Zdaj velja namreč zgolj za izraz nezaupanja parlamentarni demokraciji. In s tem je z njo opravljeno. Kakšnih drugih učinkov abstiniranje nima. Vendar pa to res nima smisla. Temu, da vi, ki niste med podpisniki neke hipotetične referendumske pobude, obenem pa je za vas referendumska dilema bodisi nejasna, nesmiselna, nevredna vašega časa ali celo žaljiva za vašo inteligenco, v končnem rezultatu ne štejete, je treba narediti konec.

Rečeno drugače. Če obstaja referendumska pobuda, ki je za neko veliko stranko zanimiva, bo ta s svojim aparatom poskrbela, da bo pobuda dobila dovoljšno podporo in postala referendum. Že samo s tem je bitka zanje dobljena. Kolikšen odstotek državljanov bo vprašanje pritegnilo, niti ni več pomembno. Zato je treba v tej državi volilno abstinenco instrumentalizirati na način, kot jo ponekod že imajo: da so ob (dogovorjeno) previsokem odstotku rezultati neveljavni.

Bližajoči se referendum o arbitražnem sporazumu je še posebej zagaten, saj živelj neupravičeno obremenjuje z odločitvijo o nečem, kar je nejasno. Ulične ankete kažejo, da zagovorniki sporazuma svoj pristanek utemeljujejo z argumentom, da je končno že treba urediti vprašanje morske meje s Hrvaško, medtem ko nasprotniki arbitraže svarijo, da bo Slovenija z njim izgubila stik z odprtim morjem.

V obeh primerih gre za malone religiozna vprašanja. Če ste nasprotnik arbitraže, na primer, verjamete dvajset let negovani fantazmi, da je izhod na odprto morje Sloveniji nujno pripadajoč, ne glede na to, da noben vektor, ki ga potegnete po zemljevidu, mednarodnih vod ne doseže. Da bi Slovenci prišli do odprtega morja, torej v vsakem primeru potrebujemo nek koridor ali pač dimnik, kot se temu tudi reče. Dimnik, ki bi bil oklican za teritorialno morje Slovenije, ali, obratno, za dimnik mednarodnih voda, ki bi vodil do slovenskih teritorialnih voda. Če je razumeti vladne prepričevalce življa, ga arbitražni sporazum zagotavlja, a kaj, ko je ta še vedno zgolj okvir za razsojanje mednarodnih razsodnikov.

V tej luči Pahorja lahko primerjamo z inštruktorjem vožnje, ki zagotavlja, da ima tako dobre zveze z izpitno komisijo, da bo izpitna vožnja potekala točno po trasi, kjer on pravi, da bo. Spet gre za moment verjetja. Verjetja v to, da sta se Pahor in Kosorjeva že "dogovorila o tekmi", kar je pa brez dvoma neupravičeno zagaten položaj za državljana. Če smo natančnejši, postavlja ga v vlogo stavca športnih stav, ki mu nekdo ponuja namig, naj stavi na tekmo, ki je dogovorjena. Kajti če ni, se je vanjo niti nima smisla spuščati.

Verjeti, da je tekma dogovorjena, in vplačati stavo, bi se torej glasil profani prevod referendumskega vprašanja in državljanski pripomoček v tem primeru.