Se časopisom pozna, da nimajo lastnikov, ki bi jih neposredno zanimala časopisno-založniška dejavnost? Ali slovensko novinarstvo uspe prepričati bralce, da je (domnevno) neodvisno od političnih in kapitalskih vplivov? Je takšen vtis pomemben? Je kakovost časopisnega novinarstva odvisna tudi od tega, ali znajo bralci zahtevati, prepoznati in ceniti poglobljene in kredibilne informacije? Je prihodnost slovenskega časopisnega novinarstva v enaki meri odvisna od (ekonomsko-socialnih) možnosti za ustvarjanje kakovostnih informacij kot od uspešnosti medijskih strategov pri iskanju novih platform za komuniciranje, ki naj bi nasledile tradicionalni tisk in trenutno obliko internetnih portalov? V katero od obeh iskanj bi bilo za izhod iz slepe ulice smiselno vložiti več energije, znanja in sredstev?

Konec osemdesetih je bilo lažje kritizirati partijo kot danes lastnika

Mišo Renko, Delo

Od osemdesetih let, ko sem začel z novinarstvom, pa do danes nisem opazil, da bi imel kateri koli časopis na Slovenskem nekaj, čemur bi se lahko reklo družbenokritični potencial. Mislim, da smo bolj ali manj uspešno jahali na splošnem valu nezadovoljstva nad skupno državo, ki je bila obsojena na propad. Nostalgični in nekritični pogled na to obdobje časnikom zlahka pripiše večji pomen, kot so ga imeli v resnici. Vendar ljudje niso hodili na Roško in na ljubljanske trge, ker bi jih tja privabil družbenokritični potencial medijev. Tedaj je bilo treba časnike brati med vrsticami in ljudje so to znali. Bolj ko si nekaj skrival, bolj so za to vsi vedeli. Mimo naveličanih čuvajev brezzobe partije je bilo mogoče v časnik spraviti marsikaj, pa zato niso letele glave. Konec osemdesetih je bilo lažje kritizirati (seveda posredno) partijo kot danes (prav tako posredno) lastnika ali njegove interese. Lastniki imajo danes smolo, da so za časnike odšteli precej več, kot so v tem trenutku vredni. Včasih so nosili zlata jajca, danes komaj še kakšen evro profita, jutri morda že izgubo. V očeh lastnikov smo novinarji glavni krivci za to: preveč nas je, veliko stanemo in nenehno "težimo" z nekakšno avtonomijo. Novinarji imamo smolo, da so naši lastniki nezadovoljni z nami, obenem pa se jim ne sanja, kaj naj bi s časniki v času krize.

Novinar medtem piše članke, ki so lahko le dobri ali slabi. Kakovost je v prvi vrsti odvisna od novinarja. Potem od njegovega urednika. Če dobro sodelujeta, se to pozna na članku. Če je takih novinarjev in urednikov več, se to pozna na časopisu. Da bi lahko bralec prepoznal kakovostno informacijo, mora o tistem, o čemer novinar piše, nekaj vedeti. V dobrem članku ni mogoče opaziti, ali je pisec odvisen od politike, kapitala ali katere koli vplivne skupine, o slabem pa tako ali tako nima smisla izgubljati besed. Gotovo so nekateri novinarji vsaj manj kritični, če že ne izrazito naklonjeni do določenih politikov, vendar so se to naučili skrivati. Tudi bolj ali manj prikritih zagovornikov kapitala, določenih umetnikov, kulturnih krogov in športnikov je kar precej. Z bolj očitnimi primeri bi morali opraviti v novinarskem društvu, vendar za to ni ne volje ne energije. Ne vem, kako bralci sodijo o kredibilnosti novinarjev, nedvomno pa sodijo in imajo za to tudi izdelana merila. Je prihodnost slovenskega časopisnega novinarstva odvisna od možnosti za "pridelovanje" kakovostnih informacij ali od novih komunikacijskih platform? Iskreno povedano: nimam pojma. Kako ohraniti kakovostne časopise, je že pred tremi leti, ko so naši lastniki še šteli milijonske dobičke, razmišljal nemški filozof Jürgen Habermas. Ugotovil je, da bi morali resne časnike ohraniti tudi z uvedbo državne pomoči. Če imamo javno televizijo in radio, zakaj ne bi imeli še javnih časnikov? Ne vem, kako bi se to obneslo v Nemčiji, v Sloveniji se po mojem mnenju ne bi. Že Habermas je ugotavljal, da mora biti z družbo, v kateri je država prisiljena skrbeti za kakovostni tisk, nekaj narobe. Bralec lahko izbira: na eni strani je gora brezplačnih novic, fotografij in video posnetkov, nametanih tjavendan po spletu, po vse bolj pametnih telefonih in drugih elektronskih platformah, na drugi strani so skrbno urejene informacije in komentarji, za katere je treba plačati. Seveda je svetovni splet na nezadržnem pohodu. Brez njega si novinarstva ne znam več predstavljati. Spletnim izdajam časnikov je prinesel zvok in sliko, nenadoma lahko tekmujejo in celo prehitijo radio in televizijo, za katerima so vselej capljali. Odprl se je povsem nov svet. Zdaj brezglavo tekmujemo z elektronskimi mediji, čeprav bi morali v resnici razmišljati o tem, kako naj časnik uporablja splet, a vsekakor tako, da bo še vedno ostal to, kar je. Kako bralca potegniti s spleta v časnik? Kaj mu ponuditi in koliko sme to stati? V tem vidim danes pravi izziv, ne pa v histeričnih poskusih, da bi iz časnika naredili nekakšno spletno televizijo. Ne verjamem v idejo, da mora biti časnik vseprisoten, da poroča o vsem in ustreže vsaki želji bralca. Družba potrebuje kritični razmislek, sveže ideje, tudi dvom. Ni veliko ljudi, ki zmorejo o tem razmišljati, še manj je tistih, ki znajo to tudi razumljivo napisati. Prepričan sem, da je tudi v Sloveniji dovolj ljudi, ki si želijo prav takšen časnik in so zanj pripravljeni plačati. Novinarski prispevki, ki nastajajo po principu prepiši/prilepi, jih ne zanimajo. Zato bodo časnike spletu navkljub tiskali tudi v prihodnje. Ne bodo imeli visokih naklad, ne številnih in številčnih redakcij, ki bodo ustvarjale nove in nove priloge, ne bodo poceni in tudi velikih dobičkov ne bodo prinašali. Obstali pa bodo.

Podhranjenost je smrt ne glede na kanal

Ranka Ivelja, Dnevnik

Kriza časopisne industrije je mnogo globlja od krize novinarstva, ki je zato lažje rešljiva. Če preživi novinarstvo, ki ga ni brez "tradicionalnih" profesionalnih in etičnih standardov, pa je pravzaprav vseeno, če se časopisna industrija transformira v kaj tretjega. Ampak začnimo pri Homeri.

Kinematografi v EU še nikoli niso bili tako polni. Po podatkih Evropske avdiovizualne opazovalnice Sveta Evrope so kinematografi lani v EU zaslužili več kot kadarkoli doslej in kar za 12 odstotkov več kot leto poprej. Razcveteli so se zlasti v Nemčiji, kjer so naredili tudi največ filmov - impozantnih 129. Tri od njih si je ogledalo 27 odstotkov (dobra četrtina!) vseh gledalcev. In zdaj se spomnimo napovedi "strokovnjakov" izpred desetletij, ko so postali videorekorderji množično dostopno potrošno blago. Dobri klasični kino bo le še romantična preteklost, so trdili tako rekoč enoglasno. In vendar se to ni zgodilo, ne tedaj ne zdaj, ko si zna že vsak desetletnik "zdavnlovdati" želeni film s spleta. Podobno se je - na srečo - dogodilo tudi napovedim o koncu knjige. Ljudje še nikoli niso toliko brali, res pa je, da se načini branja (tehnologija) diverzificirajo. Zakaj naj bi torej tisk umrl, kot že prerokujejo nekateri?

Vprašanje ni retorično. Po podatkih Cisca, enega od vodilnih svetovnih proizvajalcev internetne omrežne opreme, se med letoma 2009 in 2014 obeta skokovita rast mobilnega prenosa podatkov, in sicer zaradi vse večjega števila prenosnih naprav z brezžičnim dostopom do interneta ter vse več mobilnih video vsebin. Menda bo 39-kratna. Diverzifikacija distribucijskih kanalov in posledično nižanje papirnih naklad sta torej najbrž neizbežna usoda časopisnega novinarstva. Toda zakaj bi bilo to tako zaskrbljujoče, kot vpijejo novodobni preroki z delnicami v časopisni industriji? Ključno vprašanje je namreč, kaj bodo vsi ti raznoliki "kanali" prenašali. In tu se skriva odgovor na skoraj vsa zastavljena vprašanja. Ključ v dolgoročno prihodnost bo kvalitetna informacija, ki jo bodo delali usposobljeni in motivirani ljudje, vključno z lastniki, ki bodo to razumeli.

Vtis, da se je nekam izgubil družbenokritični potencial iz osemdesetih, je pravilen, a le do neke mere. Velik del novinarstva je namreč družbenokritični naboj ohranil, le izstreliti ga ali ne zna ali ne more, tudi zato ne, ker je danes veliko težje razumeti, kaj je spodaj in kaj zgoraj, kaj levo, kaj desno, kaj nas ogroža in kaj rešuje. Današnji novinarji, ki dirkajo z okrogle mize o zdravilih na tiskovno konferenco o makroekonomskih kazalcih, seveda nimajo nobene možnosti, da bi to ugotovili.

Morda ključni pogoj za potrebni obrat je, da ne podcenjujemo bralcev. Slika, ki jo ponujajo spletni forumi, nikakor ni slika mentalnih in vrednostnih značilnosti slovenskega bralstva. Še manj bo. Tistih, ki bodo potrebovali kvalitetno informacijo, torej aktualno, poglobljeno in kredibilno informacijo, ki bo omogočala orientacijo v svetu, bo vse več. Leta 2008 je med slovenskim prebivalstvom, starim od 25 do 64 let, imelo srednjo šolo že 82 odstotkov vseh, čas, ki ga posamezniki prebijejo v izobraževanju, pa se še daljša. Ne glede na vse šolskosistemske zagate je torej povsem jasno, da bo v prihodnosti vse več ljudi dosegalo vse višje ravni pismenosti oziroma sposobnosti sporočanja in razumevanja sporočil.

Novinarstvu ne more zato načelno nobena tehnološka revolucija odvzeti vloge razlagalca dogajanj in "prevajalca" spoznanj znanosti in drugih ustvarjalcev informacij za razumevanje sveta. Lahko pa ga z nerazumevanjem, kratkoročno naravnanostjo in pohlepom uničijo tisti, ki določajo pogoje za "pridelovanje" kakovostne informacije. Ti so se dramatično poslabšali predvsem zaradi razvrednotenja novinarskega dela, ki je z brezplačno dostopnostjo na internetu postalo nekakšno javno dobro, ki ga lahko uporablja vsak tudi v profitne namene, recimo za oskrbovanje zainteresiranih s klipingi , česar lastniki medijev niso znali predvideti, zdaj pa se iz zagate ne znajo izviti. Prav zato je naivno pričakovati, da bodo zdaj zmogli vizionarsko predvideti, s katerimi novimi platformami za komuniciranje bodo reševali svoje dobičke, še zlasti, ker še vedno ne razumejo, da bo podhranjeno novinarstvo smrt za katerikoli novi kanal. Res pa je, da imajo lastniki medijev veliko srečo: novinarski poklic bo vedno privlačen, ker omogoča samouresničitev, ki je danes zaradi individualističnega "duha" časa morda še bolj želeni cilj kot nekdaj. Izboljševati svet pač še vedno zveni bolj privlačno kot izboljševati strategijo za povečanje prodaje eloksirane žice v severovzhodni Sloveniji.

Lahko novinarja poganjajo ideali, če ne ve, kako bo odplačal kredite?

Maja Pertič, Primorske novice

Položaj, ki so ga mediji imeli v času spreminjanja družbenega sistema, je bil nedvomno edinstven in s tem obdobjem pomembno pogojen. Po osamosvojitvi je velika večina zaspala na lovorikah, postlanih z občutkom, da lahko v tako imenovani demokratični družbi psi čuvaji malce počivajo. Janezu Janši smo lahko neizmerno hvaležni za lekcijo, ki je marsikoga zbudila iz katatoničnega stanja. Svetovna ekonomska kriza pa je edinstvena priložnost za dokončno prebujenje. Potencial iz osemdesetih je latenten. Po nedvoumnih dokazih, da je kapitalizem za večino slojev poguben, mnogi pričakujemo nov družbeni red, zato je zdaj čas, da se mediji znova prebudijo. Da se zavzemanje za vrednote, kot so solidarnost, pravičnost in enakost pred zakonom, iz utrujenih ust sindikalistov preseli na naslovnice časopisov, kjer se pod zahteve podpisujejo novinarji. Živimo v času, ko bi pričakovali, da se bo rodil novi punk.

Lastniki, ki jih ne zanima časopisno-založniška dejavnost, svoje medije prepogosto obravnavajo bolj kot nekakšne številke, končne bilance in izračune, koliko moramo prihraniti - ponavadi na račun predragocenih novinarjev. Zdi se, da nimajo vizije, ne vedo natančno, kaj bi s časopisom, saj nas dojemajo preprosto kot investicijo in ne kot potencial, neprecenljivo družbenokritično ogledalo. Ker ne razumejo delovanja časopisnega medija, ne vlagajo v razvoj, v kadre, in to se čuti. Nimam pa občutka, da bi lastniki vplivali na vsebino. Ta je v celoti odvisna od uredništva, posameznikov, ki so avtonomni. Da je tretji pomol katastrofa za okolje in prihodnost naših otrok, pa tudi da sta me mlada politika Luka Juri in Patrick Vlačič s svojo podporo Državnemu prostorskemu načrtu izjemno razočarala, lahko pri nas objavim kadarkoli. Čeprav je, denimo, Luka Koper med lastniki našega časopisa.

Besedna zveza slovensko novinarstvo me spominja na pojem javnega mnenja. Pred kratkim je o slednjem razmišljala Svetlana Makarovič, ki trdi, da javno mnenje ne obstaja. Mnenje ima lahko samo posameznik. Mislim, da tudi slovensko novinarstvo ne obstaja. Obstajamo samo posamezni novinarji. In med njimi so tisti, ki jim bralci zaupajo, verjamejo, ker s svojim pisanjem že leta dokazujejo pokončno držo - šolski primer teh je Jurij Gustinčič - in tisti, ki se obračajo po vetru, ki ne premorejo osnovne empatije in čuta za pravičnost, ampak so preprosto zgrešili poklic na škodo bralcev. Oboji so vedno bili in vedno bodo.

Kakovost časopisnega ne kateregakoli drugega novinarstva ne sme biti kakorkoli pogojena z zahtevami in pričakovanji bralcev. Vprašanje spominja na tisto o kuri in jajcu, pri čemer je v novinarstvu v tem konkretnem primeru pomembnejša kura-novinar, ki članke piše, saj s svojimi prispevki piščančke-bralce tudi vzgaja, privaja na določeno raven, pod katero se ne smemo spustiti. Mediji se preprosto ne smemo banalizirati, če ne želimo bralcev, ki bodo zahtevali vse bolj banalne vsebine. Kredibilni časopisi ne smejo podleči logiki rumenega tiska. Ti z objavljanjem poneumljajočih prispevkov oblikujejo bralca, ki zahteva samo še slepila. Lahko pa kredibilne vsebine predstavimo v bolj prijazni formi. Tudi pri nas smo pred kratkim nekoliko posodobili podobo časopisa, kar pa nikakor ne vpliva na vsebino naših prispevkov. Morda so le nekoliko privlačnejši za oko, kar ne škodi. Edina pametna investicija je naložba v ljudi. Novinarji smo v položaju, ko nam mizerni dohodki pogosto ne odtehtajo odgovornosti poklica. Dnevno se soočamo z dilemo, ali polagati glave na tnala in iskreno napisati, kaj mislimo. Ali je za ta denar vredno kopati globlje in tvegati, se izpostavljati. Ne vem, kako dolgo lahko človeka poganjajo ideali pravice javnosti, da izve resnico, če človek ne ve, kako bo odplačal kredite. Mislim, da takih dilem ne morejo rešiti vlaganja v nove komunikacijske možnosti. V razne internetne portale, ki imajo povsem svoje zakonitosti poročanja in kljub vsemu - podobno kot pri knjigi - ne bodo nikoli mogli nadomestiti časopisa, ki te lahko kdaj razsvetli tudi med prebiranjem kakšne briljantne kolumne, ko na njem čistiš radič.

Časopisi, dinozavri in Twain

Matija Stepišnik, Večer

"Internet je gonilo povečane porabe novic, kažejo raziskave, vendar časopisi ostajajo najbolj zaupanja vredni mediji." Philipp M. Nattermann, londonska pisarna McKinseyja

"Zbogom, časopisi?" Russell Baker, novinar, v New York Review of Books

Namesto zvoka pokov šampanjskih zamaškov, ki letijo pod strope uredniških soban, 3. maj, svetovni dan svobode medijev, zadnja leta slika zaskrbljene obraze, ki nemo zrejo v številke, diagrame in projekcije. Uredništva in uprave časopisov ga dočakajo z vedno bolj neznosnim nelagodjem in negotovostjo. V pisarnah pariškega Le Monda, dolgo enega od mitskih reprezentantov medijske profesionalnosti, zaman stikajo glave - družba vsak mesec pridela milijon evrov izgube, naklada je strmoglavila na 250.000 izvodov dnevno, časopis bije poslednji boj za obstoj. New York Times, časopis prav tako vrhunskega slovesa, je bil lani kot jamstvo za 225 milijonov dolarjev posojil prisiljen zastaviti stolpnico na Manhattnu, del denarja si je moral zaradi nelikvidnosti sposoditi od spornega mehiškega tajkuna Carlosa Slima. Slovenski medijski trg ima v primerjavi z omenjenimi mikrodimenzije, a deli njihovo usodo; nacionalna raziskava branosti in podatki o revidiranih nakladah v zadnjem obdobju ne prinašajo dobrih novic za prihodnost resnega splošnoinformativnega tiska, Dela, Dnevnika in Večera.

Poleg sprememb življenjskega stila, bralnih navad in predvsem globljih mentalitetnih sprememb družbe, v kateri se širi množica anonimnih klonov popcorn&cocacola kulture, ki se zadovoljijo z instant dozami popreproščenih informacij, ter globalne finančne krize, ki je zarezala v oglaševalske prihodke medijev, so se mnoge medijske hiše, tudi časopisi, znašle v coni somraka verodostojnosti, profesionalnega dostojanstva in poštenosti, zaupanja v očeh javnosti. Torej tistega, s čimer mediji zrastejo in obstanejo. Ali padejo. Zadnje obdobje so pri nas namreč zaznamovali najbolj brezsramni posegi političnih in kapitalskih centrov moči v novinarsko-uredniško avtonomijo in netransparentne lastniške malverzacije. To je dodatno spodjedlo tudi izoblikovanje branže specializiranega časopisnega založništva. Po drugi strani je še poslabšanje družbenega in socialnega statusa novinarja "pse čuvaje" spremenilo skorajda v "fabriške delavce", prisiljene v hiperprodukcijo novinarskih izdelkov za zagotavljanje eksistence, pri čemer je v kolesje brutalnega neoliberalnega rezanja stroškov padla novinarska kakovost.

Ni pa le družbeno-ekonomsko-politični kontekst "krivec" krize medijev oziroma tiska. Mea culpa maxima, bi lahko vzkliknil marsikateri medijski ustvarjalec. Novinarski kolektivi so prevečkrat tudi talec vrhov uprav in uredništev, ki v neproduktivnem samopomilovanju, da trendi kažejo nepovratno padanje naklad, dodatno krčijo stroške, reducirajo vložke v kakovostne, preiskovalne novinarske zgodbe in umetno nabijajo dobičke. Vodstva kakovostnih časopisov so nevizionarsko podlegla tekmi s tabloidnimi mediji, ki so prvenstveno stavili na podpihovanje nizkih strasti, medijskih diskvalifikacij, aferaštva, ki je samo sebi namen, in histerizacijo javnega prostora. Drži še nekaj: tiskani mediji so nepripravljeni dočakali internetno revolucijo, razmah novih komunikacijskih kanalov, svetovnega spleta, kabelskih programov, blogov, spletnih skupnosti in drugih platform "državljanskega novinarstva". Zaradi uničenja monopola tradicionalnih medijev nad "oskrbo z informacijami" so oglaševalci vse manj odvisni od časopisov, obenem pa so ti zaradi padca naklad vse bolj odvisni od oglaševalcev.

Res je, slika je po svoje temna. A dejstvo je, da je popolna selitev na nove komunikacijske kanale spodletela. Tudi največji medijski giganti napovedujejo, da informacije na svetovnem spletu ne bodo več zastonj. Obenem pa je Pew Research Center's Project for Excellence in Journalism nedavno objavil izsledke študije o poslovnih modelih spletnih portalov: le vsak peti bi bil pripravljen plačati za novice, ki jih dobi prek spleta. Poplava informacij, ki se zaletavajo v našo glavo prek vseh možnih kanalov, nas potiska v paradoks. O vsakem dogodku lahko zvemo vse. Iz vseh možnih virov. Vlada informacijski kaos. Zatorej bodo preživeli, obstali in pridobili resni časopisi, ki bodo stopili iz tega histeričnega vrtiljaka tabloidnosti. Preživeli bodo tisti, ki ne bodo podcenjevali bralcev in bodo z najvišjo možno mero profesionalnosti, resnosti, tehtnosti, verodostojnosti informacije selekcionirali, povezali v vsebinsko točen mozaik, jih poglobljeno pojasnili, opisali njihov vpliv na bralce, obenem pa s komentatorsko-interpretativno analizo povezali v zaokroženo zgodbo, na podlagi katere bo bralstvo lahko presojalo o svetu, v katerem živi. Elektronska, internetna, blogerska ponudba bo dopolnilo. Odlično dopolnilo. Stanje, v katerem pa so mediji trenutno, mora skrbeti vse v družbi. Brez profesionalnega resnega mnenjskega tiska se hitro zasliši pogrebni marš demokracije in resne javne razprave. Zato si sposodimo Marka Twaina in sporočimo, da so "novice o naši smrti hudo pretirane". Tisk ne bo dinozaver.