Razlog je lahko samo en: Alžirija, s katero ima Francija težave od nekdaj, predvsem s priznavanjem svoje dolgoletne agresije in političnih zmot. Boucharebov film na program festivala šele prihaja, nihče razen ustvarjalcev ga še ni videl, a kot je pri politiki navada, je najglasnejša in najbolj "samozavestna" v tistih primerih, ko o zadevi ne več ničesar ali pa informacije črpa iz govoric.

Politični pritisk je bil očitno dovolj konkreten, da je režiser še iz Pariza poslal pismo, v katerem poziva k strpnosti in upoštevanju pravice do govora. Ko je uradni Pariz dojel, da ne gre za francosko, temveč za alžirsko produkcijo, se je malo umiril. Z alžirsko interpretacijo boja za neodvisnost, kot kaže, nima toliko težav, kakor če bi Bouchareb o pereči tematiki - pred štirimi leti je denimo v filmu Indigenes spregovoril o dolgo zamolčani vlogi arabskih vojakov v francoski vojski med drugo svetovno vojno govoril s francoskim denarjem...

Rahločutna Leighova drama

Pri Miku Leighu se nikoli ni treba bati podobnih reakcij: eden najbolj apolitičnih, a socialno angažiranih režiserjev je v konkurenci za palme predstavil film Another Year, počasno, malce konzervativno, a vseskozi utripajočo dramo, ki bi ji lahko pripisali številne motive: staranje, prijateljstvo, osamljenost, frustriranost, alkoholizem.

Skozi štiri letne čase nam Leigh, vedno prepričljivi in rahločutni analitik človeške psihe in obnašanja, naslika mali svet dveh preprostih, a srečnih zakoncev, konstantno v stiku s prijatelji in znanci, ki nimajo te sreče ali si je zaradi problematičnih značajev enostavno ne zmorejo ustvariti. Žirija bi v prepričljivih igralskih kreacijah utegnila prepoznati nagrajenca, ki bo domov odnesel palmo za igralca ali igralko, nič pa se ne bi zmotila, če bi podelila skupinsko nagrado za ves igralski ansambel.

Nasilje naše vsakdanje

Malo manj igralsko ekspresiven je Romun Cristi Puiu, ki je v filmu Zora (Aurora) glavno vlogo prihranil kar sebi. Čustvena zadržanost je namerna, v dolgih treh urah se je odločil portretirati navadnega človeka, ki iz vsakodnevne rutine preklopi v stanje psihične agresije in ubijanja. Zora je antiteza tradicionalnega (recimo ameriškega) prikazovanja morilcev na filmskem platnu, antidramatična, antioperetična in neafektirana slika hladnokrvnega morilca, posneta v režiserjevem karakterističnem dokumentarnem slogu, ki ga je prvič vzpostavil v izjemni Smrti gospoda Lazarescuja (2005), prvi epizodi Šestih zgodb iz predmestij Bukarešte.

Zora je druga zgodba in režiserju zagotovo ne bo prinesla novih oboževalcev; gre za zahteven, a prepričljiv prikaz trivialnosti ubijanja, za čisto nasprotje konvencij, ki nasilje prikazuje kot dramatično dejanje. Cristi Puiu - mojster "poantiranja na dolge proge" ni zgolj izvrsten režiser in elegantni obrtnik filmskega medija, je oseba s čutom za odgovornost do sveta, v katerem živi; svojega junaka ne kategorizira kot kriminalca, ne išče jasnih odgovorov, temveč, kakor pravi sam, zahteva racionalni odnos do problema, da ne bežimo od odgovornosti in potencialnih agresivnih impulzov in da ne zanikamo očitnega: nasilje je del našega vsakdanjega stanja in naših razmerij z drugimi.