Peščanik je srbska produkcijska hiša, katere zaščitni znak je istoimenska radijska oddaja, ki jo posluša od 300.000 do 400.000 poslušalcev. Številk se ne bi sramovale niti največje evropske medijske hiše. Po trditvah nekaterih je poslušanost morda še višja, saj nekatere radijske postaje, ki oddajo predvajajo, zaradi slabih finančnih razmer ne naročajo dragih raziskav poslušanosti. "Je medijski fenomen, ki ni padel v grobo komercializacijo, kot nekateri kvalitetni in neodvisni srbski mediji. Je edini primer iz te kulture, ki je preživel. Gre za novinarske, organizatorske, založniške in druge akcije, ki jih vodita dve Svetlani. Je medijski eksperiment, ki je multidisciplinaren," pravi antropologinja Svetlana Slapšak. Peščanik sta ustanovili nekdanji novinarki ter medijski delavki Svetlana Lukić in Svetlana Vuković. "V devetdesetih letih sem med vojno poročala z bojišč. Ko je Miloševićev režim padel, je bilo nujno, da ustvarimo oddajo, ki bi se ukvarjala z odgovornostjo Srbije v vojnih zločinih, in ne samo s tem. Zavedali smo se, da bosta pri demokratizaciji Srbije največja ovira nacionalistična in šovinistična politika. Peščanik je nastal konec leta 1999 kot del antimiloševićevskega gibanja. Zavedali sva se, da je v opoziciji veliko nacionalističnih strank, ki zgolj nadaljujejo Miloševićevo politiko. Še vedno trdim, da je tisto, kar je ustvaril Slobodan Milošević, tu in je še vedno živo," razlaga Lukićeva.

Kot "sovražnici srbskega sistema" sta bili v začetku devetdesetih let prisiljeni zapustiti državno televizijo. Skozi devetdeseta sta delali na različnih medijih, med drugim tudi na radiu B92. Še danes jima očitajo, da hočeta destabilizirati državo. "Pred tremi leti sva dali odpoved na B92. Ugotovili sva, da medij sledi trendom, ki niso dobri za razvoj novinarstva. Nekateri so to poimenovali komercializacija, vendar je naju bolj motilo podrejanje političnim pritiskom, da se o nekaterih stvareh ne sme govoriti. Nama se to enostavno ni zdelo prav, zato sva šli v samostojno produkcijo, a se je na koncu izkazalo, da nimava medija, ki bi predvajal naše oddaje," dodaja Lukićeva. Peščanik je tako z leti prerasel v medij, ki združuje produkcijo istoimenske radijske oddaje, založništvo, izdajanje časopisa in filmsko produkcijo. Njihovo radijsko oddajo brezplačno predvajajo štiri radijske postaje (tudi B92), prisluhniti pa ji je mogoče tudi na njihovi internetni strani, kjer svoje prispevke objavljajo nekateri priznani novinarski kolegi iz držav bivše Jugoslavije. Ustanoviteljici Peščanika sta prepričani, da v Srbiji primanjkuje kritične mase, predvsem mladi se v vsesplošni krizi vrednot ne znajdejo. Da je tako, so po njunem prepričanju krivi predvsem mnenjski voditelji, ki bi morali ljudem pokazati pravo pot. Lukićeva pri tem pokaže s prstom na srbsko politiko in srbsko pravoslavno cerkev, težavo pa vidi tudi v samem srbskem medijskem prostoru, ki je po njenem mnenju danes opustošen. "Dvajset let sem že v novinarstvu, vendar tako slabega stanja v srbskem medijskem prostoru še nisem doživela. Ukinjeni so bili vsi neodvisni mediji. Zastrašujoče je, da delavci v medijskih ustanovah zaradi eksistencialne stiske podlegajo politiki nacionalističnih strank in oglaševalskih agencij, ki jih vodijo svetovalci predsednika države. Ti, ki so prepričani, da Kosovo ne bo nikoli samostojna država, na različne načine pritiskajo na novinarje, da ne bi pomislili nasprotno."

S svojo trdno novinarsko držo sta se ustanoviteljici Peščanika praktično odpovedali oglaševalskemu denarju in se zamerili celotni politični srenji v državi, zato s svojim nadvse uspešnim projektom trenutno preživljata težke čase. Peščanik se tako financira le z donacijami skandinavskih ustanov, ki podpirajo neodvisno novinarstvo, finančna pomoč pa prihaja predvsem iz Švedske in Norveške. Zanimivo je, da Peščanik za svojo oddajo, ki jo predvajajo štiri radijske postaje, ne dobi niti dinarja. "Smo majhna ekipa. Vsi smo novinarji, voditelji, lektorji… Trenutno nama pri Peščaniku pomaga le študent. Gre za nečloveške napore, ki pa jih morava preživeti, saj sva samo tako lahko svobodni. V Srbiji ni svobodnega trga. Gre za monopole, v katerih imajo glavno vlogo državna podjetja, zaradi česar se lahko v hipu znajdete pod nadzorom političnih strank. Ko ne bomo imeli več na voljo teh donacij, ne vem, kako bomo preživeli. Razmišljamo o tem, da bi uvedli simbolično naročnino, čeprav je za nas najpomembneje, da nas posluša 400.000 poslušalcev. Preživeli bomo," Lukićeva z optimizmom zre v prihodnost, čeprav se mora na svoji novinarski poti spopadati tudi z dejanji, ki so bili značilni za druge čase. "Zame je že povsem normalno, da me kdo na ulici močneje dregne s komolcem ali pljune proti meni," dodaja. Tudi prisluškovanje ji ni tuje.

Da se tudi srbska oblast zaveda, da so življenja ustvarjalcev Peščanika ogrožena, dokazujejo posnetki z različnih dogodkov po Srbiji, na katerih je prisotna do zob oborožena policija, da ne bi prišlo do izbruha nacionalističnega nasilja. "Večina tistih, ki so hoteli obračunati z nami, naše oddaje sploh še ni slišala. Ko pridemo v kakšno manjše srbsko naselje, kjer predstavljamo svoje projekte, smo mi krivi, da se gej parada odvija v Beogradu, da je njihov klub izpadel iz lige in da je Srbija izgubila Kosovo. Ugotavljamo, da smo v Srbiji postali neproduktivni, zato svoje projekte raje predstavljamo po državah bivše Jugoslavije. V Aranđelovcu, na primer, nas je pred razjarjenimi nacionalisti ščitilo sto policistov v polni opremi (posnetke si lahko pogledate na spletni strani Peščanika, op.p.). Velike težave imamo že s tem, da bi sploh dobili sogovornike za našo oddajo, v kateri bi svobodno razmišljali o prihodnosti Srbije," še razlaga Lukićeva in sarkastično pripomni, da so njihova glavna publika srbski politiki, zaradi česar ne morejo propasti. Obenem se čudi, da njihovim medijskim izdelkom nasprotujejo tudi pripadniki proevropskih in demokratskih strank. "Čeprav sledimo istim vrednotam, nas obravnavajo kot radikalne, češ da ne razumemo realnosti, da so Srbi nacionalisti in veliki pravoslavci. Sami se obnašajo, kot da ne želijo spremeniti te realnosti. Še posebej smo trn v peti predsedniku države Borisu Tadiću in njegovi demokratski stranki. Ker imajo v rokah vse resurse, jih še toliko bolj moti, da si nas ne morejo podrediti in da nas ne morejo kupiti. To pa je za ljudi z vplivom zelo frustrirajoče," zaključuje Lukićeva.