Profesorji Agronomskega oddelka Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani so zato napisali apel proti nadaljnji pozidavi kmetijskih zemljišč.
"Naš poziv naj bo razumljen kot klic stroke vsem političnim akterjem v državi, da je skrajni čas za zavarovanje najvitalnejšega interesa države - zmožnosti prehraniti prebivalstvo," pravijo dr. Marina Pintar, dr. Franc Lobnik in dr. Borut Bohanec, poziv pa podpirajo tudi Kmetijski inštitut Slovenije, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede iz Maribora ter Znanstvenoraziskovalno središče Koper. Prepričani so, da je za mnoge slovenske župane in druge vplivne posameznike gradnja novih sosesk ter s prostorom potratnih trgovskih centrov in obrtnih con, ki so največkrat nastali na najboljših kmetijskih zemljiščih, edini kazalec razvoja lokalne skupnosti.
Marina Pintar se sprašuje, ali je res treba graditi le na najboljših zemljiščih, in za primer navede Mestno občino Koper, za katero simulacije poselitve kažejo, da bodo tudi tam v prihodnjih petnajstih letih izdatno gradili v glavnem na najboljših kmetijskih zemljiščih.
Marta Hrustel s kmetijskega ministrstva ugotavlja, da je sprememba namembnosti kmetijskih zemljišč v stavbna najmočnejše gonilo Slovencev. "Vsak meni, da kmetijska zemljišča niso nič vredna. Da je dosti več vredno stavbno zemljišče, na katerem lahko zgradiš hišo, ga drago prodaš ali ga hraniš za vnuke. Da je kmetijsko zemljišče nuja, se zavedajo le pridelovalci," pravi Hrustelova. In omeni majhno slovensko občino, ki želi 40 hektarjev najboljših kmetijskih zemljišč spremeniti v stavbna, čeprav ima nepozidanih stavbnih zemljišč, primerih za gradnjo, že zdaj 124 hektarjev.
Krajinski arhitekt dr. Janez Marušič pa spomni, da je bilo varstvo kmetijskih zemljišč že v 70. letih prejšnjega stoletja preneseno na ministrstvo za kmetijstvo, ki je ves ta čas izdajalo soglasja k prostorskim načrtom in načrtom za posege v prostor. "Torej je imelo možnost take načrte zavrniti, če so bili predvideni posegi na najboljša kmetijska zemljišča. Vzpostavljeni sistem varstva kmetijskih zemljišč je bil videti 'neprebojen', po tridesetih letih njegovega delovanja pa se kaže vprašati, zakaj je varstvo kmetijskih zemljišč še vedno aktualen družbeni problem. Kje je sistem zatajil," se sprašuje dr. Marušič.
In hkrati odgovarja: "Mislim, da ključni vzrok tiči tam, kjer ga pravzaprav ne bi pričakovali - v samem sistemu varstva." Varstvo je po njegovem naloga celovitega prostorskega načrtovanja, torej o tem ne bi smeli odločati posamezni sektorji (kmetijsko in okoljsko ministrstvo). "Problem je, da lahko sektorji, ki zastopajo interes za varstvo posameznih vrednot v prostoru, kot orodje uporabijo samo prepoved poseganja po teh vrednotah. Drugega orodja nimajo. Prepoved pa ne spremeni razvojnih potreb in uveljavljenih ali želenih oblik razvoja v prostoru," opozarja dr. Marušič.