Po besedah Šorman Lebarjeve imajo s podnajemniki načeloma najmanj težav najemodajalci, ki oddajajo dražja stanovanja dobro situiranim najemnikom. Da naletijo na nevestne najemnike, ki ne plačujejo redno svojih obveznosti, nekoliko več tvegajo tisti, ki za silo opremljena stanovanja oddajajo študentom, ter lastniki stanovanj nižje in srednje kakovosti, ki stanovanja oddajajo družinam: "Ti najemniki ob neplačilu igrajo na socialno noto, z družino pa nimajo kam," pravi Šorman Lebarjeva.
Če najemnik neha plačevati najemnino ali stroške, je prvi korak, ki ga lastnik stanovanja lahko stori, da pisno opozori najemnika, da krši najemno pogodbo, v opominu pa mora poleg vrste kršitve navesti še način odprave kršitve oziroma odpovedni razlog in primeren časovni rok, ki ne sme biti krajši od 15 dni, nas je poučila Lena Oreškovič iz odvetniške družbe Čeferin. Po stanovanjskem zakonu sta neplačevanje najemnine ali stroškov in povzročanje večje škode na stanovanju ali skupnih delih stavbe le dva od več možnih krivdnih razlogov za odpoved najemne pogodbe.
Če najemnik niti po opozorilu ne poravna svojih obveznosti oziroma ne odpravi kršitve, lahko lastnik mirno odpove najemno pogodbo. Najemnik se s tem verjetno ne bo strinjal in bo spor zato najverjetneje treba rešiti s tožbo na sodišču. Je pa v tem primeru dobra plat tožarjenja, da se tovrstni spori rešujejo prednostno. Prednostno se rešujejo tudi tožbe za izpraznitev stanovanja: "Obstaja posebno izvršilno sodišče, ki po skrajšanem postopku, v približno treh mesecih, izda odločbo o izselitvi," pravi Šorman Lebarjeva, odvetnica Oreškovičeva pa opozarja, da so kakršnekoli samovoljne deložacije najemnikov protipravne. Že menjava ključavnice na vratih lahko namreč šteje kot motenje posesti, zato lastnik, ki se zateče k temu prijemu, tvega najmanj tožbo.
Lastnike lahko sicer pred marsikatero zagato obvaruje že dobro pripravljena najemna pogodba. V odvetniški družbi Čeferin tako svetujejo, naj lastniki stanovanj v najemni pogodbi čim bolj natančno določijo odpovedne razloge, ki so lahko tako krivdni (neplačevanje najemnine oziroma stroškov, povzročanje škode in podobno) kot tudi nekrivdni (na primer lastna potreba lastnika po uporabi stanovanja): "Če bo želel lastnik odpovedati pogodbo iz nekrivdnih razlogov, ki niso navedeni v najemni pogodbi, bo moral namreč najemniku zagotoviti drugo primerno stanovanje. Zato opredelitev nekrivdnih razlogov že v najemni pogodbi poenostavi postopek odpovedi najemne pogodbe," svetuje Oreškovičeva.
