Za Novomeščana je to eden od vrhuncev, odkar se je povsem posvetil vlogi pomočnika. Obramba rožnate majice, ki jo je Vino znova oblekel po sobotni legendarni makadamski etapi, je čast, za vse pomočnike pa izjemna odgovornost, ki se je je zelo bal.

Zato ne preseneča, da je včeraj znova spustil dušo za vrstnika. Praktično edini iz ekipe mu je rezal veter v ospredju povsem do vznožja vzpona na Terminillo. Na klancu prave bitke praktično ni bilo, očitne so bile posledice utrujenosti po makadamskem maratonu. Malce je poskušal le Damiano Cunego (Lampre). Glavnina tako ni ujela niti vseh od 17 ubežnikov. Tako se je prve velike zmage veselil 25-letni Danec Chris Anker Sorensen (Saxo Bank), kot nalašč na dan, ko je njegov šef Riis obelodanil drugega sponzorja Sun Gard. To je že sedma zmaga tujcev na letošnjem Giru.

V soboto so Italijani s Cunegom izviseli ob slavju Avstralca Cadela Evansa. Ko je dvignil roke, je s prstom pokazal na (malo vidno) blatno mavrico – češ kot svetovni prvak sem zmagal na pravi dirki. Ponosa ni mogel skriti. Sedma etapa Gira bo po vseh kriterijih postala legendarna. Giro se je vrnil v stare čase z zaključkom 25 kilometrov po makadamu. Kot nalašč so se bele ceste, kot jih imenujejo Italijani, v dežju prekrile z blatno rjavo glazuro, ki je na navdušenje gledalcev prebarvala tudi šminkerje na kolesih. Teren je bil kot nalašč za Evansa, nekdanjega gorskega kolesarja.

»Neverjetna etapa. Beseda spektakel ni dovolj, da to definiram. Sedem let izkušenj z gorskega kolesa mi je prišlo prav. To je bil pomemben korak k temu, da zmagam tudi Giro. Imel sem tudi srečo, da sem se izognil padcu kolesarjev Liquigasa,« je po maratonski etapi (222 kilometrov) govoril Cadel Evans. »Zadnjih 40 kilometrov je bilo še huje kot na Roubaixu. K sreči sem videl padec Nibalija in upočasnil. Sam sem imel v zaključku zaradi dežja in blata še največ težav z očmi,« je pristavil rožnati Aleksander Vinokurov, vesel minute naskoka. Smolo je imela ekipa Liquigas. Kar trojica, rožnati Nibali, Basso in v belo odeti mladi Agnoli, je padla na spustu tik pred makadamom, in kljub trudu čela kolone niso več videli. Razlike v cilju so bile večje kot pri kateri koli gorski etapi.

»Zadnja dva dni mi je šlo kar dobro,« je bil Gorazd Štangelj zadovoljen z delom, ki ga opravlja. »Najtežje je bilo v petek, ko sem zelo čutil muke kronometra. Ogromno energije gre tudi tam, kjer se manj vidi. Držati priključek je izredno težko. V soboto je bila prvi dve uri povprečna hitrost kar 52 km/h. Ni zaman Garzelli rekel, da bo treba upočasniti, sicer bo v Verono malokdo pripeljal. Starodobni Giro v soboto? No, nimam besed. Ko je tisti fini pesek prilezel v ročke, menjalnik ni več delal. Iste težave je imel Vinokourov,« je opisal »Stangeli«, ki naj bi imel danes in jutri v dveh ravninskih etapah le nekoliko lažje delo, saj je pričakovati pobudo šprinterskih ekip.