Voditelj več oddaj na HTV, med drugim nedeljskega Dnevnika, ki je imel v njegovem času praviloma zelo visoko gledanost. Še vedno ga včasih doleti očitek, da je konvertit, vendar s tem opravi vehementno. V zadnjem času z majhno ekipo potuje po svetu, snema potopise, v katerih v štirih ali petih jezikih opravlja z nacionalnimi stereotipi in Hrvatom nastavlja svojevrstno ogledalo. Predvsem pa daje vedeti, da ni vprašanj, ki jih ne bi smeli postavljati ali ki ne bi bila dostojna za novinarja težkega kalibra.

Gledalec vaših oddaj dobi vtis, da nimate težav s tem, kaj je za vas kot novinarja primerno in kaj ne, kaj se sme vprašati, kaj pa ne...

Oh, seveda jih imam, pa še kakšne! Verjetno sem edini urednik Dnevnika, ki nikdar ni objavil golih ženskih prsi ali zadnjice.

Morda se nisva razumela. Hotel sem vprašati o tabu temah: ne poznate jih, o ničemer vam ni nerodno govoriti.

Če so tabu teme ekstremne, jih moram postaviti v določen kontekst. Vam bom povedal zanimiv primer iz Vancouvra. Tam sem bil v njihovi gejevski četrti, ki se ne razlikuje od podobnih četrti v New Yorku, Sydneyju in podobno. V teh četrtih so najemnine izjemno visoke, ljudje so zelo lepo oblečeni, avtomobili dragi, zaradi česar vedno delujejo kot najbogatejše v mestu. No, pridemo v to vancouvrsko četrt in v enem od barov vidimo gejevski par. Pristopim, se predstavim, povem, da sem iz Evrope, kar pomeni, da ne razumem lokalnih posebnosti, in potem vprašam: je to tisto, čemur rečemo gejevska soseska, in zakaj povsod delujejo kot najbogatejše v mestu? Če bi mi rekla, da jima je zoprno, tega ne bi nikdar objavil, ker pa sta bila odprta in sta začela razlagati, sem dobil zelo preprost odgovor. "Oh," sta rekla, "to je pa ja preprosto: dve moški plači in nič otrok!" Zdaj mi pa povejte, kako tega ne objaviti!

Pri novinarskem delu imate precej nekonvencionalen pristop, dajete vtis, da so pomembne novice drugje kot za večino.

Ko delam Dnevnik, je zame novica vse, kar je novica tudi za druge, morate pa vedeti, da jih berem zelo podrobno in jih skušam postaviti v drugačen kontekst. Primer: pred časom je bila v enem od časopisov objavljena novica, da se je v prvih petnajstih dneh novega leta ubilo 30 Hrvatov. Moje prvo vprašanje je bilo: Koliko se jih ubije sicer? Preveril sem podatke za 40 let nazaj in ugotovil, da se jih letno ubije od 800 do 900, kar to novico postavi v povsem drug kontekst. Se pravi, gre za dobro novico! Na takšne stvari gledam drugače. Ali na primer, ko Partizan premaga Cibono v zadnje 0,6 sekunde in potem psihiatri razlagajo, kako smo Hrvatje majhna nacija z izgubarsko mentaliteto. Počakajte, no, pravim jaz, kaj pa to, da je Šuker dal gol Ircem in nas spravil skozi kvalifikacije za Euro 2000, a to smo pa vsi pozabili?

Omenili ste, da na televiziji pogosto reciklirate zgodbe iz medijev. Zakaj časopisi še vedno dominirajo na medijskem področju, čeprav tiskane medije napovedovalci prihodnosti pokopavajo že nekaj let, so počasnejši, ampak še vedno so pomemben vir informacij za druge medije?

V prvi vrsti, ker si Dnevnik kot osrednja informativna oddaja ne more privoščiti objavljanja ne povsem preverjenih informacij. Drugič, časniki so razdeljeni po interesnih sferah in svoje ekskluzivne zgodbe dobivajo po nekih kanalih, ki mi niso nujno vedno všeč. Če sprejmete, da boste imeli tovrstne informatorje, morate vedeti, da bo to vedno imelo svojo ceno, politično ali kakšno drugo. Še bolj porazno pa je to, da po ves mesec in še dlje s svojimi tristo novinarji na HTV nimamo niti ene vesti, ki ne bi bila splošna, se pravi dostopna vsem, kot je recimo kakšna prometna nesreča, ki smo se jo odpravili snemat. Se pravi, nimamo ekskluzivnih novic.

Zakaj ne?

Mislim, da je za to kriv sistem nagrajevanja. Pa ne gre le za finance, gre tudi za ugled, položaj v podjetju, tudi za pohvale na kolegiju, česar pa na žalost nimamo. Pogosto se mi zgodi, da ko naredim kakšno res dobro oddajo, je nihče na HRT "ni gledal". Če pa je bil v oddaji kakšen dvoumen podatek, vam zagotavljam, da so oddajo vsi gledali in ima vsak o njej svoje mnenje. Tako je pri nas, ki smo javna televizija, pri zasebnikih je drugače. Pri njih vladata diktatura ratinga in jasna odgovornost. Na komercialnih televizijah še ni bilo novinarja, ki bi trdil, da ga cenzurirajo. Pri nas pa še prvega prispevka ni naredil, pa že vpije, da ga cenzurirajo!

Se počutite zvezdniško? Že ves čas pogovora pristopajo ljudje, vas pozdravljajo, tudi ko ste prihajali na pogovor, so bile vse oči uprte v vas.

Ah, poglejte, to je dejavnik trajanja. Štirideset let delam, to prinesejo leta. Pa saj sem poročal s Cipra, ko so imeli tam vojno, veste, kdaj že je bilo to?!

Kako bi definirali elitno novinarstvo? Ko gledamo vaše oddaje, dobimo vtis, da je elitno novinarstvo čudenje nad ceno kave v Moskvi ali nad urejenostjo stranišč na Azurni obali.

Spet gre za postavljanje v kontekst, veste. V Moskvi nas je deset sedlo na kavo v bar v še nezgrajenem nebotičniku, račun pa je bil 102 dolarja. Pri tem je treba vedeti, da to ni bil bar za tajkune. Potem pa smo šli v neko trgovino, ki se je celo imenovala Gurman, in nakupili kaviarja, vodke, piva, sirov, suhomesnih izdelkov, vsega je bilo toliko, da nismo mogli nesti, pa je bil račun 50 dolarjev. Tega na Hrvaškem za to ceno nikoli ne bi mogli nakupiti. To sem hotel potencirati, ta nesorazmerja, kar najbolje naredim s primerjavo cen. Obstaja neka ruska veriga, podobna Starbucksu, kjer je kava 10 dolarjev, čaj pa 12 dolarjev. Za teh 12 dolarjev lahko v trgovini nakupite toliko špecerije, da nahranite vso družino. In to dobro. To so šokantne stvari, na katere rad opozarjam.

Intervjuvali ste nekaj ameriških predsednikov, poročali ste od marsikod, ampak še vedno ves čas sprašujete ljudi na ulici?

Mislim, da moramo ljudi informirati in jim posredovati informacije o različnih mentalitetah. Gre za dekor, ampak ta dekor nosi informacijo. Na primer: ker vem, da je vsak Hrvat, ki je predsednik uprave in da kaj nase, svojemu potomcu kupil avto za maturo, sem predsednika uprave Veluxa na Danskem vprašal, kaj je najdražje, kar je hčerki kupil za darilo, in ali ji je kupil avto, ko je maturirala. Najprej se je zazrl predse in razmišljal, ali ni to morda preveč zasebno vprašanje, že ta pavza je dramatična, ampak potem se je le odločil in odgovoril. "Ne, nisem, sem ji pa omogočil pot okoli sveta s postanki na nekaterih točkah, kjer bo izboljšala svojo izobrazbo." Norvežanka mi je na enako vprašanje prav jezno odgovorila: "No, we don't buy cars to our children." Finec mi je odgovoril: "Poslušajte, pa saj na Finskem nimamo enega samega ferrarija." To niso trivialne stvari, to je pravzaprav moja misija...

... v funkciji prikazovanja drugih mentalitet.

Tako je, da.

Se v tem kontekstu počutite dobro? Vam ta vprašanja niso profana?

Ne! Nikakor ne! Zakaj bi bilo človeško profano? Mislim, da je profano tisto, česar imamo v vseh družbah ogromno. Poglejte, v vsaki družbi vzporedno obstaja nekaj besednjakov, vokabularjev. Na primer policijski: "bilo je storjeno to in to", "s strani tega in tega je prišlo do tega in tega". In tako naprej. Z enakimi čustvi govorijo o tem, da je avtomobilist povozil mačko ali pet otrok. Enako velja na primer za poslovni jezik. Zavarovalnice govorijo o tem, da zavarujejo pravne in fizične osebe, jaz pa jim pravim, čakajte, povejte, kot govorite doma, govorite o podjetjih in občanih. Jaz nočem biti fizična oseba! Ta demistifikacija ni enostavna. Če pa vi v smislu transparentnosti - kar je beseda, ki je petdeset odstotkov Hrvatov sploh ne razume - nekaj mistificirate, vas mora nekdo prevesti. In to je tisto, kar je profano, ne demistifikacija, pač pa mistifikacija.

In to prevajanje opravljate vi.

Tako je. To sem počel že v starih časih, še v socializmu. "Za dobrobit naše socialistične samoupravne skupnosti" - to smo poslušali ves čas, in če moraš to ves čas objavljati, je to katastrofa za Dnevnik. In potem sem začel to obračati, krajšati, spreminjati, samo da bi bilo drugače. Pred časom smo delali anketo o tem, kaj so si ljudje naslednji dan zapomnili iz Dnevnika, katero informacijo. Odgovor je bil: 65 odstotkov nobene, 34 odstotkov eno, en odstotek dve in nič odstotkov, se pravi samo urednik Dnevnika, tri informacije. Zakaj pa potem mečemo ves ta denar, če je tako. Hja, zato, ker je televizija vtis. Ker če bi bila samo ena stvar napačna, bi si jo zapomnili vsi. Tisto, kar je brez napake, se valja v določenem ritmu...

Vsak dan isto.

Natanko tako. Saj poznate intonacijo Dnevnika (začne oponašati voditelja in nastopajoče): dobervečerdragigledalcimismotukajzato in potem nenebomodovolilibum in še onisolopovitonepeljenikamor... Vedno ista glasba, ista simfonija. Pa sem potem rekel, dajmo zdaj nekaj, kar je normalno, logično, prodati kot nekaj posebnega. In ko sem na HTV začel voditi Dnevnik, smo ga začeli z informacijo, da so v Iraku uvedli izredne razmere. Kar sem prebral, naredil pavzo in dodal, "kot da je bilo doslej kaj drugače". Skratka, nismo trivializirali, ampak smo dali poudarek na nekaj, kar se nam je zdelo vredno izpostaviti.

Kako se zdaj počutite v Zagrebu, ko pa se vam še vedno vleče epizoda z Yutela, zaradi katere so vam marsikaj očitali?

Poglejte, obstaja neka kategorija ljudi, ki se profesionalno ukvarjajo z drugimi ljudmi, pri tem pa sami nikdar niso naredili nič pomembnega. Približno ta kategorija ljudi mi oporeka Yutel. V širši javnosti tega ni, še več, pojavljajo se mnenja v slogu "počakajte, pa saj Yutel je bila najboljša televizija". Je pa zdaj Yutel manj sporen, kot je sporno dejstvo, da sem si bil blizu s Tuđmanom. Blizu v smislu, da ga je po vrnitvi iz zapora moj oče, ki je bil jugoslovanski diplomat, obiskal na domu. Tuđman tega ni pozabil in je zaradi tega gojil simpatije do mene in mojega dela. Ampak na Hrvaškem je tako, da nikogar, ki je na svojem področju uspel, ne sprejemajo. Ne, takšnega na Hrvaškem ni. Davor Šuker je pri nas najbolj osovražen. Brezveznik, skopuh, ki sedi na milijonih. Pa kaj tebe briga, če on sedi na milijonih! Je nogometna veličina? Je! Je denar ukradel tebi? Ni! Kaj potem hočeš? Ne marajo niti Tonija Kukoča. Prav tako skopuh. In tako naprej.

Pojasnite mi tisto znamenito "sranje v Jugoslaviji". Če v youtube vtipkamo vaše ime, je na prvem mestu zabavna epizoda z besedo "sranje" namesto "stanje", kar ste vi na zaslonu zelo elegantno rešili.

Ma, to smo odigrali! (smeh)

Stvar deluje avtentično.

Ah, seveda, pa saj znamo tudi mi kaj odigrati. (smeh)

Je padla kakšna sankcija?

Kje pa, na Yutelu sem bil direktor, urednik, kdo mi je pa kaj mogel! Širi se neresnica, da smo bili mi zadnja jugoslovanska institucija. Ni res! Teden dni za nami je bila ukinjena jugoslovanska škofovska konferenca. Modrejši smo bili od cerkve. (smeh)

Kar zadeva Yutel, pa tole: če bi naše takratne oddaje dali ob bok takratnim oddajam BBC, HTV, NBC, ABC in jih dali v oceno petim prejemnikom Pulitzerjeve nagrade, sem prepričan, da bi bili zelo visoko uvrščeni.

Slovenije v svojih oddajah še niste portretirali. Zakaj ne?

Preblizu mi je. Moral bi se prepričati, da je to dobro. O Sloveniji imam mnenje. Slovenija je večinsko katoliška dežela z močnimi primesmi protestantske etike. Iz tega izhaja razlika v mentalitetah, ki bi si jo zelo želel prikazati. Vendar pa se bojim, da bi ljudje pričakovali preveč. Slovenci in Hrvati so si precej različni, različno reagirajo na iste stvari, različno pijejo. Vi imate ta protestantski refleks in ste začudeni, ko vam nekdo ob enih popoldne reče, če greste na pivo. Novinarji so izjeme, seveda. Pri Hrvatih je to precej bolj fleksibilno, zato pa Slovenci takrat, ko se napijete, to naredite temeljito.

Kako je zdaj s TV Dnevnikom? Imate ponudbo, ponujajo vam vodenje in urejanje?

Ja, o tem se pogovarjamo, ampak ne vem čisto dobro, kako naj se odločim.

Ker? Zaradi pritiskov iz politike ali gospodarstva?

Ne, ne zaradi tega. Večji pritisk je po mojem tisti iz javnosti, pritisk družbe, gledalcev. Če namreč želite nekaj narediti resnično po svoje oziroma kot mislite, da je prav, potem morate vedeti, da boste trčili ob mainstream. In to je tisto, kar vas zavira in duši! Jaz bi na primer takoj naredil zgodbo o zmanjšanju administracije in o kričanju, da je treba dvajset odstotkov ljudi odpustiti. Čakaj, pravim jaz, zakaj pa ne bi tem dvajsetim odstotkom dali možnost, da svojo plačo resnično zaslužijo, če pa se to ne bi zgodilo, potem se lahko pogovarjamo naprej. Občine so pogost in lahek krivec za vse in ko se vprašaš nekaj proti temu prepričanju, greš proti mainstreamu, kar ni enostavno. Še en primer je, o katerem se strinja devetdeset odstotkov Hrvatov, vendar je ostalih deset odstotkov tako glasnih in vplivnih, da prevladajo. Gre za kmete. Tradicija v Slavoniji je bila, da če imaš pet hektarov zemlje, to ni malo zemlje. S to zemljo ste srednje velik kmet. V glavnem se prideluje pšenica, živijo pa slabo. Pa veste, koliko dela je potrebno za pet hektarov pšenice?

Nimam pojma.

Osemdeset ur letno. Šestnajst ur letno za en hektar. Pol meseca delajo in ostalih enajst in pol bi radi dobro živeli. Ampak tega nihče ne bo objavil. Ker če to objaviš, skočijo v zrak (v jamrajočem tonu začne oponašati): "Kaj pa krediti, kaj pa draga gnojila, kaj pa to, kaj pa ono..."

Ste ta podatek objavili?

Sem.

In?

Tišina. Ker nisem vodil kampanje, ampak sem objavil enkrat in konec. Če pa bi objavil trikrat, no, to bi pa že bila kampanja in bi šli v zrak. Ali pa mit, da je Hrvaška mafijska dežela, v kateri se vsi ubijajo in podobno. Preveril sem število ubitih v letih 1975-1985. Število umorov v tem času je bilo za dvajset odstotkov višje od števila umorov v obdobju 1999-2009. Podobno velja za število posilstev. Potem pa sem želel v oddajo povabiti predstavnike združenj, ki se ukvarjajo z zaščito žrtev posilstev, njihovo rehabilitacijo in podobno. Ampak nočejo priti! Ker živijo od te percepcije, da je posilstev vedno več. Jaz pa jim pravim, vidite, kako ravnate napak, kaj bi bilo, če bi poklical nekoga iz cerkve in bi ta rekel (začne oponašati cerkveno retoriko in melodijo): "Seveda je manj posilstev, ker v komunizmu cerkev ni imela besede, zdaj pa jo ima in jasno, da so ljudje bolj strpni kot v zločinskem komunizmu." Ampak oni tega ne zagrabijo, ker imajo korist od tega, da je tovrstne kriminalitete več. Vidite, to je še en primer, ko ste kot novinar v konfliktu z družbo.

Je bilo iti proti toku laže v komunizmu ali zdaj?

Ah, veste, takrat je bilo vse narejeno v smeri mainstreama in vsaka misel na to, da bi šli malo proti toku, je bila bogokletna, da ne rečem disidentska.

Kdaj ste doživeli ta preskok, da velja iti proti toku?

V Ameriki.

Ste imeli po vrnitvi zaradi tega kaj težav?

Nisem kalvinistično-kapitalistični tip človeka, ki misli, da je njegova dolžnost biti bogat. Nikoli ne bom bogat, sem pa vedno zaslužil enkrat več od tistega, kar potrebujem. Bil sem veleposlanikov sin, postaven, trideset kilogramov lažji, zelo mlad sem začel voditi Dnevnik, znal sem jezike. Bil sem idealen zet. Ampak sem se namenoma oblačil malo narobe. Takoj ko sem začel voditi Dnevnik, sem imel na primer namenoma postrani kravato. Ko so bili moderni tanki kravatni vozli, sem nosil debele in obratno. Ker se mi je vse skupaj zdelo preveč! Vzgojen sem v prepričanju, da nihče ne more združiti slave, oblasti in denarja.

Slavo imate.

Imam slavo, nimam oblasti, nad seboj imam pet šefov, oni pa še pet. In nimam denarja. Poglejte Obamo: ima slavo, ima oblast. Ampak če bi bil milijarder, nikdar ne bi bil izbran za predsednika. Če bi Titu našli petdeset milijonov dolarjev v švicarski banki, Tito nikdar ne bi bil tako pomemben. Ronaldo in Messi imata ogromno denarja, ampak ju trener, ki ima manj denarja, ob desetih pošlje v sobo spat. Savdski kralj ima ogromno denarja, ampak kje pa je njegova slava? In tako naprej. Vedno je bolje sam izbrati stvar, ki je ne boš imel, kot pa loviti vse tri in izgubiti vse tri. In po vrnitvi iz ZDA sem se odločil, da si ne bom prizadeval za oblast, da ne bom poskušal obogateti, zato sem si lahko privoščili iti malo proti toku.

V dokumentaciji sem našel zapis o vas z nadnaslovom "monumentalni novinar". Kaj si ta monumentalni novinar še želi narediti?

Zanimal bi me intervju s Putinom, do neke mere s Sarkozyjem, morda z Obamo, ampak zanj nisem prepričan. Želel bi si oditi na Kitajsko, vendar ne dobim njihovega dovoljenja.

Zakaj ne?

Ne dovolijo mi, da bi se sprehajal po ulicah, ne dovolijo mi postavljati vprašanj. Škoda.