"Ko je knjiga izšla, se še vedno nisem mogla identificirati s tem, da sem pisateljica. Šele s kritikami, intervjuji in nagradami sem sprejela to vlogo in se osvobodila dvomov, ali je to dejansko moj pravi poklic," pojasnjuje Vesna Lemaić. Po več kot dobrem odzivu na prvenec se je tako iz odlične začetnice porodilo suvereno pisateljsko pero, ki se bo v prihodnosti preizkušalo v pisateljevanju kot osnovnem poklicu.

Poleg pisanja, ki je avtoričina "medijsko vidna dejavnost", je Vesna Lemaić aktivna sodelavka kluba Monokel, kjer vodi različne delavnice in bralne krožke ter soustvarja klubski program. Dogajanje v omenjenem klubu, predvsem Lezbično-feministična univerza, je v veliki meri vplivalo na njeno dojemanje sveta in družbe. Če bi lahko še enkrat napisala Popularne zgodbe, pravi, da bi jih napisala popolnoma drugače.

Nastanek zbirke Popularne zgodbe je že daleč za vami, o njej ste že veliko govorili v različnih medijih - koliko je za vas sploh še aktualna?

Bolj kot to, da sem o zbirki že govorila, je težava v tem, da trenutno popravljam svoj prvi roman in sem z mislimi vsa pri njem. Da sem se premaknila na roman, sem se morala distancirati od zbirke, in to me je deloma odtujilo od Popularnih zgodb. Gotovo je tudi nekaj na tem, da so bile zgodbe zapisane že pred časom in jih je zapisala "stara Vesna". Zdaj imam drugačen pogled na teme, ki sem se jih tedaj lotevala.

So teme, ki se jih lotevate v romanu, iste kot v Popularnih zgodbah?

Ne, tudi te so se spremenile. Na primer, drobni medčloveški odnosi me ne zanimajo več. Ugotovila sem, da sem se dolgo časa slepila, da poznam človeško psiho, v bistvu pa je ne. Kolikor jo poznam, sem do nje sumničava. Moti me, da človeško sočutje in razumevanje sočloveka sega samo do meje lastnega udobja.

Zavest o človeški sebičnosti vas pri pisanju Popularnih zgodb torej ni spremljala?

V Popularnih zgodbah sem poskušala biti razumevajoča do človekovih dejanj, tudi če so bila nesprejemljiva. Potopila sem se v različna duševna stanja posameznika, ki je prišel do krizne točke, toda danes se ne bi osredotočila na te junake, temveč na njihove antagoniste.

V zgodbi Esterine joške se na primer ukvarjam z moškim, ki ne more sprejeti ženinega telesa, potem ko je prestala operacijo odstranitve dojke. Danes se sprašujem, zakaj sem poskušala opravičevati njegovo zavračanje in se nisem usmerila na to, kako ženska prestaja njegovo zavračanje. Ne zanimajo me več stališča oseb, ki so na poziciji moči in si lahko privoščijo zavračanje. Takšne osebe si ne zaslužijo razumevanja.

Od kod drugačen odnos do družbe in sveta?

Lezbično-feministična univerza v Klubu Monokel in branje feminističnih tekstov sta mi razkrila drugačen pogled na delovanje človeka in družbe, omogočila sta mi razkrinkavanje priučenih vzorcev, ki te silijo, da sprejmeš patriarhalne mehanizme kot nekaj naravnega. Na takšne zahteve lahko zdaj skozi literaturo ali drugače odgovorim: Ne, nočem več razumeti. To se bo zagotovo odražalo v mojem prihodnjem delu.

Najbrž ne gre samo za moško-ženske odnose kot take, temveč za pozicijo moči, ki jo nekdo uveljavlja nad drugim?

Nedvomno. Ampak v okviru sedanje družbe pozicijo moči posedujejo moški in jo uveljavljajo nad ženskami.

Pravite, da trenutno popravljate svoj prvi roman. Kakšna je bila razlika med pisanjem kratke in dolge proze?

Čar pisanja kratkih zgodb je, da lahko nastanejo intuitivno, da nimaš za vsako že vnaprej izdelane fabule ali konca. Pri romanu moraš obvladati veliko količino snovi, in to je zame bila povsem nova izkušnja. Tokrat se ukvarjam s problematiko elektronskega odpada, zato sem pred pisanjem naredila raziskavo, največ na podlagi tujih virov, o odlagališčih v Afriki, jugovzhodni Aziji in Južni Ameriki.

Kako ste sploh prišli na to temo?

Na Mestu žensk je predavala kiberfeministka Maria Perez, ki je govorila o krožni poti izdelka, ki se začne v tretjem svetu, kjer je locirana proizvodnja. Izdelek nato potuje v zahodni svet oziroma tja, kjer se nahaja kapital za potrošnjo. Krog se zaključi, ko se iztrošeni izdelki v obliki odpada vrnejo nazaj v tretji svet, kjer so postavljena odlagališča. Tega pred tem predavanjem nisem vedela.

Kdaj, kje, kako in zakaj se kaj zgodi - koliko nam sploh lahko odkrijete o romanu?

Čim manj (smeh). Dogaja se na odlagališču elektronskega odpada, prostor je zemljepisna periferija, čas bližnja prihodnost, glavne akterke so ženske. Svoj roman vidim kot čisto žanrsko prozo, mešanico fantastičnega in akcijskega romana.

Zanimivo je, da žanrsko prozo povezujete z družbeno kritiko, saj je tovrstna proza pogosto kritizirana kot trivialna literatura, ki kratkočasi bralca in mu bolj kot vpogled v družbeno stvarnost nudi pobeg od nje.

Seveda obstaja ogromno žanrske literature brez družbenokritičnih primesi, vendar pa je tudi kar nekaj znanstvenofantastične literature, ki je družbeno angažirana. Takšna sta na primer romana Deklina zgodba Margaret Atwood in Mož praznih rok Ursule Le Guin, ki sta imela velik vpliv name.

Morda se pri nas še vedno ohranja sumničavost do žanrske literature. Čeprav je v akademskih krogih že prišlo do izenačitve tako imenovane žanrske in umetniške proze, širša javnost tega očitno še ni sprejela.

Sama berem večinoma ameriške in angleške avtorje in avtorice, očitno še sama gojim predsodke do slovenske žanrske literature, ki pa bodo po logiki zadeli tudi mene.

Svoj novi roman opredeljujete kot družbeno angažiran - vas ni strah teznosti ali didaktičnosti, ki pogosto v škodo estetske komponente prevlada v tovrstnih delih?

Ne, ni me strah, čeprav vem, da je družba, sploh literarna srenja, zelo sumničava do romanov z izrazito politično ali etično komponento. Toda sama se v prihodnosti ne bom izogibala teznosti - nekatere stvari bi enostavno rada povedala neposredno, brez zavijanja v metafore ali prikrivanja samo zato, da ne bi delo trpelo na estetski ravni. Svojega angažmaja pa ne mislim omejiti zgolj na literaturo.

Je torej ekološka problematika tisto, kar se vam zdi najbolj aktualno?

Ekologija, da. Toda trenutno se mi zdi še bolj problematično družbeno promoviranje individualizma. Osnovnošolsko in srednješolsko šolanje, ki ga je bila moja generacija deležna v devetdesetih, je bilo prežeto z velikim sumom in dvomom v kakršnokoli kolektivno akcijo. Zato ni nenavadno, da se je skupnost atomizirala v osamljene posameznike, ki skrbijo samo za svoje gospodinjstvo. Moti me kapitalistična miselnost, da je vsak posameznik odgovoren za sebe in svoje življenje, hkrati pa se seveda ne govori o tem, da na kakovost življenja bistveno vpliva družba, v kateri živimo. Tako se predpostavlja, da je človek za svoj neuspeh kriv sam, to, da nima možnosti za zaposlitev, pa ostaja zamolčano in zanikano. Družba je odgovorna za njegov položaj.

Zanimivo, ravno ko se pogovarjava, se za najinim hrbtom dogaja kolektivna akcija - študentske demonstracije v organizaciji Študentske organizacije Slovenije. Midve pa sediva v kafiču...

Sama podpiram akcijo študentov, ki je organizirana izven ŠOS, in avtonomno sekcijo demonstrantov. Problem današnje družbene kritike je v tem, da je dostikrat odtujena od udejanjanja v praksi. Želimo si sprememb, toda hkrati nismo pripravljeni stopiti v akcijo. To se dogaja ravno zaradi atomizacije skupnosti, ker ne čutimo etične povezanosti med sabo. Da, to, da sedim tule za mizo in nisem v vrsti s študenti, moj angažma postavlja pod vprašaj.