Nedavno sta na Hrvaškem najstnici, domnevno emovki, storili samomor, ena menda iz solidarnosti, še prej pa sta se poslovili prek Facebooka.

Ne srečujem veliko emotov, v tovrstni glasbeni subkulturi gre sicer za dobre stvari, vem pa, da pečat emota za najstnika ni preveč ugoden. Taka mularija je vedno obstajala, morda se zdaj stvari potencirajo. Nekaj pa je res: mladi danes imajo zelo slabo podobo o sebi, o okolici, dobivajo neugodne in nespodbudne informacije, vse je usmerjeno v dosežke, zbiranje točk, storilnost. In potem jih je nekaj, ki z zunanjim videzom sporočajo svoj upor. Tudi okolica jih dojema, kot da z njimi ni vse v redu. Ob tem se lahko pojavijo samopoškodbe, vedenjske motnje. V določenih skupinah je to kar skupinski fenomen; neki ideji sledijo celi razredi ali pa se oblikujejo mini subkulture v lokalnem okolju, ki v ozadju "furajo" tudi nihilistični odnos v smislu, da bodo končali življenje, da ni prihodnosti, vse skupaj še malo romantizirajo. V družinskih odnosih očitno ni trdne podpore. Pri trinajstih, štirinajstih je že zelo pozno.

Samomori med mladimi so problem ali ne?

Če bi govorili o dovršenih samomorih, jih ni veliko, je pa veliko več manipulacij z lastnim telesom. Takšna samopoškodovanja starše grozljivo plašijo. Tudi mene skrbijo nevarne prakse, ki jih gojijo, recimo mešanje drog, rezanje, uživanje prehranskih preparatov. Iz tega področja potrebujejo učno uro, ki pa jo dobijo samo v življenju.

Predvidevam, da v vašo svetovalnico najprej pridejo prestrašeni in obupani starši.

Na udaru je generacija, stara od 30 do 40 let, z razbitimi iluzijami, napačnimi pričakovanji, ljudje so se zapletli in zapredli v neke odnose, izgubljeni so v svoji vlogi staršev. Čedalje več je tudi posameznikov s težavami tesnobe, depresije. Klasični stavki staršev so: ne zmoremo več, ne poznamo ga več, upira se, ne upošteva mej, ne prihaja domov, pije, se drogira, živi promiskuitetno, ne bo izdelal razreda, skratka nekaj naredite z njim. Niso sicer zelo rigidni, to so presegli, nekoliko so tudi liberalni, toda delujejo precej zmedeno. Zelo je slabo, če mislijo, da bomo pri nas popravili njihove otroke - takrat jim rečem, da nisem avtomehanik -, pri sebi pa v glavnem ne vidijo in ne iščejo odgovornosti. Med nami se odigra neke vrste igra. Najprej sem mulcem kar všeč, z mano se da debatirati, potem pa postanem malce tečen, ker seveda ga lomijo; recimo v odnosu do spolnosti so nekatere prakse nevarne, tudi pri drogah vidiš, da ne le eksperimentirajo, ampak da so že dobro zamračeni. Če to vzdržijo, potem je čas, da se vključijo starši, kar pa je v bistvu najtežje. Starši postavijo ultimativno mejo v smislu, do zdaj smo mu popuščali, odslej pa mu ne bomo več. Tu je slika nekoliko shizofrena: očitno so bili prej do otroka liberalni, morda celo preveč, zdaj pa mislijo, da bodo lahko obrnili ploščo. Ampak to ne gre tako, najstnik te pozna v nulo.

Kako znajo mladi upravljati s čustvi?

Nihče se dejansko ne sprašuje, kaj je z njihovim čustvenim svetom. Pogovarjamo se o njihovih dosežkih v šoli, v športu, o vedenju, ne pa o čustvih. So namreč čustveno neizkušeni, in ne more biti drugače, tudi mi smo bili; potrebujejo lastno globoko izkušnjo kompleksnih čustvenih stanj, recimo pripadnosti, ljubezni, tudi žalosti. Opažam, da so mladi zelo hladni v teh globljih čustvih povezanosti. Starševska izkušnja, ki pomeni nadzor in odnos od zgoraj navzdol, seveda ne funkcionira. Žalostno je, da se pri mladostnikih poudarjajo negativne stvari, in potem so tudi odnosi s starši plehki.

Obdobje mladosti bi lahko po simptomih psihiatri mirno diagnosticirali za kakšno od resnejših duševnih bolezni, vse to pozneje sicer izvodeni.

Saj, to obdobje je noro, in sam večkrat rečem staršem, da ga je pač treba nekako preživeti; spreminja se telo, na delu so hormoni. V vsem tem najti čas za šolo ali za stvari, ki zanimajo starše, je res malce težko. Rad bi, da ga testirajo, ampak da so ob tem tudi varni. Nekatere stvari te res lahko poženejo čez rob. Starši pa potem radi še potencirajo stvari, kje kaj preberejo in si zamišljajo številne strahove, kaj vse se lahko zgodi njihovim mladostnikom. Sam jim skušam pregnati ravno te strahove. Slišim res nenavadne stvari: mislijo, recimo, da je Metelkova prostor povampirjenih ljudi, ki ležijo po tleh z iglami v žilah. Pa jim rečem, naj gredo na kavo v Celico. Zadnje čase pogosto pride k meni povsem neproblematična mularija, ker so njihovi starši prepričani, kako so grozni in kako je treba nekaj storiti. Hitro se poslovimo.

So prevzgojni zavodi kot inštitucije sploh učinkoviti za mlade ljudi?

Krog se sklene, mi jih potem dobimo v zapore, pripore. Zavodi so v bistvu že zadnja stopnja. To pomeni, da mora biti nekaj zelo hudo narobe, in če mora najstnik še v zapor, pomeni, da so tudi zavodi dvignili roke. Ko je enkrat v priporu, so na vrsti le še Radeče ali mladinski zapor v Celju. Drugačen, bolj domačen je Dom Malči Beličeve, dobre so tudi stanovanjske skupine z odličnimi vzgojitelji in teh jih potrebovali še več, drugi zavodi so bolj brezosebni. Menim pa, da se vzgoja v vsakem primeru neha pri dvanajstih letih, takrat se tudi pravi starševski vpliv konča. Pomembna postane skupina vrstnikov, med njimi se začneš preverjati.

Pripadnost neki subkulturi pa je potrebna za dobro samopodobo, kajne? Če v moji generaciji nisi bil alternativec, si bil kmet.

Seveda, ta pripadnost je zelo pomembna. Na poti na intervju sem ravno razmišljal, kaj vse sem počel s svojimi lasmi. Poslušali smo dark, obiskovali smo koncerte The Mission, The Residents, Jesus and Mary Chain. Nismo imeli za karto in smo plezali skozi okno, snežilo je, vsi smo bili v črnem, in ker že nisem več vedel, kaj naj sam s sabo, sem si zabril pol glave. Normalno je, da se kot mladostnik identificiraš s svojo skupino in na neki način prevzemaš plemenske znake. Vedno je bilo tako. S kom pa se boš identificiral? S svojimi starši že ne, oni so generacija fosilov.

Kljub sredinim študentskim demonstracijam, ki so sicer imele neki skupni imenovalec, namreč zakon o malem delu, te poante večina mladih ni razumela. Vse skupaj je izzvenelo kot dobra žurka z alkoholom in tudi razbijanjem. Niso mladi krivi za tak način vedenja, kažemo ga odrasli, s sovražnim govorom in agresivnostjo, od državnega zbora navzdol. V bistvu je to odličen pokazatelj našim voditeljem, kakšne vrednote kažejo mladi generaciji. Sicer pa mislim, da mladih neka ideologija ni izrazito potegnila že desetletja. Ideologije, ki so jih v preteklosti izpostavljale neke subkulture, so bile zelo robne, v zdajšnjih subkulturah tega ne vidim; kot bi šlo za nekakšen konformizem. V tej luči se mi zdi individualizacija kar logična.

Sta tudi prebadanje telesa s pearcingi in tetoviranje znamenje slabe samopodobe?

Seveda (med smehom pokaže na svojo zbirko na telesu, op.p.). Do tega sem bolj pragmatičen, to vidim kot del subkulture. V mojih mladostniških časih se v Ljubljani ni dalo kje tetovirati, zdaj so tatoo studii na vsakem vogalu. Če bi sedel zdaj tukaj psihiater - mimogrede, psihiatri me čudno gledajo , bi rekel, da gre za samopoškodbo kože. Toda to ima v sebi veliko kulturnih vzorcev in ljudje so to počeli od nekdaj, tudi v smislu iniciacijskih obredov, pripadnosti klanu. Včasih nisem imel toliko mehanizmov ali pa si morda nisem upal, da bi drugim pokazal, kako radikalno drugačen sem. Je pa sicer zelo običajna tema v družinah, kdaj si lahko da punca prvi pearcing. In to je pri dvanajstih. To vidim kot vstop v neko zrelost. Če je lahko menstruacija vstop v zrelost, zakaj ne bi bil to še pearcing.