Tam bo Štangljev "šef" Aleksandre Vinokourov vozil v rožnati majici. To bo tudi za 37-letnega Novomeščana poseben dan, saj se ne zgodi vsak dan, da bi slovenski "vodonosec" pomagal osvojiti rožnato majico. Njegovo videnje in doživetje tretjega dne 93. Gira, opisano z iskrivimi besedami, je res nekaj posebnega. Štangelj nima vedno takega dne.

Kakšno je zadoščenje za pomočnika, ko kapetan obleče rožnato majico?

Trenutno neke vrste zadovoljstvo. Predvsem je to plod trdega dela celotne ekipe v vseh treh dneh. Po dobri vožnji Vinokurova na kronometru, ki si je zelo želel rožnate majice, nismo ničesar prepustili naključju. Splet okoliščin je seveda tudi ta, da so imeli drugi smolo. Evans je ob padcu 10 kilometrov pred ciljem moral zavirati. Enako se je zgodilo z Wigginsom. Šprinter Nemec Greipel v včerajšnji etapi ni pobral nagradnih odbitnih sekund, saj je bil šele šesti. Ker so se slednji izločili sami, je pač na vrsto prišel "Vino".

Tretja, 225 kilometrov dolga etapa se je zdela še precej bolj pestra kot nedeljska. Kako je to videti v karavani?

Tisto v nedeljo je bilo ogrevanje. Ti dve etapi sta naredili takšno selekcijo kot najhujše gorske etape, ko slabše ujame časovna rampa. Le da so tokrat vozili reševalci. Selekcija med najboljšimi hribolazci je enaka, kot bi vozili Mortirolo ali Zoncolan. Etapa je kljub ravnini tako zahtevna, da je težko opisati. Ves čas "do dile".

Kakšna je bila taktika Astane?

Tu posebne taktike ni. Spoznali smo, da po okrepčevalni postaji za zadnjih stotih kilometrih ni drugega izhoda, kot da gremo vsi naprej v veter. In vrtimo pedala "do dile" (na vso moč, op. p.). Vse iz panike in jeze. Zraven nas so se postavili Liquigas, Columbia in Sky, nazaj nismo gledali. Že 50 kilometrov pred ciljem je bilo vse razbito na prafaktorje.

Italijanski prvak Pozzato je po nedeljski etapi dejal, da nekateri vozijo tako brezglavo, kot da niso normalni.

Saj se ni zmotil. Treba je vedeti, da pol kolesarjev na teh cestah ne zna voziti. Ceste niso nič bolj nevarne kot za belgijske, francoske in nizozemske klasike marca in aprila, a tedaj vozijo drugi, specialisti za te ceste, ki se znajo prerivati, znajo predvidevati te specifične razmere. Tu pride konkurenca za italijanski Giro, za lepše ceste. Hribolazci in mladi. Eni ne znajo, drugi mladi ne poznajo milosti.

Kako se lahko zgodi, da v skupini 40 kolesarjev na ovinku obleži cela ekipa Sky, kot je včeraj? Očitno so bili sami krivi za padec deset kilometrov pred ciljem, kar je stalo tudi vas in Evansa, da ste ostali zadaj.

Oni so posebna zgodba. Saj jim ne privoščim, da padejo, ampak to, kar delajo, je katastrofa. O tem, kako se oni prerivajo, nimam besed. Brez milosti. Nič ne velja, če je zraven Evans, Vinokurov... Spoštovanja ne poznajo. So brez zavor. Imajo srečo, saj jih velikokrat zanese. Včeraj jih ni. Dobro, da bomo jutri vozili vsak zase.