V samo štirinajstih dneh je Michaels dal več kot dvajset intervjujev in na stotine izjav. Med drugim se je pojavil na programih CNN, NBC Nightly News, Fox, C-SPAN in v oddaji Have your say na BBC. Michaels je pred kamerami običajno interpretiral po eno samo vrstico iz siceršnje gore elektronskih sporočil, iztrgano iz konteksta, in večkrat ponovil, da so vpleteni znanstveniki zagrešili "kapitalni zločin". IPCC in srenja podnebnih znanstvenikov, to se je potrdilo že večkrat, gotovo niso brez grehov in spodrsljajev, a Michaelsova vnetost je razkrila, da na videz dobrohotni "glasovi zdravega razuma proti podnebnim vernikom" prihajajo iz zelo umazanih ust.

Dejstvo, da so anonimni hekerji elektronske korespondence postrgali s strežnikov tik pred podnebno konferenco v Koebenhavnu in da je "Climategate" dosegla vrhunec v dneh pred (in med) vrhom na Danskem, je vzdignilo marsikatero obrv. Mnogi so se odpravili po različnih sledeh, a odločilna za razkritje naftnega medijskega in političnega pogona je bila sled, po kateri se je odpravila najbolj nadležna nevladna okoljevarstvena organizacija na svetu. Greenpeace se je odpravil po sledi denarja.

Kdo je glavni kuhar v naftni menzi?

V sveže objavljenem poročilu, podkrepljenem s 306 viri, z naslovom "Koch Industries secretly funding the climate denial machine" (Koch Industries skrivno financiranje mašinerije zanikanja podnebnih sprememb, op.p.) sta morda še bolj kot hobotnica ključnih medijskih mrež in najetih govorcev, ki podmazani z naftnim denarjem skušajo ljudi prepričati, da so podnebne spremembe največja prevara v zgodovini človeštva, zanimivi psihologija in perverznost razmišljanja in delovanja naftnih mogotcev.

Večina Američanov ni še nikoli slišala za multinacionalko Koch Industries, drugo največjo družbo v Združenih državah Amerike v zasebni lasti. Svojih proizvodov namreč ne označuje z imenom "Koch", ne kotira na borzi in se izogiba izpostavljanju v javnosti. Z namenom. V več kot 60 državah (Slovenije ni med njimi) prisotna organizacija je pri utrjevanju interesov naftne industrije postala tihi partner bolj poznanih naftnih sester, denimo družbe ExxonMobil. Ker so druge multinacionalke ugotovile, da "ozaveščanje javnosti" o škodljivosti obnovljivih virov energije in neresničnosti ugotovitev podnebnih znanstvenikov na njihov ugled v javnosti ne deluje ravno blagodejno, je glavno breme v ozadju odpadlo na Koch Industries.

Od leta 2005 do 2008 je Koch mreži zvestih organizacij, umetno ustvarjenim "civilnim iniciativam", inštitutom, miselnim trustom in posameznikom izplačal skoraj 25 milijonov dolarjev nepovratnih sredstev. Z namenom, da razširjajo in predstavljajo zavajajoče informacije o podnebju in podnebnih spremembah. ExxonMobil je, poleg drugih naftnih družb, v istem obdobju za to postavko namenila samo slabih devet milijonov.

Koch Industries financira čez palec približno 40 organizacij, ki odkrito nasprotujejo naporom in pobudam za uvajanje obnovljivih virov, zmanjševanju izpustov in podnebnim zakonodajnim paketom. Našteti ukrepi bi namreč po žepu udarili ravno naftne multinacionalke. Ob milijardnih dobičkih naftarji so (poleg z vseh strani rešenih bank) edini, ki med recesijo še vedno tolčejo velike dobičke so omenjene vsote smešne, vendar veliko pove podatek, da raznovrstne znanstvenike na Grenlandijo in Arktiko po sveže vzorce vode in ledu vozijo nevladne organizacije, kot je denimo Greenpeace, nikoli pa "neodvisna združenja za raziskave podnebja", povezana z naftnimi imperiji.

Prva na seznamu je Americans for Prosperity Foundation (APF), ki je v zadnjih letih prejela več kot pet milijonov dolarjev. Naslednja imena bodo marsikomu bolj znana. Zloglasna The Heritage Foundation je dobila milijon, nekaj manj je pripadlo Manhattan Institute, prapor "Climategata" pa je poneslo združenje z najbolj znanim imenom: Cato Institut je miselni trust, ki je prste v dobrih treh desetletjih potisnil že v marsikateri kup in predstavlja bogat bazen intelektualcev, ki se ne strinjajo z opozorili IPCC.

Z naftnim denarjem mislijo bolje

Pa vseeno kdo za vraga je klimatolog Patrick Michaels? Kakšno zvezo ima z APF, Heritageem in Catom? Kakšna je povezava med naštetimi?

Poleg tega, da so AFP in omenjeni z denarjem Koch Industries ob vrhu v Koebenhavnu organizirali pravo medijsko turnejo, je Patrick Michaels Catova "govoreča glava", ko je treba koga na velikih televizijskih mrežah prepričati, da se Zemlja ohlaja, ne pa segreva.

Nič ni narobe, če skuša nekdo osvetliti drugo plat zgodbe, preveriti parametre na drugi strani premice in predstaviti nasprotne argumente. Takšnim ljudem pravimo znanstveniki, že zaradi lastne verodostojnosti pa običajno delujejo znotraj zakoličenega akademskega sveta. Narobe je, ko se ločnica med lobisti in znanstveniki zabriše. Lobiranje v civiliziranem svetu večinoma igra na strune, kot so nacionalni interes, varnost v regiji, delovna mesta in "saj veste, kako se svet v resnici vrti". Preprosto narobe je, ko se dobro plačani lobisti za dvomljive interese nesramno bogate peščice ljudi predstavljajo kot "neodvisni znanstveniki". Peščica bogatih je res "peščica" in teorije, da usmerjajo svet po svojih vatlih, vsaj v primeru naftarjev niso iz trte izvite.

Izjava: "Šala, da smo največje podjetje, za katerega niste še nikoli slišali, je moja," je prišla iz ust Davida Kocha, brata Charlesa Kocha. Tandem obvladuje podjetje, ki letno ustvari sto milijard ameriških dolarjev prihodkov, hčerinske družbe pa poleg "operacij" po vsem svetu obvladujejo ključne rafinerije na Aljaski, v Minnesoti in Teksasu. Koch Industries je prisoten tudi v Alberti v Kanadi, kjer nafto pridobivajo iz peska, iz katerega izločijo bitumen, pri čemer odkopavajo celotna hribovja. Za udobnejše poslovanje imajo v lasti tudi naftovod iz Kanade v ZDA. Sta 19. najbogatejša človeka na svetu in deveta najbogatejša Američana, vsakemu od njiju pa je uspelo dati na stran od 14 do 16 milijard dolarjev. V njuni lasti je proizvodnja lycre, v katero je oblečena večina razvitega sveta.

Še več kot za medijske kampanje namenijo za lobiranje

Rojena v tridesetih letih prejšnjega stoletja sta brata Koch z leti dojela, da je še pred medijskim razširjanjem stališč treba k pameti spraviti tiste, ki na koncu o "naši stvari" tudi odločajo. Družba je absolutna rekorderka po donacijah politikom in političnim strankam vse od leta 2006. Ob volitvah leta 2008 sta brata Koch republikanskim kandidatom razdelila skoraj dva milijona dolarjev. Blizu 90 odstotkov vseh donacij je od takrat steklo na republikansko stran politične krajine v ZDA. Ta tudi najbolj vestno na vseh ravneh ovira poskuse Obamove administracije, da bi skozi glasovalna rešeta spravila nekoliko bolj ambiciozno podnebno zakonodajo. Zadnji primer se je pripetil pred podnebnim vrhom v Koebenhavnu, ko so se republikanski predstavniki ljudstva zbali, da bi Obama vseeno zaščitil Aljasko pred apetiti naftnih mecenov. Morebitno uvajanje novih tehnologij in obnovljivih virov pa je za naftni pogon hujša grožnja kot napovedi o tem, kdaj bo črnega zlata zmanjkalo.

Če se je družba Shell pred več kot desetimi leti trudila z napovedmi o vlaganju v nove tehnologije in preusmeritvi dela dejavnosti v obnovljive vire, je naftni krog po več vojnah na Bližnjem vzhodu spoznal, da je status quo še najboljši. Družba Koch, ki jo je oče bratov Koch ustanovil v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, je od leta 2006 do konca lanskega leta za politično lobiranje v zvezi z nafto in plinom namenila okoli 38 milijonov dolarjev. Če na področju sponzoriranja "civilnih iniciativ", inštitutov, organizacij in "znanstvenikov" med naftarji drži primat in nameni daleč največ denarja (25 milijonov), jo pri neposrednem lobiranju prehitita ExxonMobil s približno 88 in Chevron s 50 milijoni. Nesrečna družba British Petroleum, ki skuša po nesreči v Mehiškem zalivu rešiti, kar se rešiti da, je s 30 milijoni na četrtem mestu. Glede na to, da jo čakajo neprijetna zaslišanja v kongresu, bo morda proračun za lobiranje zdaj okrepila.

Lanski Forbesov seznam najbogatejših prebivalcev New Yorka Davida Kocha uvrša na drugo mesto. Bogatejši od njega je samo župan Michael Bloomberg. Gospod Koch pa ni samo politični filantrop, saj ima tudi okus za kulturo. "Lahko sem si privoščil in, seveda, tam je veliko lepih deklet," je pojasnil svojo sto milijonov dolarjev težko donacijo mestni operi, zaradi katere so jo imenovali po njem. Tablica z njegovim imenom je tudi v eni od dvoran Smithsonianovega muzeja. In, kako nenavadno, gospod David Koch sedi tudi v več nadzornih svetih, pa ne katerihkoli. Zasedel je enega od stolčkov na Cato Institute.

Severni medvedi niso ogroženi, vsaj ne za naftno industrijo

Morda se krog tihega partnerstva in skupnih medijskih kampanj naftnih družb najbolj očitno sklene na maskoti podnebnih prizadevanj severnem medvedu. Pred tremi leti je skupina znanstvenikov, ki sicer odkrito zagovarja podnebni skepticizem, objavila nerecenzirano študijo o severnih medvedih (Dyck, Soon et al, 2007), ki so jo slovenski mediji v enem od številnih odmevov, ki so z zamudo segli v naše kraje, nekritično povzemali in jo občasno povzemajo še danes.

Študija trdi, da severni medvedi zaradi antropogenega globalnega segrevanja (tega pojava naftna industrija tako ali tako ne priznava) niso ogroženi. Eden od avtorjev, dr. William Soon, je v zahvalah pojasnil, da je bila študija delno omogočena s podporo dobrodelne fundacije Charlesa Kocha, American Petroleum Institute (financira ga Koch Industries, op.p.) in korporacije ExxonMobil. Na 990 dokumentih sprva ni bilo mogoče razbrati, koliko denarja so jim podporniki znanosti namenili, saj "ameriški inštitut za gorivo" takšnih donacij že nekaj let ne razkriva.

Za potrebe študije avtorji niso opravili nobene nove raziskave, temveč so rezultate izpeljali kar iz drugih objavljenih del. Zanimivo je, da sta Dyck in Soon s kolegi ob tem zatrdila, da se obseg arktičnega ledu ne zmanjšuje tako hitro, kot trdijo znanstveniki v drugih študijah, ki so raziskave (za razliko od njih) pred objavo pošiljali v branje drugim skupinam. Pod vprašaj so postavili kar celotno raziskovanje Arktike in povezavo med podnebnimi spremembami ter izumiranjem severnega medveda. To ni nič nenavadnega, veliko znanstvenikov, ki severni tečaj raziskujejo že veliko let, še vedno ne želi postavljati dokončnih trditev. K takšni zadržanosti jih napeljuje metodološka fanatičnost, medtem ko je Dyck-Soonova druščina na drugi strani zgodbe sledila povsem drugačnim ciljem.

Davčni in drugi dokumenti ExxonMobila iz leta 2005 so razkrili vrsto dodeljenih sredstev v višini 340.000 dolarjev. Namenjene so bile centru za astrofiziko, v katerem sta zaposlena dva avtorja študije, eden od njiju pa je bil, kot je pokazala kasnejša preiskava, astrofizik, ki se spozna na severne medvede dr. William Soon.

Ko je Greenpeace skupaj z drugimi okoljevarstvenimi organizacijami vložil tožbo proti Bushevi administraciji, ker severnega medveda ni uvrstila na seznam ogroženih vrst, se je Sarah Palin z aljaškimi uradniki v uradnem protestu proti takšni odločitvi sklicevala na omenjeno študijo. Neprijeten in - kot smo se lahko pozneje še večkrat prepričali - ne zadnji spodrsljaj "ameriške mame" Palinove je bil, da dotična študija ob vložitvi protesta proti zaščiti severnih medvedov sploh še ni bila objavljena.

Zelena tehnologija odžira delovna mesta

Ker je Aljaska daleč od srca in daleč od oči in ker tako kot za ekološko katastrofo v Mehiškem zalivu povprečnemu prebivalcu planeta ni veliko mar za usodo ljudožerskih severnih medvedov, je bilo med recesijo idealno natresti nekaj soli tja, kjer že tako boli. Magična besedna zveza mobilizacije javnega mnenja je seveda "število delovnih mest".

Argument, da bo uvajanje zelenih, obnovljivih in trajnostnih tehnologij ustvarilo nova delovna mesta, je priljubljena mantra okoljevarstvenikov, ki je očitno nekaterim šla močno na živce. Lani spomladi je zakrožila študija Gabriela Calzada Alvareza, profesorja ekonomije na univerzi kralja Juana Carlosa v Madridu, v kateri svari, da bodo imele španske zaveze uvajanju obnovljivih virov energije dramatične posledice. Za vsako ustvarjeno "zeleno" delovno mesto naj bi Španija izgubila po 2,2 že vzpostavljeni delovni mesti.

Čeprav so zaradi neustrezne metodologije študijo ovrgli najprej neodvisni raziskovalci, nato španska vlada in se ji je nazadnje odrekel celo poslušni ameriški nacionalni laboratorij za obnovljivo energijo, Alvarezovo opozorilo še danes kroži po naftnih medijskih kanalih. Razpečuje ga prav na začetku omenjena skupina AFP, ki jo je ustanovil David Koch. K njeni promociji je pristopil celotni aparat Koch Industries. Aprila lani je zgodnje komentarje prispeval - da, uganili ste - Patrick Michaels. Dejal je, da ga Alvarezovi izsledki ne presenečajo in da lahko Američani pričakujejo podoben scenarij, če bo predsednik Obama še naprej spodbujal obnovljive vire energije. Študijo je maja na briefingu v Washingtonu predstavila tudi The Heritage Foundation. Ameriška aliansa za energijo (American Energy Alliance) je s Kochovim denarjem državljane pred izgubo delovnih mest zaradi vetrnic, sončnih sprejemnikov in geotermalne energije svarila celo na avtobusni turneji.

Da je govorjenje o vetrnicah nevarno, je izkusil tudi Obama. Ob njegovi izjavi, da Danska proizvede skoraj petino elektrike z energijo vetra, je v akcijo stopil danski miselni trust CEPOS in dokazoval, da je elektrike na Danskem iz vetra v resnici le pet odstotkov. Ob dejstvu, da je pravi podatek res 20 odstotkov, sploh niso upoštevali razlik med ameriškimi in evropskimi električnimi omrežji, besedilo pa razkriva hude napake. Kljub temu študijo Kochov imperij še vedno ponuja naokoli, CEPOS pa je prek povezanih subjektov pred kratkim prejel 100.000 ameriških dolarjev. The Heritage Foundation jo je seveda objavila na spletni strani.

Republikanski vrhunec

Lani je z novo administracijo prevetreno ameriško pravosodno ministrstvo skupaj z Agencijo za varovanje okolja hčerinskim družbam Koch Industries zaradi malomarnega odnosa do okolja naložilo plačilo 1,7 milijona dolarjev kazni. Pol milijarde ameriških dolarjev bo morala družba nameniti za popravila obratov v sedmih zveznih državah, ki preveč onesnažujejo okolje. Med številnimi okoljskimi malomarnostmi je Koch Industries decembra lani iz naftovoda v Minnesoti izteklo 800.000 litrov surove nafte.

Pred desetimi leti je družba namerno nelegalno v okolje odložila 91 ton kancerogenega benzena. Ob skoraj sto vloženih obtožbah je bratoma Koch grozilo 350 milijonov dolarjev kazni. Družba se je kasneje z ameriškim državnim tožilcem v zameno za priznanje krivde pogodila za opustitev večine obtožb in plačilo 20 milijonov dolarjev kazni.

In? Kdo je bil v tistem času državni tožilec? Oseba, ki jo poznavalci uvrščajo med 50 najbolj vplivnih lobistov na svetu. Človek v vladi Busha mlajšega, republikanec John Ashcroft.