Še enkrat je bil najpomembnejši steber ekipe Gorazd Štangelj, vodonosec in rezalec vetra Alexandra Vinokourova, nosilca rožnate majice. Včeraj bi si zaslužil nositi vsaj en rokav njegove prestižne barve. V ravninski etapi v okolici Napolija je bil znova najbolj predan neverjetno borbenemu, trmastemu in nepopustljivemu Kazahstancu, ki mu gre letos na izjemno svetovljanskem Giru vse kot po maslu. Vinokourov je domala vedno tik za Štangljevim obročnikom, kar kaže na močno zaupanje.

A ne samo to. V dežju so včeraj skoraj presenetili pol konkurence (Evans, Basso, Garzelli), ki je ob divjem ritmu dobrih 15 kilometrov pred ciljem malce zaspala in izgubila zavetrje v eni sami dolgi vrsti. Le peščica kolesarjev je ostala sama spredaj, na čelu z rumenimi jopiči pa Astana in Štangelj. Presenečenje, ki se je Astani ponudilo samo, sicer ni uspelo, toda Vino ne skriva, da je njegov največji tekmec prav Evans. Vino pa je kasneje celo sodeloval v šprintu, kar samo govori o tem, da se počuti močnega in samozavestnega. Da gre Kazahstanec, ki je julija 2007 v času Toura izgubil zelo veliko privržencev, čez vsa pisana in nepisana pravila športa, je dokazal tudi v nedeljo, ko ni počakal na tiskovno konferenco na hribu Terminillo, "češ da ga čaka naporna pot 120 kilometrov do hotela".

Vinokourova morda jezi tudi to, da ga ob oblačenju rožnate majice vedno čakajo žvižgi ter celo kakšen napis "Vino, sedaj si izgubil spoštovanje". Da tudi v ekipi Astana velja vojno stanje, dokazuje strogo profesionalen odnos Štanglja, ki si komaj utrne minuto za novinarje. Vino si tak slog lahko privošči tudi zato, ker je športni direktor Italijan Martinelli, Štangelj pa je v 12 letih zamenjal drese vseh velikih italijanskih ekip in še kako dobro ve, kako se vesti na italijanskem vetru. Ne nazadnje, Štangelj bo v petek na Giru obrnil jubilejno številko na kolesarskem števcu. Bodo Italijani dovolili, da to stori ob rožnatem Vinu?