"To je kar redna praksa, čeprav pozimi nekoliko manj, ker sem že starejši in čutim posledice dolge kariere. Najbolj na trebuhu, ki se je malo povečal," se je nasmehnil, ko je uro po predvidenem začetku intervjuja sedel v naslanjač v svoji pisarni. Nato je beseda stekla o resnejših temah.

Kako lahko klub brez štadiona in z neurejenimi razmerami, ko plače nogometašem zamujajo, postane slovenski prvak? Je to, da je Koper državni prvak, opozorilo drugim klubom?

To je opozorilo drugim, da na tak način ne smejo delati. Še vedno trdim, da je Koper muha enodnevnica, ki bo imela v prihodnje velike težave. Večina igralcev, ki so jih dobili Koprčani, je bila najprej ponujena nam, a mi ne moremo niti finančno niti organizacijsko ogroziti institucije zaradi lovorike.

Je ta sezona korak nazaj, da boste lahko v naslednji naredili dva naprej?

Nikoli ne delamo korakov nazaj. Maribor v šestih letih ni osvojil ničesar. Šest krat tri lovorike je osemnajst lovorik, od katerih ni osvojil nobene. Lani smo bili prvaki, letos smo osvojili superpokal, želimo si osvojiti tudi pokal (pogovor je bil opravljen pred finalom pokala med Mariborom in Domžalami, op. a.). Moramo vedeti, da se športni del sam financira. Iz proračuna ne porabimo praktično nič. Financiramo se z rezultati, lovorikami in prodajo igralcev. Maribor je edini klub v Sloveniji, ki prodaja nogometaše. Druge poti ne vidim. Emocije, ki so v našem mestu, je treba nadzorovati. Razumem navijače, da so kdaj pa kdaj nezadovoljni, a ne vem, zakaj bi bili zdaj, saj prej šest let niso osvojili nič, zdaj pa osvajamo naslove. Skozi licenciranje smo šli z lahkoto, profesionalizirali smo nogometno šolo, v povprečju imamo štiri leta mlajšo ekipo od drugih. To sta veliko bogastvo in temelj za naprej. Oscilacije bodo, ampak si nihče v klubu ne želi postaviti pod vprašaj institucije zaradi lovorike.

Torej Maribor s tekočim poslovanjem nima večjih težav, dolg (okoli 500.000 evrov, op. a.) pa je že od prej?

Tako kot vsi drugi klubi ima Maribor velike težave, saj sponzorji zaradi recesije odpovedujejo pogodbe, ampak športni del to nadoknadi s prodajo igralcev in z lovorikami. V tej sezoni smo odigrali tudi šest tekem v Evropi in osvojili sedem točk, česar dolgo ni storil noben slovenski klub. Če naredimo primerjavo s Koprom, ugotovimo, da smo igrali na štirih frontah (v prvenstvu, pokalu, Evropi in superpokalu), medtem ko je Koper igral le v prvenstvu in pokalu, iz katerega je namerno izpadel, kar se mi zdi pametna poteza. Da ne bo nesporazuma: ko pravim, da so namerno izpadli, ne mislim, da so zanalašč izgubili, ampak so dali v ekipo mlade igralce, ki so po pričakovanju izpadli.

Imajo slovenski klubi kaj možnosti, da bi v bližnji prihodnosti prišli na raven, da bi kontinuirano prihajali na prag lige prvakov ali evropske lige?

Mogoče je, a zelo težko. Najprej je treba imeti urejeno infrastrukturo, potem se je treba znebiti dolgov, potrebujemo tudi sponzorje, za katere ne vemo, ali bodo plačali ali ne. Poglejte institucijo, kot je Union Olimpija. Ali želimo biti kot Union Olimpija? Ne, ne želimo. Lovorike niso obsesija. Pred sezono sicer želiš maksimum, torej naslov v prvenstvu, pokalu in superpokalu ter priti čim dlje v Evropi. Ampak če tega cilja, ki je nerealen, ne izpolniš, še ne pomeni, da morajo padati glave, da greš s poti, se zadolžiš... Kakšni športniki bi bili, če si tega cilja ne bi želeli? Maribor je edini slovenski klub, ki sploh lahko kaj naredi, in to zaradi naših navijačev. Vsi govorijo, da to ni to, ker je Maribor le drugi. Toda mi smo drugi, kje pa so preostali? Slabo igramo in imamo šest točk prednosti pred drugimi ekipami, štiri kroge pred koncem smo si zagotovili drugo mesto. Koper, ki se je finančno zadolžil, je prvi. Naj bo. Čestitam jim. Kaj bo pa jutri?

Drži, toda zdi se, da v tej sezoni Maribor ni naredil želenega napredka pri razvoju mladih igralcev.

Ne strinjam se popolnoma. Nekateri mediji, na žalost tudi mariborski, gledajo pavšalno, povprečno. V to se je treba poglobiti. Kadar slovenski klub igra v Evropi, je zelo težko, da dobi tudi prvenstvo, sploh pa ne z mladimi igralci. To je skoraj nemogoče. Za takšne dosežke moraš imeti 23 ali 24 nogometašev s povprečno starostjo 28, 29 let. Ta ekipa je z naslovom prvaka, s polnim štadionom in prodajo igralcev v tej sezoni prinesla klubu 1,2 milijona evrov. Dokler bom jaz tu, bodo lovorike pomembne, a ne najpomembnejše. Treba je preživeti, vzgajati nogometaše, graditi infrastrukturo, razvijati marketing... Odločili smo se, da se bomo sami financirali. Smo edini, ki smo v zadnjem prestopnem roku prodali dva igralca in klubu prinesli veliko denarja. Koliko so prodali drugi klubi? Nič. Če hočeš prodati igralca iz Slovenije, moraš biti čarovnik.

Se bo dalo luknje ob odhodih zapolniti tudi z nogometaši iz mladinske šole?

Do neke mere se to da storiti. Iz naše šole se uveljavlja Dodlek, Spahič trka na vrata, prihaja tudi Černic. Ti fantje potrebujejo svoj čas. Arsenal ima 250 milijonov evrov proračuna. Šest let ni osvojil nič in proizvaja mlade igralce, a ima vedno poln štadion. Kdo smo mi v Sloveniji, ki imamo slabe pogoje za delo, da bomo vse obrnili na glavo, če ne bo lovorik. Ajax ni nič osvojil štiri leta. Če doma izgubi ob napadalni igri, mu ljudje ploskajo. Mi smo letos doma izgubili z Rudarjem 0:1 in imeli ob tem deset stoodstotnih priložnosti, pa so nam navijači žvižgali. Če bi se to zgodilo v Amsterdamu, bi navijači pet minut ploskali.

V vaši mladinski šoli je tudi sin selektorja Matjaža Keka. Kako mu gre?

Ima odlično levo nogo. Zadovoljni smo z njegovim razvojem. Želimo podpisati profesionalno pogodbo z njim.

V kratkem ali v prihodnjih letih?

Za naslednjo sezono.

Branilca Aleksandra Rajčeviča, ki naj bi bi nadomestil Elvedina Džiniča, ste že zvabili v svoje vrste. To pomeni, da Džinič po sezoni odhaja, pa verjetno še kdo drug?

Rajčevič ni nadomestilo za Džiniča. Džinič je reprezentant, zanj se zanimajo določeni ljudje. Ponudbe, ki bodo prišle za Džiniča, bomo preučili. Moj način dela je, da skušamo imeti pripravljeno vizijo za naprej. Rajčevič je najboljši obrambni igralec Kopra. Najboljše slovenske igralce skušamo pripeljati v Maribor. Prepričan sem, da se bo naša ekipa poleti precej prevetrila.

Rekli ste, da je Džinič reprezentant. To pomeni, da že veste, da bo šel v Južno Afriko?

Tega ne vem. Je bil pa že skupaj z reprezentanti, treniral z njimi in sedel na klopi.

Največ igralcev (Mejač, Volaš, Plut, Rajčevič, Mertelj...) pride v Maribor iz Kopra. Kaj pravite na očitke, da okrepitve dobivate po koprski menedžerski in prijateljski liniji?

Očitki so sestavni del našega dela, ker pač javno sprejemamo odločitve. Koper je že nekaj let v vrhu slovenskega nogometa. Te igralce smo opazili, sami so si želeli v Maribor. Da so prišli ravno iz Kopra, je zgolj naključje.

Tako prijatelju Miranu Pavlinu (skupaj s še nekaterimi člani koprske posadke je bil v soboto na proslavljanju pokalnega naslova Maribora, op. a.) speljete kakšnega igralca...

S Pavlinom sva velika prijatelja. Marsikdo naju je skušal skregati, vendar je to nemogoče. Nisem mu jaz speljal nogometaša, ampak mu ga je Maribor. To so profesionalne stvari, ki nimajo povezave z zasebnim življenjem.

Govori se, da naj bi še nekaj nogometašev prišlo iz Kopra v Maribor. Se bo to res zgodilo?

Bo.

Koliko jih bo prišlo?

Za zdaj verjetno eden.

Eden najboljših v vrstah Kopra?

Najboljših koprskih nogometašev ne moremo pripeljati, ker so že toliko stari, da... (Smeh.)

Žvižgov je v Mariboru v zadnjih tednih (pred finalom pokala, op. a.) vse več. Energija okoli kluba ni več taka, kot je bila pred letom dni.

Se popolnoma strinjam. Tudi to ima svojo analizo. Ljudje težko živijo. Dober primer je teniški pokal Fed v Mariboru, ko je prišlo le 200 ljudi. Mi jih imamo na eni tekmi tisoč in je to malo. Vprašam vas, koliko gledalcev je imel Maribor v povprečju na tekmah domače lige v sezoni, ko je igral v ligi prvakov?

Okoli 1500?

Tako je in zdaj jih imamo več. Nalijmo si čistega vina. Žvižgov je več, ker na igro Maribora ljudje zaradi svojih težav gledajo bolj osebno. Marsikdo tudi nima za vstopnico, pa reče, da ne bo šel gledat tekme, ker slabo igrajo. V bistvu pa skriva, da nima denarja. Žal mi je, da je tako, a tako pač je. Mediji, sploh mariborski, z izjemo Radia City, nam ne pomagajo.

Kako naj bi vam pomagali mediji?

Tako, da ne bi vsega videli črno.

Včasih je kritika na mestu.

Seveda, če je konstruktivna. Dnevno negativno pisanje pa ni v redu. Maribor ni bil nikoli bolje organiziran, po šestih letih smo začeli osvajati lovorike. Ampak žal nas mediji ne podpirajo. Morda gledam drugače na to, ker sem igral v klubih, kot je Valencia. Tam so zaljubljeni v svoj klub. Takšne kritike, ki smo jih mi deležni kljub uspehom, je težko trpeti.

Toda pritisk je v Valencii precej večji.

Je, a ne pri gledalcih. Za njih si bog. Tam je igralec gospod, tudi ko izgubi.

Torej je nekaj negativne energije okoli Ljudskega vrta...

Ne bi rekel. Odkar sem prišel iz tujine, sem presenečen nad tem, koliko negativne energije je v vseh družbenih sferah v Sloveniji in Mariboru.

Na zadnji lestvici FIFA je reprezentanca presegla vašo generacijo. Si lahko obetamo, da vas bo presegla tudi po rezultatih?

Ni razloga, da bi dvomili o tem. Sedanjo generacijo je naredila zlata, ta pa bo naslednjo. Slovenski nogomet je dosti bolj širok pojem kot primerjava dveh generacij. Fantje igrajo odlično. Vsi bi si želeli, da bi bili prvi na lestvici FIFA. Naj jih pot vodi v višave.

Sta pa obe reprezentanci imeli afero. Zakaj se to dogaja Slovencem, je problem v slovenski miselnosti?

Zagotovo. To je povezano z miselnostjo in uspehom. Da malo opravičim ene in druge: to se dogaja tudi zato, ker je Slovenija mlada država. Nogometni zvezi so se hkrati dogajale stvari, ki jim ni bila kos, kar je povsem razumljivo. Pravila igre niso bila postavljena, tudi ob zadnjem primeru s premijami. Pomembno je, da je to mimo, čeprav mislim, da ni. To je tako kot z rano. Je zaceljena, ampak je vedno rana. Povedal sem že, kdo je kriv za to, kajti ve se, kdo ima v rokah škarje in platno.

Kako pa je s tisto rano iz Južne Koreje?

Dogajale so se velike stvari. Mediji včasih spomnijo na to, a je zdaj pozabljeno. Nismo bili vključeni samo mi kot akterji, ampak tudi naše družine. Če bi vam povedal, kakšne grozote so se dogajale moji mami, bi marsikdo razmišljal drugače. Šlo je za nizkotne grožnje.

Srečko Katanec vam je v zadnjem intervjuju na očitke o neetičnosti odgovoril, da je bil res neetičen, ker vas je poklical v ekipo za evropsko prvenstvo, čeprav niste igrali pri Olympiacosu. Kaj pravite na to?

Če bi imel tak pogled, potem na evropskem prvenstvu ne bi bilo polovice reprezentance. Očitno je nekaj na hitro rekel. Če bi jaz imel igralca, ki bi dosegel vse te gole, bi malo drugače razmišljal, kajti trener ne more dosegati zadetkov. Sicer pa bi po profesionalni plati lahko sodeloval z njim. Zakaj pa ne bi bil on trener Maribora, jaz pa športni direktor? Profesionalizem je eno, zasebno življenje pa nekaj drugega. Nič ne bi imel proti, da bi ga nekoč povabil, naj postane trener Maribora.

Je mogoče, da si kdaj sežeta v roke?

Ne. Je pa lahko trener Maribora ob pomoči posrednikov.

Ampak v tem primeru bi morala komunicirati.

Zlatko Zahovič in Srečko Katanec ne moreta komunicirati. Športni direktor Zlatko Zahovič in trener Srečko Katanec pa lahko. To z lahkoto ločim. Z Milaničem sva prijatelja, ampak je najin osebni odnos strogo ločen od profesionalnega.