O pojmu subkultura je prvi spregovoril ameriški sociolog David Reisman v petdesetih letih prejšnjega stoletja, takrat ga je navdihnil pojav vročega jazza, in sicer v smislu pasivne večine in aktivne ustvarjalne manjšine. Zelo močno subkulturo so recimo oblikovali motoristi, hipiji, metalci, grungerji... V zadnjem času, času eksplozije potrošništva, tehnologije in interneta, so to tako imenovani emo, indie in scene kids/otroci. Vse subkulture v glavnem koreninijo v glasbi, tem gibanjem pa se predvsem v zadnjih letih zelo potencirano lepi glasbena in modna industrija. Vse dokler se stvar ne skomercializira do te mere, da ni več zanimiva, popularna. Subkulture se rojevajo in umirajo, pravzaprav vsaka generacija oblikuje svojo alternativno kulturo. Nekateri elementi se le drugače zapakirani prenašajo iz ene subkulture v drugo, nekateri so izvirni, vsi pripadniki subkultur pa opozarjajo družbo na svojo drugačnost, na svoj odpor do večinsko sprejetih norm. Subkultura je nedvomno angažirana, ustvarjalna, včasih pa je lahko tudi destruktivna.
Izak Košir, poznavalec urbanih subkultur, novinar in glasbenik, pravi, da so ta hip emoti že "out". V fokus prihajajo namreč nove subkulture. Ta hip najmočnejši so indie kids oziroma indie otroci, ki so, tako kot je za subkulture značilno, zrasli najprej ob glasbi, nato pa razvili svoj stil obnašanja, oblačenja, čustvene drže. Košir: "Ne vem, koliko so mladi danes dejanski odraz svojih staršev, subkulture vedno iščejo neke nove poti, zagotovo pa je v zraku kriza vrednot, in zdi se mi, da se vsaka naslednja generacija bolj išče in dolgočasi. To je neverjetno, ko mlade ljudi sprašuješ, kaj jih zanima, pa jih ne zanima - nič."
Emo kids: samotarji
Emo generacija je svoj zagon poiskala v ameriškem hardcore punku v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, takrat prvič uporabijo tudi izraz "emo", in sicer v smislu "emotional hardcore". Na garažne odre je zašlo čezmerno čustvovanje, kitare so ubrale bolj mehke zvoke. Nastala je zmes hardcore punka, punk rocka in alternativnega rocka, emocore pa je novejša, bolj razgibana verzija hardcore zvrsti. Tuje emo skupine so recimo Rites Of Spring, The Refused, The Used, med slovenske pa štejejo DreamWalk kot prvi predstavniki, pa recimo Leaf-fat. V devetdesetih je gibanje vzporedno z glasbo oblikovalo tudi prepoznaven slog vedenja, oblačenja, striženja, recimo obvezen pramen las čez eno oko, piercing na ustnicah, črno-bele kombinacije oblačil, poudarjeno ličenje. Ta slog je poseben, ni pa pretirano izviren, je lepljenka vsaj recimo darkerske in punkerske subkulture.
Emoti imajo tudi svojo etično držo: so proti-MTV-jevsko naravnani, so odgovor na množične medijske pritiske, kako je treba biti lep, uspešen, zdrav. Pravzaprav si želijo imeti probleme, kajti le tako lahko čutijo, četudi le bolečino. Radi torej čustveno trpijo, drugače so miroljubni, nagnjeni so k melodramatičnosti, so vegetarijanci, zavračajo vsakršno opijanje in drogiranje, zanimivo pa je, da se jim zdijo antidepresivi "kul". So nesocialni, svoj komunikacijski prostor pa so spletli prek internetnih omrežij, recimo Vampire Freaks. Vsaka subkultura privablja tudi skrajneže, in rezanje je ena takšnih skrajnosti. Toda ne gre za poskuse samomora, temveč za iskanje bolečine in posledično kakršnihkoli občutij. Emo gibanje so v tujini že povozile nove subkulture, pri nas še najdemo kakšnega.
Indie kids: pozerji
Bolj kot vse drugo na tem svetu je pri indie kids pomembna "poza". Indie kids so nedvomno nasledniki emo generacije, oprijemajo se vsega, kar je alternativno, se pravi, če nekaj ni "alter", ni "kul". Stereotip je ali pa tudi ne, da indie kid nobenemu noče povedati imena benda, ki ga posluša, ker lahko postane preveč popularen. Izvor besede "indie" je v neodvisnosti, in ti bendi bi morali sodelovali z neodvisnimi založbami. Indie bendi, ki so zasloveli, niso več indie, ker so se komercialno prodali. The Kooks ali Franz Ferdinand zanje ne obstajajo več. Indie kids so gibanje prevzeli kot lastno identiteto, oni so indie osebnost - neodvisni, samostojni, ne potrebujejo "velikih".
Izak Košir vidi indie kids kot nekakšno ekskluzivno, elitno, nekoliko intelektualno družbico, ki rada cinično pljuva po mainstreamu in se drži zelo zase. Njihov imidž zahteva obrobljena in poudarjena očala, ozke kavbojke, so kar nekako pozersko piflarski, ampak to nalašč. So bolj uniformirani kot denimo emoti, oblečeni so v nekakšne šolske uniforme. "Biti 'geek' (piflarski) je zdaj seksi - malo si računalniški tip, malce intelektualec, bereš knjige, imaš kakšen cede benda, ki ga še nobeden ne pozna. Za razliko od emotov se ne samopomilujejo, nimajo samomorilskih idej, ne smilijo se sami sebi. Morda so bolj samozadostni kot karkoli drugega. Ni panike, če si sam. Tudi ni panike, če imaš samo dva prijatelja in samo en bend, ki ga poslušaš," pojasnjuje njihovo filozofijo Izak Košir.
Zanimivo je, kako se subkulture prevračajo iz ene skrajnosti v drugo. Če so se recimo pri emotih meje med spoloma zelo zabrisale, se pri indie kids ta meja, sicer zelo tanka, spet vzpostavi.
Fantje so oblečeni fantovsko, dekleta so v mini krilih, kot nekoč na kakšnih angleških kolidžih. Z njimi je seveda potegnila tudi vsa modna industrija. Košir: "Nedavno sem bil v Londonu; v istih trgovinah in butikih, kjer so pred leti prodajali vse v emo stilu, zdaj prodajajo indie modo - H&M, Topman, vse največje industrijske proizvajalke mode sledijo tem smernicam. Zanimivo se mi zdi, da danes najstniki, srednješolci narekujejo modne trende."
Scene kids: vzvišenci
Še ena subkultura je ta hip močno prisotna na urbani sceni, to so tako imenovani scenci oziroma scene kids, res pa je, da pri nas ta alternativa še ni tako prisotna. Njihova rdeča nit je, da so v vsem "kul": nosijo armani parfum, ker pač na tem svetu obstaja, poslušajo MTV, so sodobni, priljubljeni, prijazni, prilagodljivi, upogljivi, nikoli v konfliktu z družbo ali svojimi starši. Za razliko od emotov, ki so konfliktni, scene kids nočejo biti nekaj posebnega oziroma vas bodo v to skušali prepričati, ker so politično korektni. To so po vsej verjetnosti bodoči politiki, odvetniki in poslovneži. Košir: "Pravzaprav bi tu morda težko govorili o subkulturi, saj so scene kids pravzaprav mainstreamovci, nekakšni sodobni 'jocks' (priljubljeni šolski športniki) in 'cheerleaders' (navijačice), s to razliko, da niso očitno vzvišeni. A neka prikrita distanca do drugih tu vseeno obstaja, saj so do okolice pravzaprav zelo pokroviteljski."
Kaj je bolj "kul", biti indie ali scene kid, bi težko opredelili, vsak od mladih se odloči za svojo subkulturo. Res pa se indie in scene kids med sabo ne marajo, kar je seveda verjetno le element subkulturništva oziroma najstniška potreba po primerjavi z vrstniki. Indie kids se menda tudi med sabo grdo gledajo: eni so pravi indie, drugi pa so indie japiji, ki si le želijo biti indie in uporabljajo njihove subkulturne simbole, pa to dejansko niso, ker ne morejo biti.
Urbana klubska scena
Na urbani sceni ta hip najdemo še eno subkulturo, to je klubska scena, ki se je izoblikovala na podlagi očitnejših premikov v glasbi, ko se je elektronska glasba bolj konkretneje spojila z rockom. To gibanje ta hip recimo pooseblja Lollobrigida, najbolj kičast hrvaški elektro bubblegum trash bend. Košir: "Z velikimi koraki se vrača nazaj alternativni disko osemdesetih, ki ima trash podlago; gre za bolj umazan zvok, recimo, kot so ga imeli Depeche Mode v svojih začetkih." Zunanji videz je prav tako zelo "trash", čeprav ne dosti drugačen kot v osemdesetih in devetdesetih na raverski plesni sceni: spet so aktualni transvestiti, brišejo se meje med spoloma, v središču je plastika, žive barve, kič seže v ekstreme. Tudi v gejevski skupnosti, ki je v nekem obdobju izrazito padla v plesno subkulturo techna in housa, je prevladalo mnenje, da je morda zdaj bolje biti rocker.
Košir meni, da se vendarle nekaj spreminja, nekaj je v zraku. Več je namreč ustvarjalnosti in pozitivizma, tako vizualno kot zvokovno. Najbolj živa je klubska scena seveda v Berlinu in Londonu, v Ljubljani se dogaja v CUK Kino Šiška, najdemo jo tudi na Metelkovi in v K4. Sploh so to središča, ki pri nas kreirajo nove trende. Imamo tudi kar nekaj tovrstnih bendov in didžejevskih skupnosti, recimo glasbeni duet New Wave Siria, ki elektroniko razume zelo rockovsko, če ne že punkovsko razštelano. Zadnje leto je živahno v celjski Metropoli, kjer imajo vsak petek indie večere pod imenom This Fire in ki so zelo dobro obiskani.
Včasih so hoteli otroci svoje starše šokirati in jih "prisiliti" v kaznovanje in posledično njihov upor. Zdaj se zdi, kot da hočejo iz sebe narediti nekaj, česar njihovi starši sploh ne bodo razumeli. Gre za nekakšen intelektualen upor, postali so samozadostni, svoje starše opazujejo z vzvišene distance. Imajo vse, zdaj pa morajo najti nekaj, česar ni doslej našel še nihče.
