Tedaj je bil na vetru v pospeševanju že Aleksander Vinokourov. Trenutek, za katerega le kolesarji vedo, kako hudo je. V moštvenem kronometru še toliko huje, saj gre za ugled in uspeh cele ekipe. Še več. V igri je bila obramba sila prestižne rožnate majice. Štangelj je tedaj zagrizel do skrajnosti in ujel svetlomodro posadko, potem pa je bil še izmeno ali dve na čelu.

Najhujši pekel četrte etape svojega devetega Gira, ki se je bo spominjal za vedno, pa ga je čakal v zadnjem kilometru. Še četrti moštveni kolega je omagal. Izkušeni maček pa je dobro vedel, da je sedaj prst usmerjen nanj. Čas petega v ekipi šteje. Četverica spredaj je opazila, da Štanglja ni več v zavetrju, Vinokourov pa je še naprej trmasto vlekel na vso moč, krilil z rokami in se jezil, namesto da bi le za kilometer zmanjšal hitrost na števcu in potem s Štangljem v zavetrju potegnil. Ne, zadnji kilometer je "Stangeli" odpeljal, kot bi vozil posamično. Neverjetno.

Kot amaterji. Astana je s petim časom delovala kot razbita vojska, ki po neumnem pušča zadaj ranjenega, toda nepogrešljivega vojaka, ter s tem izgublja bitko. V takem primeru je vedno kriv poveljujoči - tokrat Vino. In šef v avtu Martinelli. Razočaranja, jeze in še česa v cilju zagotovo ni manjkalo. Dogodek na očeh vse milijonske javnosti bo še nekaj časa dvigal prah. To je primer, kako se moštvenega kronometra - discipline uigranosti, poznavanja ekipe in složnosti - ne vozi, čeprav rožnate majice Vino v vsakem primeru ne bi obdržal. Izgubil jo je za krepkih 33 sekund.

Nasprotje so bili kolesarji Liquigasa. V zadnji tretjini, ko je bilo v spremenljivih deževnih razmerah po rahlo vzpenjajoči se cesti v Cuneo najtežje, je vsak od plinarjev prispeval svoje. Povprečje za 33 kilometrov kar 54 kilometrov na uro. Astano, s katero so bili po dveh tretjinah še poravnani, pa so pustili zadaj za 38 sekund. Sanje so se uresničile Vincenzu Nibaliju, 25-letnemu Sicilijancu, ki ga poznamo kot kralja Vršiča in drugouvrščenega z dirke po Sloveniji 2007. "Še vedno ne verjamem, da je res. Naš admiral Zanatta (športni direktor) nas je vseskozi vzpodbujal, da bi prevzeli rožnato majico. A ker pogosto blefira, v to nisem verjel. To je delo cele ekipe. Tudi v nalivu smo delovali usklajeno, kar je zelo pomembno. Rožnata ima za Italijane poseben pomen. Stvari se zame ne bodo spremenile. Še vedno je prvo ime ekipe Ivan Basso. Pomembno je, da delujemo enotno," je bil zgovoren "Morski pes", kot je Nibalijev vzdevek. Še več. Sedmi z lanskega Tour de France in enajsti z Gira 2008 je prišel v ekipo Liquigas šele zadnji teden, ko je UCI prižgala rdečo luč za Franca Pellizottija. Torej povsem drugačen efekt kot Ag2r brez Valjavca. Bili so zadnji, dvaindvajseti.