V sicer mirni soseski v predmestju Ljubljane ni nikoli dolgočasno. Za to poskrbi dobro informirana soseda Anica, ki je znana po tem, da pozna veliko podrobnosti o življenju in delu svojih sosedov. Te informacije sicer niso ne vem kako preverjene, a to Anice ne vznemirja preveč, saj se zaveda, da je podobno tudi z informacijami v rumenem tisku, pa ga ljudje vseeno kupujejo. Zato pridno goji in še razvija svojo dejavnost, saj se zaveda, da s tem njena priljubljenost v lokalnem okolju nesporno narašča.

In tako se je lepe sončne nedelje odpravila na "vizito" po svoji soseski in opazila, da ima sosed nov avto. Ker ga je prav tedaj pral na dvorišču svoje hiše, je pristopila k njemu in ga pobarala o različnih zadevah: o avtu, o tem, ali je njegova žena našla službo, ali imajo še vedno težave s 16-letnim sinom, ki s svojimi divjimi zabavami moti harmonijo v naselju, ipd. Beseda je seveda nanesla tudi na vreme in Anica je izvedela, da je sosed svojo hišo nedavno zavaroval zoper škodo, ki jo lahko povzročijo neurja.

In je naša Anica dobila novo snov za glodanje. Odločila se je, da bo preverila, kako v soseski skrbijo za zavarovanje svojih domov. Dokopala se je do precej presenetljivih podatkov, saj je ugotovila, da več kot tri četrtine prebivalcev sploh nimajo sklenjenega nobenega premoženjskega zavarovanja. Nekateri o tem, da bi sklenili zavarovanje, še razmišljajo, izstopa pa starejši gospod, sicer upokojeni zavarovalni agent, znani lokalni nergač, ki je imel svojo hišo zavarovano pri kar treh zavarovalnicah. Anici je pojasnil, da je to zato, ker je vreme vse bolj nepredvidljivo, in da so za to seveda krivi politiki. In da je prepričan, da bo v kratkem prišlo do vremenske katastrofe globalnih razsežnosti.

Zdi se, da število sklenjenih zavarovalnih polic nekako narašča premo sorazmerno s stanjem duha v družbi. Več ko je pesimistov, več je zavarovalnih polic, pravijo. Prav pesimisti naj bi bili tisti, ki poskrbijo za to, da zavarovalnice fino služijo s svojimi zavarovalnimi produkti. In pesimistov v Sloveniji menda ni ravno malo. Lep primer za to je naš upokojeni zavarovalni agent. Varnost, pravijo, je nasploh prvovrstno tržno blago. Z nobeno stvarjo se ne da tako dobro trgovati kot prav z varnostjo - zavarovalnice se tega seveda dobro zavedajo. Toda bodimo pošteni, za zavarovanje svojega (nepremičnega) premoženja se odloča tudi veliko ljudi, ki bi jih težko označili za pesimiste. A je nekaj čisto drugega, če se za zavarovanje hiše pred poplavami odloči lastnik stanovanja v središču Ljubljane ali občan Železnikov. Drugega bi težko označili za pesimista.

Pa vzemimo, da bo našo Anico (ki se sicer nima za pesimistko) obiskal zavarovalni agent in ji ponudil zavarovanje njene hiše pred požarom, neurji in potresom. Denimo, da se bo Anica razumsko odločila, da bo hišo zavarovala pred požarom. Na kaj mora biti ob podpisu pogodbe pozorna? Predvsem na stari dobri zloglasni drobni tisk. Nekatere zavarovalnice znajo v pogodbeni drobni tisk skriti najpomembnejše klavzule, ki dejansko odločajo o obsegu in višini zavarovalnega kritja. Zato naši Anici svetujemo, da si pogodbo, ki ji jo bo pomolil zavarovalni agent, natančno in večkrat prebere, da ne bo pozneje ugotovila, da je dejansko kupila (zavarovalnega) mačka v žaklju.

Zakon (obligacijski zakonik) namreč precej na splošno ureja škodo, ki je krita z zavarovanjem, saj številne podrobnosti zavarovalnega razmerja prepušča pogodbeni ureditvi. Pa tudi sicer je zakon pogosto precej mačehovski do zavarovanca, saj vsebuje kar nekaj določil, ki precej omejujejo odgovornost zavarovalnice pri izplačilu zavarovalnine. 953. člen obligacijskega zakonika denimo izrecno določa, da je zavarovalnica dolžna povrniti škodo, nastalo po naključju ali po krivdi zavarovalca, razen če je glede določene škode njena obveznost v zavarovalni pogodbi izrecno izključena. Zakon prav tako pravi, da so veljavna pogodbena določila, s katerimi se zavarovalnina dejansko omejuje na manjši znesek od škode. Izgubljeni dobiček pa se upošteva samo, če je to (v pogodbi) izrecno dogovorjeno.

Poleg tega lahko zavarovalnica, tudi v primeru dejanskega nastanka škode, zavarovancu izplača nižjo odškodnino, če ta ni aktivno sodeloval pri preprečevanju škodnega dogodka. Če bi v hiši naše Anice denimo izbruhnil požar, pa Anica ni dovolj ažurno poklicala gasilcev, bi lahko zavarovalnica znižala višino odškodnine, ki bi jo bila sicer po zakonu in pogodbi dolžna izplačati. Zakon namreč pravi, da je zavarovanec v primeru nastanka zavarovalnega primera dolžan storiti vse, kar je v njegovih močeh, da omeji škodljive posledice zavarovalnega primera (konkretno požara). Če zavarovanec ne izpolni te svoje obveznosti, pa za to nima opravičila, se lahko obveznost zavarovalnice zmanjša za toliko, za kolikor je zaradi te opustitve dolžnosti zavarovanca nastala večja škoda.

Pa če bi požar nastal kot posledica malomarnosti naše Anice, denimo, da bi ga povzročil cigaretni ogorek, ki ga je odvrgla, ali pa na primer nemarno postavljena kuhinjska krpa, ki jo je pustila v bližini gorilnika? Kako je v tem primeru z odgovornostjo zavarovalnice? Lahko rečemo, da je to odvisno od vsebine podpisane zavarovalne pogodbe, saj zakon zgolj načelno določa, da je zavarovalnica dolžna tudi v tem primeru povrniti škodo, a se lahko njena odgovornost v zavarovalni pogodbi izključi. Odločilna je torej ureditev po pogodbi. Praksa pa kaže, da je pogodbenih klavzul, ki izključujejo odgovornost zavarovalnice v zgoraj opisanih primerih, precej.

Številne lahko najdemo v starem dobrem drobnem tisku…