Zbirka, ki so jo pred dobrim tednom uvrstili med finalno četverico za nagrado fabula, je očitno že daleč za Novomeščanom, ki sicer živi v centru Ljubljane.

Stolpi nakopičenih knjig razkrivajo njegove interese. Temelji so sezidani iz klasikov - tam nekje sta Saul Bellow s Herzogom in opus Vitomila Zupana, ki ju vsake toliko iz pritličja povleče na vrh, da bi še enkrat ugotovil njihovo vrhunskost. V višjih nadstropjih se prerivajo katalogi z različnih razstav, monografije o multimedijski umetnosti, nekaj izvodov sodobne kratke proze, svoje mesto v raznobarvni zgradbi pa je našel tudi kričeče oranžen izvod znamenite Antropologije časa Alfreda Gella.

Matjaž Brulc je umetnostni zgodovinar, kustos, novopečeni umetniški vodja novomeške galerije Simulaker, nekdanji programski vodja kluba Gromka, publicist, novinar, čigar življenjepis vključuje zavidljivo število medijev: Delo, Finance, Mladina, Radio Študent, Marš… Ah da, pa pisatelj je tudi - avtor kratkoproznega prvenca Diznilend, pesniške zbirke Balade za psa in prhljaj ter že omenjene zbirke Kakor da se ne bi zgodilo nič.

Pogovor z Dnevnikom in močna turška kava ob jutranji, za intervju nenavadno zgodnji uri sta bila le uvodni del njegovega zapolnjenega delavnika; takoj zatem je sledil dolg sestanek in delo programskega svetovalca za festival multimedijske umetnosti Haip, ki ga organizira Kiberpipa.

Kdaj najdete čas za pisanje med kupom obveznosti, ki ste si jih naložili?

Moj ritem je zelo nadrobljen, počnem precej stvari in literatura je v danih razmerah žal še vedno prostočasna dejavnost. Prostega časa trenutno nimam na pretek, pisanje pa zahteva disciplino in vztrajnost. Idealno bi bilo, ko bi imel vsak dan nekaj ur namenjenih prav temu, saj se sicer hitro izgubiš.

Kako je torej zbirka Kakor da se ne bi zgodilo nič nastala, v enem zamahu ali daljšem časovnem intervalu?

Vsekakor to drugo: precej zgodb je bilo že prej objavljenih, nekaj jih je nastalo prav za to knjigo. Tudi zaradi tega je zbirka precej raznolika. Prejšnje žirije Fabule so pogosto poudarjale, da nominiranim knjigam manjka ta moment celovitosti, ki ga je po mojem mnenju denimo dosegel lanskoletni nagrajenec Peter Rezman. Če sem iskren, bi rekel, da je odsotnost te kompaktnosti slabost moje zbirke, po drugi strani pa me to sploh ne moti, saj je knjiga nastajala dlje časa in je vanjo tako vpisan pečat različnih hotenj.

Opazila sem, da se bralci vaših knjig - novinarji, kritiki, voditelji literarnih večerov - pogosto ustavljajo ob vaših likih. Kaj menite, zakaj so ti tako intrigantni?

Seveda so junaki tisti motorji, ki poganjajo vse skupaj. Ampak to najbrž velja za večino literature - človek je pač njeno središče. Glede svojih likov pravzaprav ne vem, kako bi jih opredelil z eno besedo. Težka naloga. Tudi paleta likov na nek način odraža daljši časovni lok nastajanja knjige. Na splošno bi lahko rekel, da so to nekakšni sleherniki, včasih tudi nekonvencionalni marginalci, luzerji, ki jim raznorazne bizarnosti niso tuje.

Bi lahko morda rekla, da bolj kot iz fabule izhajate iz lika in njegovega notranjega sveta?

Iščem neko sredino, načeloma se mi zgodba zdi pomembna, prav tako junakovo rezoniranje v njej. Vendar je v primerjavi s prvo zbirko teh hotenj tokrat nekoliko manj. V bistvu me ves čas zanimajo drobni momenti, drobni premiki, ki so zlahka tudi povsem banalni in preko katerih se razkrije nekaj več o tem junaku. Bralcu je prepuščeno, da si na podlagi skopih, a premišljeno odmerjenih informacij ustvari neko širšo sliko.

Vaše like oblikujejo tako imenovane male zgodbe. Ali tudi vi razmišljate v smeri, da je konec velikih zgodb?

Danes je zelo moderno reči, da velikih zgodb ni več. Pač nekako v duhu konca zgodovine, o čemer je bilo veliko govora pred leti. Verjamem, da velike zgodbe še vedno so, pa čeprav jih v moji literaturi pač ni. Konec koncev gre za kratko prozo in če se jo piše na tak način, kot jo pišem jaz, je prostora za tako imenovano veliko zgodbo najbrž precej malo. Morda pa še pridem do velike zgodbe. Ena takšnih je zagotovo zgodba slovenske tranzicije, ki je naša literatura, kolikor jo poznam, še ni zadovoljivo obdelala. Vsekakor bi bil to dober teren za nadaljnje razvijanje bizarnih likov.

Od kod ponavadi pridejo začetni impulzi, ki vas nagovorijo k pisanju posamezne zgodbe?

Običajno ne izhajam iz realnih dogodkov, čeprav pisanje seveda težko poteka brez nekih zunanjih impulzov. Ko se lotim pisanja, najprej iščem stavek ali odstavek, ki ima potencial, da se razvije v veliko neznanih smeri, je odprt, dovolj intriganten, da me lahko zapelje v zgodbo, čeprav ga lahko pozneje tudi zbrišem.

No, včasih se zgodi, da ima zgodba tudi realen povod. Ko sem še delal v Gromki na Metelkovi, sem se nekega večera zaklepetal z nekim precej vznemirjenim gostom. Tip mi je povedal, da je strojevodja in da je ravno tistega večera nekje na Viču povozil samomorilca. To je bil denimo impulz za zgodbo Za smrt pod vlakom je treba res veliko obupanosti, toda takšni dogodki so bolj izjema kot pravilo.

Svet vaših junakov pogosto označujejo brezhibno delujoče javne storitve, gospodinjske naprave, vsak dan odprte trgovine, hitre in temeljite čistilne službe... Od kod takšna mehanična podoba sveta?

Verjetno me res fascinira sodobni svet s svojo hoteno in nasilno klinično perfekcijo, še bolj pa to, kako ljudje potem funkcionirajo v takšnem svetu, kjer naj ne bi bilo prostora za napake, naključja ali zmote. Ravno te pa življenje naredijo resnično in zanimivo. Kljub nenehnemu poudarjanju humanizma in skrbi za človeka v današnjih časih kaj hitro dobiš občutek, da posameznik v bistvu ne šteje nič, da je zanimiv le kot davkoplačevalec oziroma potrošnik, ki naj ponižno omogoča delovanje tega krasnega novega sveta. In tovrstni konflikti so vsekakor zanimivi za literarno obdelavo.

Mož, ki se premika je zagotovo še ena izmed zgodb, ki nagovarjajo vprašanja o smislu, prevzetnosti in samozaslepitvi; sicer pa iz zbirke izstopa predvsem z obliko, ki ne temelji na fabuli.

Ta zgodba je bila seveda povsem zavestno narejena na ta, recimo mu poetičen način. Mož, ki se premika je nekakšen fluid neznančevih blodenj po mestu. Moj namen je bil prav ta, da bi napisal tekst, kjer ni več dogodkov, kjer ni več nekakšne kvazipsihološke karakterizacije lika. Gre za nekakšno impresijo, ki se bliža poeziji v prozi, in tako gre hkrati tudi za eksperiment, za odkrivanje nekih drugačnih načinov pripovedovanja in zgradbe. Vsekakor je to teren, po katerem bi v prihodnje veljalo še potipati.

V zgodbi Kakor da se ne bi zgodilo nič lahko beremo: "Rekonstrukcija tistega, kar bi pogojno oklicali za resničnost, je nujno zgolj nepregleden približek danosti, s katerimi se kiti resničnost; gre za veliki metodološki manko." Če bi ta odstavek iztrgali iz konteksta, bi ga najverjetneje opredelili kot del filozofskega eseja in ne kratke zgodbe. Je na vaše pisanje vplivala tudi filozofija?

Da, v tem fragmentu se zlahka prepozna bolj esejistična, filozofsko naravnana dikcija, ki na nek način pojasnjuje tudi samo obliko oziroma vsebino zgodbe, katere del je. Pravzaprav bi to lahko bilo kar programsko vodilo te še ene precej eksperimentalne zgodbe, ki nosi isti naslov kot knjiga in je tudi zadnja v zbirki, nič od tega seveda ni naključje. Lahko bi rekel, da gre tudi za mojo skepso nad načini opisovanja neke stvarnosti, čeprav je ta fiktivna: nemara gre prej za postavljanje nekih vprašanj, ki me zanimajo kot pisca, kot za iskanje odgovorov. Morda gre preprosto tudi za nek odpor do realizma.

Vem, da trenutno nimate veliko časa za pisanje, toda ali imate vizijo, kaj bo, ko si boste izborili čas tudi za to?

Vsekakor imam ambicije, skrite načrte, s katerimi se ukvarjam. Včasih se mi zdi, da tisto, kar sem nekako že osvojil, težko pelje kam naprej - trenutno me zanimajo predvsem eksperimenti, tipanje za drugačnimi oblikami prozaističnega izražanja. Že nekaj časa razmišljam o romanu, vendar zadevo začnem, pa jo kmalu nezadovoljen opustim. Ampak v tem ne vidim nobene katastrofe, bo že držalo, da morajo nekatere stvari pač dozoreti. Junija grem na enomesečno bivanje v London, v atelje našega ministrstva za kulturo, in to mi bo vsekakor v pomoč. Sicer pa, življenje je dolgo in časa je še dovolj.