Strokovni odgovor na obe vprašanji mora dopustiti, da takšne alternative načeloma vedno obstajajo, obenem pa realistično opozoriti, da so vse v prid Republiki Hrvaški. Za podkrepitev takšne ocene je treba najprej razumeti, kaj mislimo s "stroko", nato pa analizirati dosedanji potek reševanja mejnega spora, vsebino arbitražnega sporazuma in alternative, če do njegove končne sklenitve zaradi suverene odločitve državljank in državljanov Republike Slovenije ne pride.
O strokovnosti strok
Dejstvo, da lahko arbitražni sporazum med vlado Republike Slovenije in vlado Republike Hrvaške merodajno, a različno ocenjujejo strokovnjaki z različnih področij, v javnosti ustvarja vtis, da stroka ni poenotena. S tem ni nič narobe. Če bi bila stroka povsem poenotena, bi razumna javnost bila še toliko bolj upravičena dvomiti o "strokovnosti" takšne stroke. Zakaj? Najprej gre za strokovnjake z različnih področij, od katerih vsako pozna svoja merila presojanja. Tako se, denimo, predmeti proučevanja ustavnih pravnikov razlikujejo od predmeta proučevanja mednarodnih pravnikov, pravniški pogled na problem se razlikuje od politološkega, ta pa zopet od zgodovinskega, ekonomskega in filozofskega, če omenim le do sedaj najbolj izpostavljene. Poleg tega je treba upoštevati, da je znotraj vsake od navedenih strok možnih veliko različnih pristopov.
Gotovo pa vseh teh razlik ne moremo poenostaviti na razliko med "slovensko" in "hrvaško" stroko. Takšno poenostavljanje bi bilo podobno pričakovanju, da se slovenska in hrvaška matematika razlikujeta zato, ker sta "slovenska" in "hrvaška". Toda obenem bi si delali iluzije, če bi verjeli, da so družbene in humanistične vede ali stroke, ki ocenjujejo arbitražni sporazum, lahko povsem vrednostno in vrednotno nevtralne. Niso in ne morejo biti, ker poleg proučevanja tudi soustvarjajo svoje področje proučevanja. Zato bi jih bolj kot po nacionalni pripadnosti veljalo presojati po kvaliteti njihovih argumentov in sposobnosti, da se medsebojno upoštevajo.
Toda, za presojo kvalitete strokovnih argumentov ali njihovo zavračanje mora biti jasno, da je s strokami in strokovnjaki (zgovorno redkejše so strokovnjakinje, a to je druga tema), ki svoje argumente enačijo z zdravo pametjo, nekaj hudo narobe. Namesto da bi ljudem razkrivali okoliščine, razloge in strokovne argumente, do katerih se ljudje sami ne morejo dokopati, s sklicevanjem na zdravo pamet prispevajo k ideološki manipulaciji z ljudmi. Zdrava pamet je namreč najmočnejša ideologija. Ker ji je vse jasno, potrebuje le še slednike.
Zato argumentiranje z zdravo pametjo, manipuliranjem z iracionalnimi vzgibi in mahanjem z nacionalnimi interesi gotovo ni strokovno. Še zlasti nacionalni interesi so zelo prikladni. Bodite brez skrbi, da tistemu, ki se z njimi širokousti, neposredno ali posredno koristijo mnogo bolj kot vam, če ste mu seveda pripravljeni verjeti. To so še predobro vedeli in počeli mnogi politiki na obeh straneh meje. Na naši strani so se od osamosvajanja naprej mojstrili v vzbujanju iracionalnih pričakovanj glede za nas (ne)spornih delov meje (še zlasti na morju), ki nimajo realne strokovne podlage v mednarodnem pravu. Na hrvaški strani so poenotili in instrumentalizirali stroko v podporo politiki postopnega enostranskega urejanja za njih (ne)spornih delov meje (na kopnem in na morju) do točke, ko je slednja politiki onemogočila racionalno bilateralno politično rešitev s sporazumom Drnovšek-Račan.
Strok torej ne gre mešati ne z zdravo pametjo ne s politiko. Strokovnjaki in strokovnjakinje morajo do obeh vzpostaviti distanco, a jih obenem upoštevati. Pristop k ocenjevanju alternativ arbitražnemu sporazumu, ki ga sam zagovarjam in pojmujem kot politiko mednarodnega prava, skuša upoštevati in kombinirati tako pravne kot politološke dimenzije referendumskega odločanja. K politološkim vidikom, kamor se med drugim uvršča tudi znanost o mednarodnih odnosih, sodi, da izhajam iz analize realnih razmerij moči tako v mednarodnem kot v notranjem okolju zunanje politike, pri čemer upoštevam tako racionalno kot iracionalno (predvsem čustveno) plat političnega odločanja. K pravnim vidikom, kamor se navkljub dvomu nekaterih umešča mednarodno pravo, sodi, da izhajam iz analize načel in pravil mednarodnega prava in njegovih specifičnosti, ki izhajajo predvsem iz suverene enakosti držav, ob tem pa opozarjam, da v mednarodnem okolju nismo sami in da morajo biti naše zahteve vsaj minimalno sprejemljive (legitimne) tudi širši mednarodni skupnosti.
Tovrstni premisleki arbitražnega sporazuma me vodijo k oceni, da gre racionalno za drugo najboljšo rešitev mejnega spora po sporazumu Drnovšek-Račan, ki je politično dosegljiva v zdajšnjih okoliščinah. Ker smo že ta sporazum morali dobesedno vsiliti Republiki Hrvaški, bodo vse alternative njegovi referendumski potrditvi Republiko Hrvaško postavile v izrazito ugodnejši pogajalski položaj, ko bo zgolj od njene politične volje odvisno, kako se bo spor razrešil.
O argumentiranosti argumentov
Seveda je takšen predvsem politološki argument, ki mnogim politikom na obeh straneh meje predlaga odvzeti politično "igračko" in nekoliko naivno pod vprašaj postavlja njihovo politično preživetje, prešibek za opredelitev do sporazuma o arbitraži, čeprav lahko pomaga pojasniti težave vladajočih v obeh državah s postopki sklepanja in kasnejše ratifikacije. Bolje bo konkretneje (a ne izključno) mednarodnopravno presoditi okoliščine nastajanja osnutka sporazuma, opredelitev foruma, predmeta spora in virov, po katerih naj bi se razsojalo, ter posledice takšne rešitve za Republiko Slovenijo in njene državljane. Toda šele kontekst alternativ, ki so nam realno na voljo, bi moral biti ljudem dovolj jasen, da se bodo lahko odločili. Pojdimo po vrsti.
Čeprav bi za razumevanje sedanjega trenutka v odnosih med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško veljalo pod drobnogled vzeti celotno obdobje od nastanka in priznanja obeh držav, so za oceno aktualnega arbitražnega sporazuma bistveni: (i) dogovor obeh predsednikov vlad, Janše in Sanaderja, o reševanju spornih mejnih vprašanj pred Meddržavnim sodiščem, (ii) enostranski prejudici končne rešitve mejnega vprašanja v hrvaški dokumentaciji za pristopna pogajanja k Evropski uniji in (iii) skoraj soglasna podpora v slovenski politiki blokiranja hrvaških pristopnih pogajanj s strani Pahorjeve vlade. Zapleti in izsiljevanja v procesu slovenske ratifikacije pristopa Republike Hrvaške k Natu ter komunikacija med državama, ki je potekala skoraj izključno le preko komisarja za širitev EU Ollija Rehna, so pokazali, da slovenska politika v odločanju o blokiranju ni imela realistične izhodne strategije. Ob Rehnovem posredovanju in z naknadnim sodelovanjem strokovnjakov se ji je približala, z dogovorom Pahor-Kosor, ki je bil plod znova vzpostavljenega minimalnega medsebojnega zaupanja na podlagi neposredne in tihe diplomatske komunikacije med državama, pa je takšno izhodno strategijo tudi dosegla. V zameno za dvig blokade pristopnih pogajanj je Republika Slovenija dobila enostransko izjavo predsednice hrvaške vlade, s katero je ta priznala in Republiko Hrvaško mednarodnopravno zavezala k temu, da hrvaški dokumenti, sprejeti po 25. juniju 1991, nimajo mednarodnopravnih učinkov za Republiko Slovenijo, ter pristala na pridružitvenim vzporedna pogajanja o drugem Rehnovem predlogu, ki so vodila do parafiranja in sprejema arbitražnega sporazuma ter njegove ratifikacije v hrvaškem parlamentu. Slednja se je zgodila s "stisnjenimi zobmi", ker očitno sporazum še zlasti v točki "stika z odprtim morjem" ni bil po godu večine strokovne hrvaške javnosti, civilne družbe ter opozicije. Formulacija, na katero so uradno pristali, namreč končno ponuja Republiki Sloveniji relevantno mednarodnopravno osnovo (prej je bila osnova le naše bolj ali manj jasno enostransko zatrjevanje, da takšen stik imamo), da se njen teritorialni stik z odprtim morjem resnično določi.
Še najlaže je zgodovinski napredek sedanjih parametrov reševanja sporne meje ponazoriti s forumom ali sredstvom mirnega reševanja tega meddržavnega spora. Od naravi slovenskih argumentov bolj neprijaznega Meddržavnega sodišča smo prišli do bolj prilagodljive arbitraže, ki naj bi podala pravno zavezujočo odločitev, ki jo bosta stranki v sporu dolžni izvršiti s sklenitvijo in spoštovanjem dokončne bilateralne pogodbe o meji (s pogodbeno osnovo bo treba vsaj razmejiti sporne dele na kopnem ter režim uporabe morskih območij). Kako bo arbitražna odločitev izgledala, je odvisno od notranje povezanih vprašanj predmeta spora, ki jih je treba brati skupaj - (a) gre za odločanje o spornih delih celotne meje na kopnem in morju, (b) določitev stika Republike Slovenije z odprtim morjem in (c) določanje režima za uporabo ustreznih morskih območij - z viri, ki jih bo arbitraža upoštevala, in že omenjenim kritičnim datumom (25. junij 1991), ki bo obema stranema zdaj tudi pogodbeno preprečil kakršnokoli stvarno ali formalno prejudiciranje dokončne rešitve z lastnimi enostranskimi ravnanji.
Kompromis, ki je v tem primeru še kako ustrezno poimenovanje tovrstnih sporazumov, jasno postavlja spor v okvire mednarodnega prava ter vsebuje vse elemente pravičnosti, ki so z njim skladni, zato je tudi v mednarodni skupnosti povsem legitimno pri njem vztrajati. Že odločanje na podlagi mednarodnega prava o točki (a) pooblašča arbitražo k uporabi "notranje" pravičnosti, kot na primer izhaja iz celotnega 15. člena Konvencije Združenih narodov o pravu morja iz leta 1982. Še bolj eksplicitno glede pravičnosti je pooblastilo arbitraži, da za točki (b) in (c) poleg mednarodnega prava uporablja vse z mednarodnim pravom združljive elemente "zunanje" pravičnosti. Brez njih ne bi mogli pričakovati unikatne arbitražne razsodbe, saj slovenski argumenti, ki bi poleg geografskih upoštevali tudi zgodovinske okoliščine, v primerjavi s hrvaškimi sploh ne bi bili deležni enakopravne obravnave.
Končno je treba sporazum brati tudi v luči dunajske konvencije o pogodbenem pravu iz leta 1969, ki daje prednost dobesednemu tolmačenju pred drugimi metodami razlaganja mednarodnih pogodb. Zato arbitrov ne bodo zanimale enostranske izjave nobene od strani v sporu, ampak le tisto, kar je bilo v sporazumu glede formulacije predmeta spora in virov, po katerih se naj razsoja, dogovorjeno. Takšen odnos do enostranskih pravnih poslov je danes namreč del občega mednarodnega običajnega prava in se poleg hrvaške enostranske izjave ob ratifikaciji nanaša tudi na sodbo slovenskega ustavnega sodišča, ki bo za arbitražni tribunal relevantna le v delu, ki opredeljuje stališča Republike Slovenije do predmeta spora.
Dejstvo, da nobeni strani ni mogoče vnaprej predvideti, kakšna bi bila končna rešitev spornih delov meje, je mogoče uravnotežiti z realnimi koristmi, ki jih bo vključitev Republike Hrvaške v EU prinesla Republiki Sloveniji in njenim državljanom. Prav tako nam bo omogočila, ne pa zagotovila, da bomo tudi na tem področju zgled za druge balkanske države v njihovem priključevanju EU, kar je v teh kriznih časih še kako pomembno gospodarsko strateško okno. Strokovno ni mogoče bolj zmanjšati razkoraka med zbujanjem neupravičenih pričakovanj slovenske politike ter mednarodnopravno in mednarodnopolitično realnostjo, katere odgovorni del je tudi Republika Slovenija.
O alternativnosti alternativ
In kakšne so alternative? Lahko se vrnemo k dvostranskim pogajanjem, a se je treba zavedati, da smo svoje adute z blokiranjem pristopnih pogajanj že zaigrali. Če bi Republiko Hrvaško znova blokirali, bi bilo vsem v mednarodni skupnosti jasno, da jo izsiljujemo. Lahko predlagamo vnovična pogajanja o predložitvi spora tretjemu, ampak tokrat Republiki Hrvaški ne bo treba pristati niti na za njih sporno besedo "stik", kaj šele na kakšno drugo koncesijo v smeri zunanje pravičnosti. Najverjetnejša alternativa se zato zdi ohranitev sedanjega statusa quo, kar pa pomeni, da tistega, za kar Republika Slovenija meni, da si je Republika Hrvaška prilastila, nikoli ne bomo dobili nazaj.
Če nasprotniki sporazuma menijo, da lahko kaj iztržijo na primer z vnovično referendumsko grožnjo neratifikacije pridružitvenega sporazuma Republike Hrvaške k EU, naj povedo tudi ceno, ki bi jo za takšno ravnanje državljani Republike Slovenije morali plačati. Menim, da v tem primeru ne bo šlo samo za zunanjepolitično izolacijo Republike Slovenje znotraj EU (in širše), ampak da bo treba referendum tako dolgo ponavljati, da bo Republika Hrvaška postala članica.
Republika Slovenija lahko torej z arbitražnim postopkom le pridobi, z ohranitvijo sedanjega stanja pa izgubi dobršen del tistega, kar smo 25. junija 1991 pravno (de iure) ali dejansko (de facto) imeli. Ključno je, da bomo z zavrnitvijo arbitražnega sporazuma izgubili tudi edino mednarodnopravno osnovo, ki jo priznavajo tudi drugi v mednarodni skupnosti, za določitev teritorialnega stika z odprtim morjem. Domnevam, da na veliko veselje hrvaške politike in stroke, pa še koga.
Doc. dr. Milan Brglez, predstojnik katedre za mednarodne odnose na FDV
