Po mnenju vodje raziskave dr. Janeza Justina s Pedagoškega inštituta bi lahko veliko večino slovenskih učbenikov izboljšali za 50, 60 in več odstotkov.
Ljudski glas že dolgo pravi, da so slovenski učbeniki težko berljivi, strokovno oporečni, miselno zmedeni, marsikateri pa je napisan tako, da se skozi besedilo težko prebijajo celo starši z akademsko izobrazbo, kaj šele šolarji. Da ima ljudski glas prav, sta pred nedavnim potrdili dve raziskavi kakovosti učbenikov. Obe sta pokazali, da so učbeniška besedila kljub težnjam po večji atraktivnosti v zelo velikem deležu pojmovno in argumentacijsko neurejena, didaktično neustrezna in brez potrebe zapletena in abstraktna. Še več: zadnja raziskava je pokazala, da bi lahko učno-spoznavno učinkovitost pri pouku povečali za 50 odstotkov in več, če bi imeli na voljo boljše učbenike.
Ko so namreč raziskovalci znanje 240 učencev, ki so v okviru eksperimenta brali izboljšane odlomke iz štirih geografskih učbenikov za 9. razred, primerjali z znanjem vrstnikov, ki so se učili iz izvirnih odlomkov, so ugotovili, da so prvi dosegli bistveno višjo oceno. Učenci, ki so imeli zaključeno oceno 2 ali 3, so na testu pokazali znanje za oceno 5, odličnjaki pa so poleteli v nebo - njihovo znanje bi lahko ocenili s 7. Prav vsi učenci, ki so brali izboljšane odlomke, pa so na preizkusu dosegli statistično pomembne višje rezultate.
Velike razlike v berljivosti
"Z izjemo dveh ali treh učbenikov bi lahko prav vse učbenike izboljšali za 50, 60 in več odstotkov," je prepričan dr. Janez Justin, ki je vodil obe raziskavi. Prvo, evalvacijsko študijo o kakovosti učbenikov (Učbenik kot dejavnik uspešnosti kurikularne prenove) so pred tremi leti izvedli na Pedagoškem inštitutu, drugo, prejšnji teden končano aplikativno raziskavo (Optimalizacija spoznavne (učne) vsebine didaktičnega besedila) pa sta skupaj izvedli ISH - Fakulteta za podiplomski humanistični študij in Pedagoški inštitut. V prvi raziskavi so vzeli pod drobnogled 6 učbenikov biologije in 6 učbenikov zemljepisa. Analizirali so lastnosti besedila, organizacijo spoznavnih vsebin, grafično podobo in didaktični aparat. Pri tem so si pomagali s spoznanji tujih raziskav o povezanosti verbalnih in vizualnih sporočil z učno učinkovitostjo.
Ta raziskava je pokazala, da so naši učbeniki za isto starostno obdobje (7. in 8. razred) glede berljivosti osupljivo različni. Te razlike so bile tolikšne, kot so jih v neki tuji raziskavi prepoznali med berilom za 2. razred OŠ in učbeniki za 6. razred. Poleg tega so v nekaterih učbenikih avtorji pojasnili le dobro polovico novih besed, še manj pa so jih na primeren način poudarili.
Ko so raziskovalci analizirali, koliko je v učbenikih osebnih besed (to so lastna imena, priimki, osebni zaimki ali občna imena, ki se nanašajo na osebe), ki najmočneje spodbujajo spoznavni interes, so ugotovili, da se optimalnemu deležu osebnih besed in osebnih povedi - te vključujejo premi govor, vprašanja, prošnjo, zahtevo itd. - ni približal niti eden od izbranih učbenikov.
Še manj skrbi avtorji in recenzenti slovenskih učbenikov posvečajo logičnosti oziroma koherentnosti besedil. Opis nastanka Ljubljane (pred 2000 leti!) se, na primer, glasi takole: "Na stiku Ljubljanskega polja in barja je nastalo glavno mesto Republike Slovenije - Ljubljana". Med 12 analiziranimi učbeniki je bilo kar 11 takšnih, ki vsebujejo nesprejemljivo velike dele nekoherentnega besedila, pojmovno, miselno in argumentacijsko zmedenega.
Avtorji besedila zapletajo tudi zaradi nepremišljene uporabe žargona. Namesto, da bi učence preprosto in jasno vprašali, koliko turistov prespi v hotelu, se vprašanje glasi: koliko nočitev beleži hotel. Mnoge učence takšno vprašanje zmede. Raziskovalci so tudi ugotovili, da številne ilustracije delujejo kot odvračalke pozornosti, kar pomeni, da celo škodijo spoznavni učinkovitosti.
Ukrotiti apetite založnikov šolskih knjig
Na vprašanje, kaj bi glede na rezultate raziskav veljalo storiti, saj učbeniki na pedagoški proces vplivajo celo močneje kot učni načrti, dr. Justin odgovarja, da bi predvsem morali usposobiti učitelje za prepoznavanje kakovostnih učbenikov. Zdaj vse kaže, da temu niso kos ali pa v izbiro preveč posegajo založniki - na dovoljene in nedovoljene načine. Smiselno bi bilo tudi izdelati serijo vzorčnih učbenikov, s katerimi bi postavili nove standarde kakovosti, kar bi lahko storili s pomočjo javno-zasebnega partnerstva. Nove generacije učbenikov bi morali ovrednotiti s pomočjo spoznanj iz domačih in tujih raziskav, še pravi dr. Justin, ki pa analiziranju in izboljševanju vseh dosedanjih učbenikov ni naklonjen. "Za to bi potrebovali kakšnih 350 let", se boji. Ker je ena največjih težav pri nas pomanjkanje ljudi, ki ob strokovnem znanju premorejo tudi veščine dobrih piscev učbenikov, bi morali veliko pozornosti nameniti usposabljanju kadrov v razvojnih oddelkih založb.
Ministra Igorja Lukšiča, ki je na predstavitvi raziskav poudaril pomen kakovosti učbenikov pa tudi njihovo cenovno dostopnost, smo vprašali, kaj bo ukrenil za izboljšanje šolskih knjig. Povedal je, da si bo prizadeval za široko razpravo, v katero bi se vključili tudi založniki. Postopek potrjevanja učbenikov na zavodu za šolstvo tudi po njegovem mnenju ni najboljši - je namreč zelo formalističen, celo očitne napake je težko popraviti -, a še ne ve, kako bi ga spremenil. Po mnenju dr. Justina tuje izkušnje kažejo, da večji državni nadzor nad učbeniki ne pomeni nujno boljše kakovosti. Največji oreh, ki ga bo treba streti, pa so apetiti založnikov. Zaradi ministrove napovedi, da bodo vsi učbeniki za osnovno šolo do leta 2020 dostopni tudi kot e-učbeniki, po naših informacijah minister od založnikov že dobiva hudo ostra pisma…
