Omembe "stika" Slovenije z odprtim morjem, kot je v arbitražnem sporazumu, ali sploh besede odprto morje, v predlogu posebnega sporazuma ni. Kot pojasnjuje tedanji glavni vladni pogajalec, mednarodno-pravni strokovnjak Miha Pogačnik, se ta zahteva skriva v pooblastilu sodišču, da naj določi mejo epikontinentalnih pasov in pasov izvajanja suverenih pravic pogodbenic, ki se raztezajo proti odprtemu morju. V predlogu posebnega sporazuma je Slovenija predlagala, da bi vprašanje meje tako na kopnem kot na morju dokončno rešilo ali Meddržavno sodišče ali Stalno arbitražno sodišče ali pa ad hoc arbitraža.
SDS vztraja, da je predlog posebnega sporazuma boljši kot arbitražni sporazum, saj bodo morali arbitri po njihovi razlagi v skladu s slednjim najprej potegniti mejo na kopnem in morju, šele nato pa določiti "stik Slovenije z odprtim morjem". To naj bi arbitrom pravzaprav preprečilo določitev teritorialnega stika Slovenije z odprtim morjem, ampak bodo lahko določili le neke vrste "služnostno pot" prek hrvaških teritorialnih voda, trdijo.
Predlog posebnega sporazuma je bil pripravljen potem, ko sta avgusta 2007 Janša in hrvaški premier Ivo Sanader na Bledu dosegla "neformalno načelno soglasje", da se vprašanje meje med državama preda Meddržavnemu sodišču v Haagu. Hrvaška predloga ni sprejela, ampak je predlagala svojega, tega pa ni sprejela Slovenija. Kot določa, bi moralo sodišče v zvezi z mejo na morju določiti temeljno črto, od katere se meri širina morskih pasov, odločiti o pravnem statusu voda Piranskega zaliva, določiti bočno mejo teritorialnih morij pogodbenic, bočno mejo epikontinentalnih pasov pogodbenic in bočno mejo pasov izvajanja suverenih pravic pogodbenic.
Določanje teh pasov ureja konvencija ZN o mednarodnem pomorskem pravu (Unclos) oz. Jamajška konvencija. Tako teritorialne vode lahko segajo do 12 navtičnih milj od temeljne črte, izključna gospodarska cona in epikontinentalni pas pa lahko segata do 200 navtičnih milj od temeljne črte obale. Pomembno pa je določilo, da "lahko sega do" 200 milj, kar pomeni, da je ta pas lahko tudi manjši, saj ne sme segati v cono druge države.
Jamajška konvencija je temelj mednarodnega pomorskega prava, nekakšna "morska ustava". Kot trdijo v SDS, bi mednarodno pravo po arbitražnem sporazumu Pahor-Kosor določilo mejo v Piranskem zalivu bolj ali manj po sredini, saj daje pravo pri razmejitvah na morju prednost ekvidistanci. Celo če bi Piranski zaliv v celoti pripadel Sloveniji, bi se mejna črta še vedno "zaletela" v mejo italijanskega teritorialnega morja, ne pa v odprto morje, zaradi česar Slovenija ne bi mogla razglašati nadaljnjih suverenih pasov, opozarjajo v SDS in dodajajo, da četudi v sporazumu izrecno piše, da morajo arbitri doseči "stik Slovenije z odprtim morjem", to še vedno ne bi bil "teritorialni stik".
Kot odgovarjajo na MZZ, bi podobna razlaga lahko veljala tudi za posebni sporazum iz aprila 2008. Glede na "konservativnost" Meddržavnega sodišča je verjetno, da bi sledilo strogim načelom mednarodnega prava in mejo potegnilo po sredini Piranskega zaliva, saj v posebnem sporazumu ni nobenih izrecnih navodil sodišču, da bi morala potekati kako drugače. To je prepuščeno presoji sodišča na podlagi utemeljitev in dokazov držav po načelu "zunanje pravičnosti" oz. "ex aequo et bono", če bi Hrvaška seveda na to pristala.
Toda kot opozarjajo na MZZ, v posebnem sporazumu piše, da sodišče oz. arbitraža o sporu lahko razsodi "prvenstveno" na temelju načela ex aequo et bono. Pogačnik glede tega pojasnjuje, da bi sodišče tako odločalo v kombinaciji mednarodnega prava in načela "zunanje pravičnosti". Na MZZ pa menijo, da je bila špekulativnost z načelom ex aequo et bono v posebnem sporazumu velika, saj že statut Meddržavnega sodišča pravi, da sodišče samo odloči, ali to določilo uporabi ali ne. S tovrstno razlago se strinja tudi strokovnjak mednarodnega prava Milan Brglez.
Po eni izmed pravnih razlag bi namreč lahko prišlo tudi do tega, da bi sodišče na podlagi mednarodnega prava ugotovilo, da Slovenija ni upravičena do teh jurisdikcijskih pasov in bi potegnilo le razmejitev v Piranskem zalivu ter določilo zgolj teritorialne vode, pojasnjuje profesorica mednarodnega prava Mirjam Škrk. In sodišču potem ne bi bilo potrebno nikjer odločati o kakem stiku Slovenije z odprtim morjem.
To pomeni, da ni nikakršne garancije, da bi že zgolj ob omembi, da mora določiti bočno razmejitev epikontinentalnega pasu, šlo to deliti v odprto morje. Poleg tega pa bi, kot pojasnjuje Škrkova, sodišče s tako razmejitvijo pravno-formalno povsem izpolnilo zahteve, ki jih nalaga omenjeni predlog sporazuma. Pogačnik pa na drugi strani ocenjuje, da so to "zgolj teoretične možnosti, ki pa so enake ničli".
