Mesec dni je minilo od eksplozije na naftni ploščadi. Kmalu po nesreči so se pojavile ocene, da bo nafta vsak čas dosegla obalo. Pa je glavnina madeža še vedno ni. Kaj se je zgodilo?

Imeli smo srečo v več pogledih. Glavni dejavnik je veter, ki je bil zelo spremenljiv in ni pihal vseskozi proti obali. Čeprav, če pogledamo zadnje dni, je položaj v Louisiani vse slabši.

Je nafto mogoče pred obalo ustaviti?

Sodeč po izkušnjah iz največjih nesreč v preteklosti lahko ob najboljših naporih nevtraliziramo le majhen delež, približno petnajst odstotkov nafte. Kar se preostale nafte tiče, je vprašanje le, kam gre in ali je blizu česa pomembnega. Problem je, da se nafta bliža ustju Misisipija, ki je za morsko življenje zelo ugodno območje, saj s sladko vodo v zaliv prihajajo hranljiva sredstva. Poleg tega so na južni obali ZDA ekosistemi zelo občutljivi. Sam sem okoljsko zaveden in se zavzemam za to, da se ukrepi osredotočijo na reševanje slednjih, ne pa na obale oziroma plaže. Na Floridi denimo slišimo argumente, da je ekonomski učinek razlitja mnogo hujši na plažah. A lahko vam zatrdim, da je okoljski problem na plaži najmanjši, ker tam ne raste kopica rastlin in ne domuje veliko živali.

Kako ogroženi so ekosistemi?

V ustju Misisipija se prav maja drsti ogroženi modroplavuti tun. Blizu živi atlantska morska želva, ki so jo ravno umaknili s seznama ogroženih vrst, zdaj pa so našli ogromno mrtvih in jih bodo verjetno vrnili na seznam. Izliv se je zgodil ravno na območju, kjer v tem času običajno opazimo kita glavača. Ob delti Misisipija se slana močvirja že tako krčijo in če bi jih dosegla nafta, lahko pobije vse živo. Žal pa s stališča okolja v resnici ni ničesar, kar bi lahko storili, ker preprosto nimamo tehničnih orodij, da bi nafto ustavili. Lokacija nesreče je izredno slaba tudi z vidika ribolova, ameriški del Mehiškega zaliva je zagotavljal petdeset odstotkov vrednosti vsega ulova rib v ZDA.

Glavni protiukrep so bila najprej kemična sredstva, ki naj bi uspešno delovala pri nevtraliziranju nafte na odprtem morju.

Dobrih rešitev pri uporabi kemikalij ni, so le različno slabe. Če jih uporabljaš na odprtem morju, morda rešiš obalo, a s tem nedvomno škodiš organizmom, ki živijo v morju. Tu gre za izbiro, ne moreš dvakrat zmagati. Ali jih uporabiš ali pa tvegaš, da pride do obale še več nafte. Ob obali pa kemikalij na splošno ne uporabljamo, v bližini koralnih grebenov bi denimo tako povečale toksičnost, da bi jih uničile. In te kemikalije so škodljive tudi za človeka. Uporabljajo kerozin brez vonja, ki si ga ne želite piti ali vdihavati njegovih hlapov.

Ogromne količine izlite nafte so našli pod gladino morja. Zakaj se zadržuje tam, če je lažja od vode?

Tisto, kar izteka iz vrtine, je mešanica mnogih sestavin, in ta mešanica ima približno osemdeset odstotkov gostote vode. Vendar gre mešanica skozi proces, ko lažje delce izgublja in postaja težja. Potem so tu še omenjene kemikalije, ki so eden od vzrokov za podvodne oblake nafte. S tem ko na mešanico pod vodo zlivajo kemikalije, se nafta razgrajuje na izredno majhne delce, manjše od milimetra, ki potonejo v globine. Toda ker so tako majhni, jih podvodni tokovi zlahka dvignejo.

O razlitju nafte v Mehiškem zalivu se govori v katastrofalnih razsežnostih. Kako velika je ta nesreča v primerjavi z drugimi?

To je eno od treh največjih izlitij nafte, skupaj z nesrečo tankerja Exxon Valdez leta 1989 pred obalo Aljaske in nesrečo na naftni ploščadi Ixtoc leta 1979 v Mehiškem zalivu. Po drugi strani imajo vse tri nesreče manjši obseg od razlitja nafte med prvo zalivsko vojno po vdoru Iraka v Kuvajt leta 1990, ko je nafta stekla iz otoškega terminala.

Po podatkih strokovnjakov z morskega dna v Mehiškem zalivu po naravni poti uide v morje za več kot milijon sodov nafte na leto.

Da. To nafto bodisi biološko razkrojijo mikroorganizmi ali pa se zgosti v kepice katrana, ki jih lahko prinese do obale. Nafta, ki uhaja po naravni poti, celo presega količino, ki ljudem ob nesreči uide v morje, čeprav za slednjo ni točnih podatkov, ker skušajo podjetja mnoga majhna razlitja prikriti, tako da je ocenjevanje količine podobno ocenjevanju zneska utajenih davkov. Sicer pa je katranske kepice pred tridesetimi, štiridesetimi leti redno naplavljalo na obale, denimo na Bahamih, ker so tankerji v morje spuščali balastne vode, dokler ni tega prepovedala konvencija OZN.

V zadnjih dneh je spet veliko opozoril, tudi v kongresu, da bi nafto lahko zajel zalivski tok in jo odnesel proti jugu Floride in nato do vzhodne obale oziroma Atlantika. Kako verjetna je ta možnost?

Skoraj gotovo je, da bo nekaj nafte končalo v zalivskem toku in da jo bo odneslo do juga Floride. Pričakujem, da bodo katranske kepice tu v desetih dneh, in s kemično analizo se bo dalo dokazati, da so iz omenjene vrtine. A to je daleč od tega, da bi šlo za ekološki problem, razen morda v skrajnem primeru na jugu Floride, če bi nekaj nafte ušlo iz toka in bi ogrozila koralne grebene. Kepic bi moralo biti res veliko. Če bi zapihal napačen veter, bi lahko te kroglice odneslo tudi do vzhodne obale Floride, a to ne more biti niti približno podobno temu, kar lahko opazujemo v Louisiani. Nafta lahko Florido zares prizadene na njeni severozahodni obali ob Alabami, kjer so velika turistična območja, ki jim v šali pravimo "riviera kmetavzarjev". A zanje v tujini ne vedo, ker to niso mednarodne destinacije, tja hodijo turisti iz Alabame in Georgie.