Z leti so dodali še tiste, kako se odzvati na takšno ali drugačno povabilo, kam položiti vilice za solato (če je postrežena po glavni jedi), kam odložiti serviet, ko vstanete od mize, kdo na randiju plača večerjo in, denimo, ali se sme na drugi poroki nositi belo obleko.

Ambrose Bierce je pravila lepega vedenja v The Devil's Dictionary opisal kot "najbolj zaželeno hinavščino", nemški filozof Arthur Schopenhauer pa je menil, da za človeško nrav predstavljajo takisto kot toplota za vosek. Emily Post, ameriška avtoriteta s področja lepega vedenja, se nikakor ni strinjala; zanjo je bila olika le drugo ime za tenkočutno zaznavanje človeških občutkov, medtem ko ji je Goethe rekel ogledalo človeka.

Morda se manire dandanašnji marsikomu zdijo "staromodne in vredne posmeha", kot so se izrazili v reviji New York Magazine, a jih (kot so pripisali) prav danes potrebujemo bolj kot kdaj prej, kajti sodobni časi prinašajo naravnost "neslutene priložnosti za nove razžalitve".

A najprej se podajmo v zgodovino, natančneje v srednji vek, ko je - bodisi zaradi vere ali praznovernosti bodisi zaradi praktičnosti - nastalo kar nekaj temeljnih vodil bontona (pa čeravno je prva knjiga lepega vedenja nastala v starem Egiptu, izpod peresa filozofa Ptahhotepa). Roko pred usta, kadar zehate, je že eno takšnih, saj so bili tistikrat ljudje prepričani, da odprta usta mamijo hudiča. Da bi mu preprečili naselitev v telo in oskrunjenje duše, so se zaščitili z roko. Drugi razlog je bil bolj praktične narave; ker se niso kaj dosti umivali, so smrdeli in privabljali muhe. Menda jih je kar mrgolelo in bojda je ni bilo bolj neotesane stvari, kot da vam je med zehanjem v grlo priletel tolsti mrčes.

V dobi vitezov se je uveljavilo tudi rokovanje. Ponujena roka je bila zgovoren dokaz, da ne nosite orožja, stisk roke pa je bil oznanilo ne klanja, marveč pripravljenosti na pogovor.

V obdobju, ki se začne z razpadom rimskega imperija in konča z odkritjem Amerike, so si zamislili tudi pribor. A le za nobleso, ki je vilice in nože nosila s seboj kot obvezno popotnico. Na dvor Henrika II. jih je prinesla tudi Katarina Medičejska leta 1533, v Ameriki pa je žlico, vilice in nož institucionaliziral guverner Winthrop leta 1630.

Da bi se obvarovali strupov, afrodiziakov in podobnih zvarkov, so se srednjeveški možje domislili še nazdravljanja. V navadi je bilo trkniti s polnimi kupicami, in sicer tako, da se je pijača iz ene pretočila v drugo - zagotovilo, da ste tudi sami zaužili nekaj kapljic coprniškega napitka.

Kaj pa tisti znani ukaz, da komolci na mizi nimajo kaj početi? Ja, tudi to pravilo je srednjeveško, povezano z velikim številom lačnih ust, ki bi jim komolci na mizi le odžirali prostor.

Toda kodeks lepega vedenja - imenovan etiquette - je domislica Francozov. Dvorjani Ludvika XIV. niso imeli kaj prida dela, zato so si izmislili celo vrsto pravil, ki so podanikom odrejala, kako se vesti v navzočnosti kralja. Sčasoma so vodila posvojili tudi plebejci in jih učili v šolah kot obvezen del dobre izobrazbe. Med drugim so otrokom narekovali, da morajo pred učitelji poklekniti, da ne smejo govoriti, če niso ogovorjeni, in da je zelo olikano, če namesto zobotrebca uporabijo nož.

Evropske navade so se hitro širile čez lužo in tako je prvo knjigo lepega vedenja - Rules of Civility - spisal George Washington, prvi ameriški predsednik, najbolj legendarno med njimi pa že omenjena Emily Post, ki jo še danes tiskajo v milijonskih nakladah. Toda, dandanes nam stari bontoni niso kaj prida v pomoč, kar je okusil tudi George W. Bush, ko se je pred leti v rokavicah rokoval s slovaškim predsednikom, ali vsi tisti politiki, ki so nerodno stegovali roke proti ženam arabskih šejkov in predstavnikom japonskih gospodarskih delegacij.

Kot kaže, bo treba bontone posodobiti in jih opremiti z nasveti, kako ravnati z moškim ali žensko, s katero ste se znašli v postelji le za eno noč; kaj reči znancu, ki je ostal brez službe; je olikano v dvigalu pokramljati z neznanci; imate pravico kot obiskovalec ostati obuti ali morate obvezno s seboj prinesti copate... Potem so tu še druga pereča vprašanja, ki si jih je zastavila revija New York Magazine: kako se odzvati na solze sodelavca, na zvonjenje mobilnega telefona sredi filmske predstave oziroma polne restavracije ali na glasno predvajanje iPoda med vožnjo s sredstvi javnega prometa. Je vljudno na prijateljevem žuru prižgati joint? Vas bodo zmerjali, da ste neotesanec, če si pri sosedu sposodite brezžični internet? Kako se neboleče raziti s svojim frizerjem, odsloviti nekoga iz fitnesa ali pohvaliti rezultate plastične operacije? Če nič drugega, bi morali vedeti vsaj to, da tiskane črke v elektronskih sporočilih ali esemesih pomenijo kričanje in da je še vedno lepo in prav, da se na vabilo na poroko, obletnico, razgovor za službo ali napredovanje odzovete pisno. Oprostite, izvolite, prosim in hvala, dober dan, nasvidenje pa se še vedno uporabljajo tako kot v starih časih. In ja, tudi pravočasnost je še vedno lepa omika.