Ta je pred dnevi pokazala, da bi z boljšimi učbeniki lahko za 50 odstotkov in več okrepili učno-spoznavno učinkovitost učenja. Okroglo mizo sta v prostorih MŠŠ pripravili civilni iniciativi Kakšno šolo hočemo in Pobuda za šolo po meri človeka, vodila pa jo je dr. Manca Košir.

Prisotne založnike učbenikov in učnih gradiv je po odzivih sodeč najbolj vznejevoljila upokojena ravnateljica in članica strokovnega sveta za splošno izobraževanje Angelca Likovič. Po njenem mnenju imamo veliko preveč učbenikov in delovnih zvezkov, med katerimi zato učitelji težko izberejo dobre. Težava je po njenem tudi v tem, da komisija za potrjevanje učbenikov na zavodu za šolstvo ni kompetentna za ocenjevanje učbenikov . "Naša komisija lahko oceni le, ali so učbeniki v skladu z učnimi načrti, in nič drugega," je povedala. Največja težava pa je, kot je poudarila, preveliko število učbenikov in delovnih zvezkov. Raziskava, ki so jo opravili v okviru Pobude, je pokazala, da za 16 osnovnošolskih predmetov obstaja 338 učbenikov in 390 delovnih zvezkov; te številni učitelji priporočijo, a jih nato le malo uporabljajo. To so potrdili tudi številni starši. Likovičeva je zato predlagala, da bi učenci začeli delovne zvezke uporabljati šele v drugem triletju. Po mnenju založnikov je udarila mimo.

Miha Kovač, direktor založništva pri Mladinski knjigi in učitelj na FF: "Res je ravno nasprotno: Slovenija ima premalo učbenikov. V Franciji, Španiji, Avstriji... pride na vsakega učenca bistveno več učbenikov." Zadržke je imel tudi do rezultatov raziskave - zaradi domnevno sporne metodologije - in poudaril, da so v mednarodnih raziskavah znanja najuspešnejši učenci iz držav, v katerih nimajo reguliranega trga učbenikov. Ob tem se je vprašal: "Ali ni bolje, da imamo za en predmet 12 učbenikov kot enega samega? V tem primeru je pač bolj verjetno, da bodo učitelji med njimi lahko izbrali tri dobre, kot če je na voljo en sam kot v Gruziji." Tudi za Roka Kvaternik iz založbe Klett je govorjenje o prevelikem številu učbenikov nesmiselno, saj "učitelji izberejo le enega". Založniki so se tudi tokrat zavzeli za avstrijski model. V Avstriji država financira 85 odstotkov cene učbenikov, vendar je ta dovolj nizka, saj se najprej z založniki pogodi, koliko lahko nek učbeniški komplet sploh stane. Izdajanje učbenikov je tako lažje načrtovati, to pa omogoča nižjo ceno, je povedal dr. Kovač.

Šolski minister Igor Lukšič, ki je vztrajal do konca triurnega omizja, je bil pomirjujoč. "Tu smo, da bi se slišali in ne da bi koga izločili iz igre." Med drugim je menil, da se pedagogi premalo posvečajo ugotovitvam možganoslovja in da bi različni otroci potrebovali različne učbenike. Neki učitelj z mednarodne osnovne šole pa je povedal, da učbenikov in delovnih zvezkov skoraj nima in da je mogoče kvalitetno učiti brez njih, saj je na internetu in v različnih gradivih na voljo dovolj idej za poučevanje. "Gre pa za to zelo veliko časa..." Da za kvaliteten pouk niso nujni učbeniki, je potrdil tudi dr. Janez Justin (vodja uvodoma omenjene raziskave). Na elitnem angleškem kolidžu Eton učitelji poučujejo brez njih. Dr. Justin, ki vodi komisijo za pripravo učnih načrtov, je obljubil, da jih bodo poskusili oklestiti vsaj za 15 odstotkov, v zvezi z učbeniki pa je dobil "nalogo", da pripravi priročnik, ki bo učiteljem olajšal prepoznavanje dobrih učbenikov.