisto, kar je bilo nekoč dragoceno, a ob tranziciji pozabljeno. Primerjava obeh sistemov je več kot na mestu. Jasno postaja, da težave Vahida, Ciganov... niso več težave nekega drugega, temveč realni problemi nas samih. Postajamo tujci v svoji lastni državi, novodobni Vahidi. Nezadovoljstvo postaja obče dejstvo.

Punk vsaj v naših romantičnih fantazmah tako še vedno ponuja enega izmed možnih izhodov iz dane situacije. Z nostalgičnim stremljenjem po uporu in zahtevo po spremembah tako z lahkoto doživlja svojo lastno ponovno realizacijo. Razumemo ga kot kritično ogledalo družbe; s svojo pojavnostjo je hkrati klical po socialno-političnih spremembah in že v svojem bistvu posedoval presežek, zaradi katerega ga je najverjetneje nemogoče obravnavati kot le glasbeno zvrst. Če ga zreduciramo zgolj na področje glasbe, lahko preprosto zaključimo, da so se bivši punkerji, danes možakarji že nekoliko v letih, enostavno naveličali posedanja po dolgočasnih službah in se morebiti v želji po hitrem zaslužku ponovno zbrali in poprijeli za inštrumente. Toda brez odziva (mlajše) publike bi lahko zgolj brenkali na lastnih praznovanjih abrahama sebi v veselje in tolažbo hkrati. Punk kot možna ponovitev znotraj glasbene industrije, omejen predvsem na estradno prikazovanje, bi bil tako nesmiseln že v zasnovi v prvi vrsti namenjen le zabavi zaradi zabave same ali razumljen kot težnja po pozabi.

Njegov presežek se nam lahko kaže le kot tisto, kar bi vsaj pogojno lahko označili kot duh punka, ki je prav mogoče že odtaval iz skrbno zaprte steklenice zgodovinskega spomina in ponovno napoveduje čas za spremembe. In prav mogoče je novodobnemu punku danes bolj kot soj odrskih žarometov namenjeno mesto v svetu cyber realnosti, kjer se ponujajo možnosti integracije ter odpirajo polja kritike in formiranja konkretnih dejanj, katerih mesto manifestacije je nenazadnje tudi na ulici.

"Zeitgeist" punka kot presežek nad zgolj enoznačno ponovitvijo bi na ta način dosegel svojo izpolnitev. Črno-rdeča internacionalizirana kreatura bi tako dejansko krenila po širnih deželah kot svarilo in opomin novodobnim oblastnikom pred njihovo navidezno vsemogočnostjo. Povedano drugače: fenomene punka je treba odkrivati v njegovi angažiranosti, ki jo vedno in povsod tvori le misleči posameznik s konkretnim udejanjenjem predvsem v svetu političnega. Brez tovrstnih refleksij bo vsaka zgodovinska ponovitev tudi punka z gotovostjo realizirana kot zgolj groteskna farsa v tragični posmeh vsem nam.

Da vsa velika zgodovinska dejstva tvorijo "majhni" dogodki in povečini dela "navadnih" ljudi, t.i. mikrozgodovina, pa bi si morali biti mimo Marxa in Hegla že davno enotni, in tudi zato je treba punku osemdesetih odmeriti svoje mesto v zgodovini.