Stari in mladi pari oči so radovedno mežikali v razstavljene ilustracije in se nato zožili, ko so se raztegnili nasmehi. Skoraj si lahko videl žarnice, ki se prižigajo nad glavami. Christoph Niemann, ki je prišel v Slovenijo na povabilo revije zavoda Emzin, je stal ob robu, kramljal in bil videti iskreno zadovoljen. Štiridesetletni vizualni umetnik, avtor ilustriranih knjig in otroških slikanic, je eden najbolj izvirnih in pronicljivih komentatorjev sveta, v katerem živimo. V svojem blogu za The New York Times (NYT) redefinira umetnost z doma narejenimi vudu lutkami, kabli, kavo in prtički, lego kockami in drevesnimi listi. Je ustvarjalec, ki je v enajstih letih bivanja v New Yorku posvojil za svojo tamkajšnjo kulturo nenavadno mero optimizma, otroške navdušenosti in produktivne energije. Danes živi z družino v Berlinu. Pravi, da imata Amerika in Evropa s skupno prepletenim sistemom bank in čezatlantskimi ekološkimi gibanji več skupnega kot dopustijo stereotipne podobe, ki šepajo za časom. On jih v svojem delu razbija in na novo sestavlja v izvirne refleksije sodobnega časa.

Pravite, da ste se v Berlin preselili tudi zato, da bi si vzeli čas, da bi vam lahko ne-uspelo. Ne zdi se, da vam gre to najbolje od rok?

Pravzaprav mi gre kar dobro. Želja ni, da propadem ali da naredim nekaj slabo. Blog Abstract City, ki ga delam za NYT, je velik projekt neuspehov. Že dva meseca je od zadnjega bloga in moral bi oddati naslednjega, ki ga spravljam skupaj že zadnje tri tedne. Ne morem in ne morem ga dokončati. Vem, kaj hočem, a se enostavno ne sestavi skupaj. Še vedno upam, da mi bo uspelo, kajti ideja mi je zares všeč. Zadnja tri leta, odkar to delam, so uredniki ob mnogih idejah, ki sem jim jih pokazal, rekli: "Ja, to nam je všeč." A sem moral nato vse skupaj zavreči, ker ni delovalo. Pri blogu si upam poskusiti reči, ki si jih pri ilustraciji uvodnika nikoli ne bi upal. Če potrebujejo ilustracijo, ne morem po treh dneh reči: "Ups, oprostite, ni se izšlo." Pri blogu pa nalašč preizkušam bolj negotove ideje, pri katerih ne vem, kakšen bo končni rezultat. Lego blog se je sestavil preprosto. Od ideje prek izvedbe do končnega rezultata. Pri blogu z drevesnimi listi, kjer mi je bila ideja zelo všeč, sem se boril. Ni bilo prav. Bil sem že na tem, da priznam, da je preveč noro. A nato sem naredil eno ali dve seriji, ko se mi je zazdelo, da se nekaj dogaja. Potem se je sestavilo skupaj. A vloženega je bilo ogromno neuspeha.

Kako je tak luksuz mogoč danes, ko se na vsakem koraku mudi in je vrednost takih projektov redko prepoznana pri urednikih?

V resnici nimam občutka, da gre za luksuz, kajti proces je mučen. Šele na koncu, ko zadevo le še loščim, je zabavno. Ena sama stvar je, ki vse skupaj spremeni. Blog je na spletu. Pri časopisih je urnik tako natrpan in načrtovati je treba toliko vnaprej, da mi nihče ne bi mogel zagotoviti prostora za kaj takega. Na spletu to lahko objavijo ali ne. Pritiska ni, razen v smeri, da izpolniš pričakovanje ljudi, da bodo lahko blog brali v bolj ali manj rednih razmakih in se zato k njemu vračajo. Prostor ni omejen. Tudi življenjska doba je daljša. Vsi blogi so tam in prvi je enako dostopen kot zadnji. Skoraj tako je, kot da bi dodajal knjige v knjižnico. Tudi dinamika je druga. Vsega skupaj še nisem popolnoma razčlenil in doumel, a mislim, da je to možno le na tak način.

Ko ste odšli iz New Yorka, ste dejali, da si želite vzeti čas, da razmislite o spremembah, ki se dogajajo v veliki meri zaradi spleta. Kako ga razumete?

Če pišeš ali rišeš za splet, je drugače, kot če to delaš za tiskane medije. Ne znam natančno ubesediti, kaj je drugače. Ko berem časopis, imam občutek, da je na odru človek, ki nekaj pripoveduje milijonu ljudi, jaz pa sem v publiki, ki posluša. To mi je všeč. Tak časopis poznam in ga imam rad. Ko isti članek preberem na spletu, imam občutek, da nekdo sedi nasproti mene in mi pripoveduje zgodbo. Mnogo bolj osebno je. To spremeni jezik, celoten kontekst, tudi preprosti zapis novice je bolj oseben. Na desni je moja elektronska pošta, na levi spletna stran, kjer sem bil ravnokar, vmes pa je članek. Okolica je zelo osebna, časopis na papirju pa je kot uradni dokument. To vpliva na to, kako pripoveduješ zgodbe, kako nasloviš bralce. Ne vem, ali je bolje ali slabše, vsekakor pa je drugače.

Druga plat je tehnološka. Kaj vse je mogoče ponuditi na spletni stran? Je vse dostopno zastonj kot pri NYT, je kot pri Wall Street Journalu vse dostopno le naročnikom ali kot pri The New Yorkerju, kjer je nekaj dostopno vsem, nekaj pa le naročnikom? Na začetku sem o tem razmišljal, a nato ugotovil, da nima smisla. Jaz ustvarjam vsebino teh strani. Zares me lahko skrbi le, kako to narediti najbolje. Le upam lahko, da ima tisti, ki vsebino deli, model, ki je hkrati dostopen in vabljiv za bralce ter omogoči vsaj določeno plačilo. Moje edino spoznanje je, da se moraš znati odzvati zelo hitro. Morda je danes blog za NYT, jutri internetna televizijska animacija in čez deset let nekaj popolnoma drugega. Če poskušam to prehiteti in pričakovati, kaj bo naslednji korak, se mi bo zmešalo. To je naloga Steva Jobsa. Moje delo je, da ponudim nekaj, kar je relevantno, in nekako odmislim ostalo.

Tu so bile prva stvar, ki so jo časopisi odrezali iz svoje vsebine, ko se je začelo obračati na slabše, ilustracije. Poznate to?

Imel sem srečo, da sem imel dovolj dela. Telefon je zvonil. A vem, da je bilo klicev manj. Tudi velikost ilustracij se je skrčila. Redno sem ilustriral članek, ki je zasedal dve strani: na eni ilustracija, na drugi besedilo. Potem je izginil en oglas in kar naenkrat je bila ilustracija polstranska, preostali prostor na strani pa je zasedlo besedilo. Na koncu je vedno vprašanje, koliko uredniki cenijo ilustracijo. Izziv za ilustratorja je, da ponudiš vsebino in presežek, ki je več kot le lepa slika. Mora biti relevantno in pomembno.

Zakaj je ilustracija pomembna?

Sama po sebi ni. Nihče je ne potrebuje. Vprašanje je, ali ljudje potrebujejo časopise. A recimo, da če želim izvedeti, kakšno bo vreme ali dobiti neko informacijo, najdem to v časopisu. Ilustracija mora zgraditi lastno pomembnost. Nihče je ne zahteva kar tako. Ko si navajen na strip, hočeš, da je tam in se nadaljuje. A za to je potrebno dolgo časa, v katerem nastane ta odnos. Ne obstaja sam po sebi od začetka. Tu je trik. Glavni izziv ilustracije je, da ustvari v ljudeh potrebo, da je tam, da jo vidijo in v njej uživajo.

Na internetu je prostor neomejen, a tam je problem pozornost in vidnost. Da se tvoja ilustracija pojavi na strani NYT, ni lahko. Tam je lahko nato pet ali sto slik na blogu. Vseeno je. Nastopi pa nevarnost, da se utopijo v štirih milijonih drugih podob.

So ilustracije v Evropi drugače cenjene kot v Ameriki?

Vem, da v Nemčiji vizualna kultura ilustracij ni tako močna kot v New Yorku. New York je izjema tudi v Ameriki. To je mesto časopisov in revij. Ko je tvoja ilustracija v NYT Magazine, vedo zanjo vsi. Ne le tvoji prijatelji ilustratorji in oblikovalci. Tudi tvoji prijatelji odvetniki, zdravniki in prodajalci v supermarketu. Morda je to deloma povezano s samopašnostjo, a vseeno je neverjetno. V virtualnem svetu, ko naredim ilustracijo za časopis, je v Ameriki veliko večja verjetnost, da bodo ljudje o njej blogali ali tvitali. V Nemčiji tega skoraj ni. Ali je to pomembno za družbo ali ne, ne vem. Zame profesionalno je bolje in lažje, če obstaja prek blogov in tviterja naravni sistem distribucije, ki sega prek časopisa tudi v obrobne sfere spleta.

Vi tvitate. Zakaj ilustrator tvita?

Čutim, da je moja naloga, da komuniciram o stvareh, ki se dogajajo. Moram biti del tega. Ne morem si privoščiti, da rečem: "Aha, to je tista stvar, o kateri sem slišal." Kar bo sledilo tviterju, bo potem že predaleč in se bom izgubil. Čisto s profesionalnega vidika moram biti tam. Kasneje pa sem ugotovil, da so tudi izjemne prednosti. Lahko sledim ljudem, ki so ves čas v središču dogajanja, in z lahkoto ostajam na površju.

Mnogi pisatelji tarnajo, da smo družba podob, ki so nam vsiljene na vsakem koraku. Kje v tem vidite sebe?

Vsekakor sem del kulture, ki ustvarja vse več podob in ki jih lahko v nekem trenutku ljudje občutijo, kot da so jim vsiljene. A do tega sem bil vselej bolj prizanesljiv. Lačen podob sem bil tako pri petnajstih kot sem sedaj. In verjetno sem jih videl prav toliko, le da je bilo virov mnogo manj. Zdaj je nabor mnogo bolj raznolik kot pred dvajsetimi leti. Zanimivo pa je, da tako v svetu časopisov kot na televiziji, čeprav živimo v svetu podob, odločitve sprejemajo ljudje iz sveta besed. Uredniki, ki imajo končno besedo, kaj bo na naslovnici in ali je neka podoba zanimiva ali ne, so vsi ljudje besed. Brez vsakršne likovne izobrazbe. Velja, da moraš veliko napisati, preden lahko odločaš o pisanju drugih, a pri podobah to pravilo odpove. Likovni uredniki imajo ponavadi sijajno poznavanje in izkušnje, a na koncu odločijo ljudje, ki nimajo absolutno nobenega znanja o umetnosti. Ne gre za to, da bi bili ljudje podob bolj pametni, izvirni ali humorni. To niti ni nekaj groznega, kar bi morali takoj spremeniti. A zanimivo je, da živimo v svetu podob, ki ga še vedno vodijo besede.

Je danes podoba kaj pridobila na pomembnosti?

Podoba je vsekakor pomembna. Izjemno nenavadno je, da je neverjetno uspešna tista sodobna umetnost, ki je noro subtilna. Dela Thomasa Demanda. Ko jih gledate, vam nekaj dajo, a vse skupaj je zelo nežno. Tudi fotografije, ki jih ljudje nalagajo na flickr in fffound, govorijo o presenetljivo subtilnem vizualnem humorju. Pogosto me je presenetilo, tako pri mojem delu kot pri blogu Maire Kalman, ki ima veliko nežnega humorja v podobah, s samo subtilnimi namigi in drobci, ki so pod površjem, kjer je mnogo plasti, da ljudje razumejo popolnoma vse. Mnogo bolj so vizualno inteligentni, kot uredniki radi verjamejo. A ne v Ameriki ne tu ni prave vizualne kulture, ki bi se temu poklonila. Neverjetna in uspešna je obstajala v reviji Colors, ki jo je vodil Tibor Kalman v devetdesetih letih pod okriljem Benettona. Ukvarjali so se s temami, kot je orožje, aids, a bili so izjemno vizualni. Pogosto so si sledile fotografije ena za drugo. Zgodbe so pripovedovali izključno skozi podobe. Kljub temu da je šlo za velike teme, ni bilo glomaznosti, ampak izjemna subtilnost. Ljudje so razumeli. Še vedno je veliko prostora za to fantastično kulturo podob, ki se šele začenja, se lahko razvije in zgodi.

Predavali ste na Japonskem, v Ameriki, Evropi, Mehiki in Južni Afriki. Sta jezik podob in vesolje podob, ki jih delimo, skupna?

Študiral sem v Nemčiji in ko sem odšel v New York, sem bil presenečen, da je 98 odstotkov podob, ki sem jih naredil še v Nemčiji, delovalo tudi v Ameriki. Razumeli so metafore, finte, humor. Odziv je bil skoraj identičen. Šele kasneje sem dojel, da tak odziv v Franciji, Angliji ali Italiji ne bi bil mogoč. Ameriška televizija, glasba, pop kultura, politika so v Nemčiji sestavni del kulturnega okolja, v katerem odraščaš. Zato je bilo na nek način lahko uspeti v Ameriki. Vem, da sem v nekem pogledu zelo amerikaniziran pri uporabi podob. So podobe, ki so specifične od države do države. A obstaja tudi vse obsežnejši globalni jezik, ki je v veliki meri izdelek ameriške pop kulture. Obstaja skupnost, ki morda ne zajema devetdeset odstotkov vsake države, a vendar skupine mladih in izobraženih tako v Avstraliji kot v Južni Ameriki mislijo v podobnih podobah. V teh krogih se lahko gibaš zelo sproščeno. Verjetno ne bi mogel biti politični ilustrator v Koreji, a morda bi lahko ilustriral članke o financah tudi tam. Obleke s kovčki, ki plezajo po lestvi, so grozne, a žal so postale univerzalni jezik za ilustriranje finančnega sveta. Če hočeš ponuditi sofisticirane vizualne komentarje, tega ne moreš delati v katerikoli kulturi. Vendar obstaja vizualni esperanto, ki je vse bolj sofisticiran in deluje vse bolje. Tudi zato, ker so ljudje izpostavljeni skupnim virom informacij. Ko berem komentarje mojega NYT bloga, vidim, kako ob enih zjutraj najprej komentirata Azija in Indija, ob sedmih Bližnji vzhod in Evropa, nato Amerika. Sledim lahko temu, kako se ljudje zjutraj zbudijo, prižgejo računalnik in preberejo NYT. Okoli in okoli sveta. To je fantastično. To ljubim. To je čudoviti politični in družbeni učinek interneta. Ljudje imajo možnost, da takoj izvejo za novice z drugega konca sveta in za celo paleto različnih mnenj.

Očarljivo v vašem delu je, da tam ni nobene zlobe ali cinizma. Je to zavestno?

Ena mojih velikih slabosti in hkrati prednosti pri oblikovanju je, da imam zares veliko željo, da ustrežem in zadovoljim ljudi. Kot petletnik sem tekel k mami, da sem ji pokazal, kaj sem narisal, in hotel sem, da ji je všeč. Zelo mi je pomembno, kaj si mislijo bralci. To ne pomeni, da hočem podati neumne rešitve. Bralcu hočem ponuditi izziv. Ne vidim pa smisla, da bi težil in utrujal. Ko sem kratek čas učil v New Yorku, sem imel učenca, ki je vedno prinašal ilustracije, ki niso imele nobenega smisla. "Ljudi hočem zmesti," mi je razlagal. Če nekoga zmedeš, bo pogledal drugam. Lahko jih pritegneš in nato nalahno spremeniš smer. Verjamem v sodelovanje z bralcem. To pa je mogoče le, če imaš bralca rad. To se vidi. Sam sem zelo rad bralec. Ko se usedem s časopisom, ga želim prebrati in izvedeti, kaj se dogaja. Nočem živeti v Lala deželi, kjer je vse prikupno in očarljivo, a vendar hočem kot bralec imeti na koncu pozitivno izkušnjo. Če je nekaj popolnoma negativno in pesimistično, nima smisla. Zakaj bi ljudi prosil, da pogledajo nekaj, kjer želim le deliti svojo bolečino? Morda bom nekoč naletel na idejo, ki se mi bo zdela dovolj pomembna, četudi bo brezkončno depresivna, a do zdaj še nisem.

A to se zdi današnji zeitgeist. Hkrati pravite, da je vaše delo v 95 odstotkih trud in vztrajnost ter v 5 odstotkih talent. Kako ob tem ohranite to čarobnost ilustracij in svojo držo?

Čarobnost se zgodi ali pa se ne. Zelo težko jo napovem. V veliki meri postane delo rutina. Ostalo je sreča. Vztrajno poskušanje znova in znova. Vem le, da dalj ko nekaj tuhtaš, bližje prideš. V veliki meri te tudi odplavi. Ko veliko bereš in pregledaš še več slik, opaziš in prepoznaš malenkosti in drobne subtilne reči, v katerih sam kot bralec uživaš. Ena najlepših stvari v literaturi in vizualni umetnosti je, če v njej prepoznaš sebe. To je tisto, kar loviš in v čemer kot bralec uživaš. Pustiš drobtinice, da jim ljudje sledijo, in jih pripelješ vso pot naokoli. Kako to narediti, ne vem na pamet. Poskušam le poustvariti užitek, ki ga sam izkusim, ko sem bralec.

Leta 2001 ste svojemu profesorju Heinzu Edelmannu zastavili vprašanje, ki ste ga vključili tudi v spominski zapis o njem. Vprašanje je bilo: "Je bilo kadarkoli karkoli, kar se vam je zdelo tako pomembno, da ste se odločili uporabiti svoje profesionalno znanje, da bi spremenili svet v tem pogledu?" Vam lahko zastavim to isto vprašanje?

To je dobro vprašanje. O njem veliko razmišljam. Morda je to eno od področij, kjer sem nekoliko ciničen. Vsake toliko me povabijo, da bi kaj oblikoval za dobro stvar. Politično sem zelo angažiran, a ko narediš zabavno sliko o politiki, ponavadi pridigaš ljudem, ki imajo podobno mnenje kot ti, in razbesniš ljudi, ki imajo drugačno mnenje. Vprašanje je, ali ne narediš več škode, ko se lotiš projekta na temo pravic homoseksualcev ali proti smrtni kazni, o ekološki ozaveščenosti ali proti diktatorjem… Ko še dodatno vzpodbudiš ljudi, ki so že za stvar, ima lahko to svojo vrednost, a vedno se mi je zdelo tudi precej samo sebi namen. Če bi me nekdo prepričal, da lahko res nekaj prispevam in spremenim prepričanje ljudi s podobo, bi to naredil. A tega še nisem videl. Moji starši so mi vedno govorili, da moram donirati denar. Zdi se mi, da naredim veliko več dobrega, če vzamem še dodatno delo in doniram denar, ki ga s tem zaslužim, Zdravnikom brez meja in omogočim neizmerno pogumnim, fantastičnim ljudem, da še naprej opravljajo delo, ki prinaša merljive spremembe na bolje, kot da ta čas zapravim za oblikovanje plakata, ki bo potem razobešen po Berlinu. Zaenkrat je tako.

Vendarle so fotografije, ki so spremenile naše družbe, politiko. So še vedno enako prisotne in močne?

Da, ponavadi gre za fotografije. Otrok, ki beži, v Vietnamu. Morda je nekaj primerov ilustracije. Sem velik občudovalec Georga Grosza in Johna Heartfielda. A ne verjamem, da so njune slike, ki so kritizirale moč in norost v Nemčiji, naciste in militariste, imele kakršenkoli vpliv. Ne verjamem, da so katerekoli grafike v šestdesetih in sedemdesetih v Ameriki imele kakršenkoli učinek. Nekatere so bile lepe na pogled. Te dni vsi poskušajo uporabiti podobe, da bi manipulirali, in temu ne zaupam. Poster Hope Baracka Obame, ki ga je naredil Shepard Fairey, so postavljali kot temelj uspeha njegove kampanje. Morda je prinesel spremembo, morda ni, a mislim, da je zelo težko to ustvariti namenoma. Fotograf ne more steči ven in reči: "A, sedaj bom naredil fotografijo, ki bo spremenila javno mnenje." Nekaj narediš in potem to postane simbol nečesa. Morda je v tem finta. Morda bom nekoč naredil to podobo tako ali drugače. Ne verjamem pa, da je to lahko naloga, ki si jo naložiš. Paul Rand je dejal: "Umetnost ni namerna. Dobro delo je namerno. Umetnost se zgodi, ko imaš srečo."

A zanimivo je, da se zdi, da v drugo smer gre. Propaganda deluje.

Seveda. Politična propaganda želi to doseči niti ne z eno podobo, ampak s celim nizom. Moje delo potrebuje zavestnega gledalca, ki pogleda in vidi in razume na določen način. Skoraj kot da prideš na koncu do zaključka. Oblikovanje deluje drugače. Steven Heller je napisal sijajno knjigo o svastiki in grafičnem oblikovanju nacistov. Bral sem tudi biografijo Alberta Speera, ki je bil arhitekt in organizator v zadnjih letih druge svetovne vojne. Neverjetno je, kako so načrtovali politične shode, luči, slog… Nacizem je bil čudna mešanica 18. stoletja, starega kulta o veliki Nemčiji, ko so ljudje čemeli v krznenih plaščih, in izjemne modernosti. Njihov pristop je bil strašljivo moderen. Kako so uporabili dramo in sodobne načine, kako zbrati ljudi na shodih. To ima lahko izjemno moč. Grafično ali okoljsko oblikovanje je nekaj, kar ne doživiš zavestno, a je zelo močno. Posterji, ilustracije, umetnost pa so zame nekaj drugega.

So podobe, ki jih povezujete z Evropo?

So podobe z razglednic, katedrala svetega Petra, Tower Bridge in Eiflov stolp, velika evropska turneja. Potem so druge, ki jih še nisem zares izkoristil v umetnosti. Morda so sicer v veliki meri povezane z Nemčijo, a zame je podoba Evrope ločevanje odpadkov. Pa infrastruktura, vlaki in povezanost, ki pride z njimi… Tudi mirovno gibanje, ljudje, ki se držijo za roke. Fantastično je, kako ljudje stopijo skupaj za mir ali za okolje. Objamejo dobro stvar s tako predanostjo in prepričanjem, da je to skoraj komično. Nočem se iz tega norčevati, ker se mi zdi fantastično. Pred kratkim sem bil na predavanju o zgodovini in družbi, na katerem sta bila ameriški in nemški predavatelj. Američan je prišel in imel fantastičen govor o zgodovini, a hkrati o možnostih in veri v človeško naravo. Pomislil sem, "vau, kako pogrešam Ameriko". Tam je nekaj gracioznega in humornega in neskončno očarljivega. Nato je stopil na oder nemški profesor zgodovine. Bil je nekoliko namrgoden gospod. Imel je momljajoč glas, a nato je začel odkrivati zgodovino Rusije, Poljske, Nemčije in vse povezave, vso bolečino in trpljenje, kako se je vse obrnilo v ta nemogoč vozel povezav. Ni rekel, da je svet slab ali pokvarjen, samo pokazal je, da je tako kompleksen, da ne moremo preprosto reči: "Dajmo, bodimo vsi prijatelji." Ni zanikal ameriškega kolega. A pri njem je bila zmožnost, da imaš pet različnih, nasprotujočih si pogledov istočasno v glavi in se zavedaš zapletenosti, da so problemi, ki so tako globoki in tako odprti za različne razplete. To je bilo zelo neameriško, a bilo je smiselno. Američan je govoril o tem, da je pomembno, da združimo ljudi, ki nato skupaj nekaj ustvarijo. On pa je rekel, da se mora vsaka generacija znova naučiti, da ko ljudje povlečejo na plan hitre rešitve, kako se je treba samo znebiti tujcev ali kako zlahka rešiti vse probleme, to verjetno ne bo delovalo. Svetovna zgodovina ni preprost sistem, da bi se lahko kar učili iz prejšnjih napak. Amerika ni v tem pogledu nič boljša od Evrope. Bilo je neverjetno videti ta intelektualni, kompleksni pogled na svet, ki je bil tako smiseln in ob katerem si si rekel, da, če hočemo zares rešiti probleme, potem potrebujemo take ljudi, ki se zavedajo, da so problemi, ki so zelo prepleteni. Ko sem ga poslušal, sem si mislil, "vau, kako sem vesel, da sem tu, da sem izpostavljen tudi temu globokemu, noremu, nemogočemu pogledu na svet in da sem razpet med oba ta pola". Bilo je neverjetno. Vse se je zgodilo v eni uri. Pol ure sem bil navdušen: "Ja, Amerika!" in potem: "Ja, Evropa!"