Zgolj naivni še verjamejo, da se stvari v resnici tako odvijajo v sodobnem menedžmentu podjetij, prvenstveno tistih v državni lasti. V kolikor bi bilo v resnici tako, potem bi naša državica (in veliko podobnih) živela v meritokraciji, podmeni, da se je treba dokazati z uspehi, počasi razvijati kariero znotraj gospodarske realnosti, trdo delati (work hard - play hard) in biti pošten do sodelavcev, varovati interese podjetja in spoštovati interese države, v kateri živiš. Če bi želel biti sentimentalen, bi lahko spomnil na sloviti rek (politika): "Ne sprašujte, kaj lahko država naredi za vas, temveč kaj lahko vi naredite za svojo državo." Seveda politik (J.F.Kennedy) verjetno tega ni mislil čisto resno, saj je bil polnokrven politik in tistikrat "vodja svobodnega sveta", kot so mu radi rekli tako domači kot tudi tuji kronisti.
Ne gre za to, kaj rečeš, temveč kaj dejansko narediš. In seveda, posebno pri politikih je ta razlika včasih zelo velika. Ne, niti ne gre za to, kakšna je razlika med povedanim in storjenim; pomembno je, kakšna je sankcija za nastale razlike. V politiki je sankcija vsaj včasih izražena tako, da se mora politik ali celo stranka za nekaj časa odpovedati sladki oblasti, posebno v primerih, ko se volilci zbudijo in vrnejo z enako mero. Na splošno velja, da se ljudje delijo na realizatorje (doers), govorce (talkers), opazovalce (watchers) in pasivne udeležence. Prva zvrst je večinoma prisotna v realnem zasebnem gospodarstvu, medtem ko druga zvrst praviloma prevladuje med politiki in dostikrat v državnih podjetjih. Ostali so v tretji ali četrti zvrsti in teh je največ.
Kdo je odgovoren?
Zastavlja nam se vprašanje, zakaj se politiki tako radi izpostavljajo in trosijo nespametne izjave in obljube ter zakaj se tako radi vpletajo v realno gospodarstvo, kjer se nenehno soočajo z njim tujo zvrstjo, realizatorji. Seveda je akcija praviloma v tistem delu gospodarstva, kjer politiki nastopajo kot predstavniki lastnikov v podjetjih v večinski državni lasti, medtem ko se v zasebno gospodarstvo veliko redkeje vpletajo, pa še tistikrat veliko bolj pohlevno.
Kako je že s tem lastništvom države v realnem gospodarstvu? Je lastnik teh podjetij vlada ali parlament? Mogoče drugi dom, državni svet? Ne, nikakor ne, lastnik vse državne lastnine je prebivalstvo Republike Slovenije, ki je pooblastilo vlado RS, da v njegovem imenu predstavlja lastnika v podjetjih, ki so v državni lasti. Torej je vlada zgolj pooblaščenec ljudstva? Seveda, vsaka vlada je začasni pooblaščenec, zgolj za trajanje mandata, v katerem je izvoljena. Vendar politiki ne bi bili to, kar so, če ne bi zlahka našli pota, kako podaljšati svoj vpliv v takih podjetjih. Kako? Ja, enostavno, v podjetja inputiraš svoje predstavnike v nadzorne svete in uprave ter tako vzpostaviš dolžniško-upniško razmerje z njimi. Če želiš to incestno razmerje maksimalno podaljšati, storiš to tik pred volitvami in si tako zagotoviš vpliv še za naslednjih nekaj let.
Vendar, ali ni to tvegano, saj je po veljavni zakonodaji vsak član nadzornega sveta ali uprave odgovoren s svojim osebnim premoženjem (hišo, denarjem...)? To seveda drži, vendar mora sankcijo zahtevati zastopnik lastnika ali sam lastnik (razen če gre za protizakonito dejanje)! To pa je zopet vlada, drugače postopek ni možen. Kaj pa izbira pravih zastopnikov ljudstva (lastnikov) v nadzornih svetih ali upravah? Za to imamo trenutno v veljavi KAS (kadrovsko-akredacijski svet), ki na osnovi prejetih prijav preskusi kandidata, ali je primeren za člana uprave ali nadzornega sveta. KAS seveda odgovarja s svojim osebnim premoženjem, če predloži slabega, neprimernega kandidata! Ne, seveda ne, KAS zgolj priporoči nekoga, ki potem podjetje pelje čez vse čeri, če mu to ne uspe, pa to ni več problem KAS. Drugače, KAS ni odgovoren, če je preskusil in predložil napačnega kandidata. Kdo pa je potem odgovoren? Resorni minister, državni sekretar ali celo direktor direkcije? Ne, tudi on ni odgovoren, saj je kandidata preskusil KAS. Torej je odgovoren sam predsednik vlade RS? Ne, on tudi ne more biti odgovoren za nekaj, kar se dogaja globoko v uradniškem sistemu. Kdo je sedaj odgovoren?
V zasebnih družbah je stvar zelo enostavna: če uprava ali nadzorni svet ne dela dobro, lastnik lahko ukrepa, če pa zamudi z ukrepi, izgubi svoje lastno premoženje. Račun dobijo zaposleni, ki gredo na zavod ali v drugo podjetje, lahko pa novi lastnik sam poskusi srečo. Zato je proces selekcije v zasebnih družbah zelo natančen in dosleden.
V prejšnji vladi je bila stvar precej bolj brutalna in direktna: prejšnjega direktorja državnega podjetja so razrešili in imenovali novega. In kdo je bil tistikrat odgovoren? Lepo vas prosim, kako si drznete kaj takega vprašati? Naše delo je, da vladamo, in ne, da se pečamo s takimi vprašanji, kdo je odgovoren. Pač to so stvari, ki se zgodijo v zanosu vladanja. Prosimo, da nas ne motite pri naših važnih opravilih.
Negativna selekcija
Kako se temu reče: partitokracija ali mogoče kar tribalizem? Rezultat takih dejanj je vsekakor negativna selekcija, ki naglo niža kakovost upravnih in poslovodnih ravni v državnih podjetjih. Podjetja kopičijo nekompetentne posameznike, ki dostikrat niti enega, kaj šele dveh ali več svetovnih jezikov ne poznajo, ki vlačijo s seboj na sestanke prevajalce ali prevajalke, vsebine sestanka itak ne razumejo prav dobro, ne berejo drugega kot svoj lokalni časopis, saj njihov intelektualni horizont ne prenese drugega. Izid je seveda majhen EBIT in dodana vrednost, nizek BDP po zaposlenem, majhen ali padajoči delež v mednarodni menjavi, nizke plače, beg najboljših. Diagnoza takega stanja je na dlani: podjetja v državni lasti so a priori neuspešna in bi kazalo premisliti, kako se jih bomo znebili, vendar pa obdržali kanček vpliva (25 odstotkov delnic in zlata delnica ter podobne neslanosti). Trenutek, kako pa je to z državnimi podjetji v tujini (Renault, EdF, GdF, RWE, Verbund, OMV in podobni, mogoče celo VW), ki so zelo uspešna in dobičkonosna? Ja, to je pa drugače: prvič, ta podjetja niso v Sloveniji, drugič, gotovo so tam ozadja, ki jih mi ne poznamo, in se na ta način ustvarja videz uspešnosti! To je seveda res: direktorji v teh podjetjih so kompetentni gospodarstveniki, ki so se najprej dokazali v realnem gospodarstvu in praviloma ostanejo na svojih delovnih mestih osem do dvanajst let. Njihove letne plače se pišejo s šestimi ničlami, poleg bonusov in nagrad, tako da za ta mesta tekmujejo najboljši z vsega sveta! Nihče razen nadzornega sveta se ne more vtikati v njihovo poslovanje. Še rumeni mediji jih pustijo pri miru, saj vedo, da je od uspešnosti teh podjetij odvisna tudi njihova eksistenca (denimo oglasi). Če gredo ti direktorji občasno na okrogle mize, se tam ne soočajo s komaj diplomiranimi "eksperti", ki realne ekonomije še nikoli videli niso, temveč s kompetentnimi novinarji, ki o stvari nekaj vedo. Verjetno je to tisti trik, ki ga tujci kar naprej uprizarjajo. Vendar se mi ne bomo pustili zmesti, naj ostane vse po starem! Mar ne?
In kaj nam je sedaj narediti? V podjetjih v državni lasti je treba rigorozno izločiti vpliv politikov. Če politiki želijo kaliti vode v državnem podjetju, naj se v njem zaposlijo in pokažejo, kaj znajo, če so seveda ustrezno kvalificirani! Odgovornost za izbiro vodilnih kadrov (članov nadzornih svetov in direktorjev) morajo prevzeti predstavniki lastnikov, in to so ministri v vladi. Minister naj izbere predsednika nadzornega sveta, ta pa potem predlaga resornemu ministru člane nadzornega sveta, ki potem samostojno izbere upravo, saj za njeno dobro poslovanje jamčijo z vso svojo osebno imovino! Če minister izbere napačnega, mora nositi politične posledice in zapustiti svoje mesto, ne pa prelagati odgovornosti na neki svet, ki tudi ni odgovoren. Nadzorni svet in uprava pa morata nositi tudi svojo materialno odgovornost, pri čemer je lastnik obvezan zahtevati sankcije.
Kakšen bi lahko bil učinek takih ukrepov? Bolje rečeno, kaj bi lahko Slovenija pričakovala od tako strukturiranega gospodarstva državnih podjetij? Na prvem mestu je treba izpostaviti, da bi se donos na kapital ali donos na sredstva verjetno približal povprečnim donosom v razvitih državah EU in tako bi se lahko tudi udeležba lastnika (Slovenije) dvakrat povečala, saj so povprečni donosi v državnih podjetjih v EU podobni ali enaki tistim v zasebnem gospodarstvu, prvič, zaradi višjih davčnih prihodkov in, drugič, zaradi ustrezne udeležbe v rezultatu podjetij. Problemi v pokojninski, zdravstveni, šolski in drugih blagajnah bi naglo skopneli, saj bi višji donosi v proračun znatno izboljšali stanje javnih financ. Slovenija bi dejansko lahko postala dežela blaginje, o kateri kar naprej govorijo politiki. Končno je treba uveljaviti načelo, da so politiki v službi državljanov in ne obratno. In če je res tako, potem naj ne potiskajo državnih podjetij v težave s svojimi "dobronamernimi" nasveti. Dvig donosa državnih podjetij na povprečje EU bi dejansko razrešil vsa temeljna ekonomska vprašanja naše države.
Če pa že vlada meni, da mora prenesti svoje premoženje na neki vmesni državni holding, potem naj uporabi merila, ki veljajo za take združbe v državnih podjetjih v EU! Vsekakor pa se vsak hip mora vedeti, kdo bo pojedel vročo juho, če državna podjetja zaidejo v resne težave! In to ne morejo biti zaposleni, temveč tisti, ki so to juho zakuhali.
To je mogoče celo opredeliti kot krut darvinizem (boljši odpravi slabšega), vendar, verjemite mi, taka stvar deluje! Tudi pri nas bi.
