Kako bi opisali svojo pozicijo znotraj slovenske tehno kulture? Pionir in/ali nosilec tehno kulture?

Prej se morda počutim kot nosilec določenega obdobja. Vsekakor nisem bil prvi, kot mediji radi pišejo. Aldo Ivančič, MC Brane in Primož Pečovnik so fantje, ki sem jih v začetku devetdesetih let še kot mulc poslušal po radiu. Ker sem bil še premlad, da bi ob večerih hodil ven, sem izkoristil vsak praznik, da sem ostal zunaj vsaj do enih. Vedno isti scenarij: takoj sem letel v K4, obsedel na tistih ceveh in tri ure poslušal glasbo, nato pa z zadnjim avtobusom domov. Tam sem slišal Random Logic in Clockworks, že takrat je bil tam Jure Havliček, ki je kasneje pokrival polovico celotne DJ Time produkcije in ustanovil skupino Analyse. To se je dogajalo že leta 1991. Kot zanimivost k tej letnici - takrat je imel recimo Zagreb veliko bolj razvito tehno glasbo in kulturo kot Ljubljana, danes pa smo Slovenci pravzaprav najmočnejši na območju nekdanje države, kar se produkcije tiče.

Še en pomemben dogodek iz tistih časov: ko sem bil star približno 17 ali 18 let, smo šli s prijatelji v München. Takrat sem prvič stal sredi množice petnajst tisoč ljudi. Zdelo se mi je, kot da sem prišel v nebesa. Do takrat si teh razsežnosti nisem mogel niti predstavljati. Takrat pa sem videl, da so sanje možne.

Ampak, da se vrnem k vprašanju: nikakor nisem bil prvi, sem pa v slovenski elektronski glasbi verjetno poskrbel za dvig na določeno kvalitetno raven. Verjetno sem bil prvi bolj v smislu, da sem se prvi resno ukvarjal s produkcijo in vrtenjem glasbe, ob tem pa skrbel še za razvijanje blagovne znamke. Od tod in zato tudi ime, ki ga imam.

Verjetno so bili problemi, ki ste jih takrat premagovali na poti do uspeha, povsem različni od problemov današnjih mladih DJ-jev?

Gotovo. Takrat nismo imeli ničesar in iz tega je bilo treba nekaj narediti, danes pa je problem, da imajo vsega preveč in jim verjetno prav zato ne uspe narediti nič. Recimo, tehnična oprema, ki je bila takrat na voljo, je bila neverjetno draga. Za to glasbo potrebuješ računalnik, zvočnike in zvočno kartico, kar lahko danes dobiš vse za kakšnih tisoč petsto evrov. Takrat pa je toliko stala ena sama naprava. Privarčevati je bilo treba vsak tolar. Takrat so bile to drage naprave, ki si jih moral kupiti, danes pa se za to uporabljajo programi, ki so vsi na voljo tudi v piratskih oblikah, torej zastonj. Spomnim se, da sem sintesajzer Studio Electronics "šravfal" do nezavesti, ker sem hotel iz njega potegniti maksimum. Danes lahko to napravo povlečeš zastonj na računalnik in se z njo poigraš samo toliko, da pregledaš podatkovno bazo. In greš naprej. Skratka - vsega je preveč. Mnogi danes s spleta prenašajo vse te naprave samo zato, da jih malo preizkušajo, ne da bi imeli količkaj pojma o glasbi, kaj šele, da bi že kaj izdali. Tako daleč smo že.

Torej, če razumem prav, je danes vendarle težje uspeti?

Da in ne. Konkurenca je danes nedvomno veliko hujša, pravzaprav je že kar neverjetna. Brez delavnosti, dobre lastne produkcije, kvalitetnega nastopa in vlaganja v lastno blagovno znamko ni mogoče uspeti. Po drugi strani pa takrat nismo imeli interneta, informacij itd. Morali smo v München po revije, da smo dešifrirali, kdo je izdal kakšno novo ploščo. Danes imajo na voljo vse v domači dnevni sobi - in v tem smislu je veliko lažje uspeti.

Veljajo morda v svetu elektronske glasbe nepisana pravila, meje, ki se jih na poti k uspehu ne sme prestopiti?

Obstajajo, vendar so včasih to tudi predsodki. Recimo, nekakšno nepisano pravilo je, da naj se tehno izvajalec, ki je tudi underground izvajalec, ne bi preveč zapletal s pop glasbo. Če bi nekdo to počel, bi ga označili za komercialnega in mu to tudi očitali. Sam sicer v tem ne vidim nič spornega. Konec koncev pa bi se tudi generacija, ki bi ga obsojala, da se je prodal, kmalu zamenjala in prišla bi nova, ki ne bi vedela, na kakšen način je uspel. Konec koncev šteje glasba.

Kako pa se gleda na sponzorstvo v elektronski glasbi?

Tudi to je nekako prepovedano. Spet obstaja nepisano pravilo, da ne smeš imeti sponzorjev, ker se tako z nekom poistovetiš. Sam sem imel v tem smislu nekaj težav, ko sem skupaj s Simobilom organiziral dogodek. Očitali so mi, da sem se prodal za telefonijo.

Kdo? Vaši slovenski kolegi?

Slovenski, ja, s poudarkom na tistih, ki sami nikoli ne dobijo takšne ponudbe. Ampak dogodek s Simobilom je bil dobrodelen, dosegel je veliko množico, medijsko je bil izpostavljen, zbrali so veliko denarja in ozavestil je širok krog ljudi. A kot pravim, tu je šlo za dobrodelne namene, s sponzorji pa naj se tehno izvajalec ne bi povezoval.

Od česa konkretno se v elektronski glasbi največ zasluži?

Moj glavni vir dohodka so nastopi. S produkcijo glasbe ne zaslužim niti toliko, da bi si lahko kupil novo opremo, kaj šele, da bi se s tem preživljal. To je nemogoče.

Od česa potem živijo recimo manj znani slovenski DJ-ji? Imajo druge vire dohodka in je glasba bolj hobi?

Nekaj se jih še vedno preživlja z vrtenjem glasbe, vendar je teh po mojem mnenju vsega skupaj mogoče kakšnih deset. Zato vsem, ki se podajajo v te vode, svetujem, naj obdržijo zaposlitev, ki jim zagotavlja določeno varnost, z glasbo pa naj se ukvarjajo v prostem času. Če ugotovijo, da jim dobro uspeva, pa naj več tvegajo, pustijo službo in se popolnoma posvetijo glasbi. Sicer lahko nastane velik problem, saj ustvarjalnost brez osnovnih pogojev ne samo za delo, tudi za življenje, nima prihodnosti.

Glasba na spletu je zastonj, in to je verjetno eden ključnih finančnih odlivov. Kakšen odnos imate do tega pojava?

Veliko ljudi, ki glasbo brezplačno snemajo s spleta, trdi, da gre tukaj pravzaprav za promocijo izvajalcev, vendar če smo iskreni, je to navadna neumnost. Izvajalci so v svoje delo vložili prav toliko kot ljudje, ki hodijo vsako jutro na službo. Delajo po osem ur na dan in morajo zaslužiti za opremo, ki jo uporabljajo.

Dejstvo pa je, ne glede na vse, da bo glasba prej ali slej zastonj, pa če to hočemo ali ne. Samo s prodajo glasbe ne bo več mogoče služiti, razen če bodo iznašli nov format, ki ga ne bo mogoče odpreti, česar pa si ta trenutek ne znam niti predstavljati. Ali pa če bodo tako poostrili internetno policijo, da si ljudje ne bodo upali več prenašati glasbe s spleta. Sicer enostavno ni razloga, da bi ljudje za glasbo plačevali.

Ker ste tudi sami založnik, ki izdaja in prodaja glasbo, imate verjetno idejo ali vsaj željo, kako to področje urediti?

Sama izmenjava glasbe med uporabniki me niti ne moti, naj ostane. Sicer pa bi stvar rešil tako, da bi bila glasba zastonj po določenem obdobju.

Razmah, popularnost, že kar vseprisotnost elektronske glasbe je ključno povezana z vdorom tehnologije v vsakdanja življenja...

Seveda. Osebno sem prepričan, da je elektronska glasba zato tudi uspela. Računalniki doživljajo neverjeten tehnološki razmah. Postajajo del vsakdana, celo nujen del vsakdana, in to se odraža tudi v življenjskem stilu ljudi. Sam sem bil že od začetka prepričan, da bo elektronska glasba dobila takšen delež v popularni kulturi, kot ga je, dobila pa bo še večjega. Danes desetletni fantje že obvladajo računalnik in logično je, da jih bo zanimala tudi takšna glasba in kako se jo dela.

Na kakšen način je tehno glasba oblikovala generacijo, ki je z njo rasla?

Tehno glasba je vedno dobro uspevala v zelo negativnem okolju. V Detroitu, kjer je bila industrija popolnoma uničena in ljudje niso imeli denarja, je zrasla iz revščine. Močno je bila prisotna tudi v nekdanji Jugoslaviji. Tehno DJ-ji so med vojno na teh območjih redno nastopali, uporništvo je bilo neverjetno. Tudi sam sem šel takrat vrtet v Split in ko smo se vozili po jadranski magistrali, je vojna divjala dva hriba stran. Bilo nas je strah, vendar smo vseeno šli. Lahko bi rekel, da so bili tehno izvajalci nekako najmanj prestrašeni. House izvajalci na primer, ki so veliko zaslužili, niso hodili na nevarna območja in nosili svoje glave naprodaj, tja so šli underground tehno izvajalci, ki so rekli: "Ne! Mi gremo tja, smo proti temu sistemu in bomo to tudi pokazali. Imamo pogum in željo, preživeli bomo!" S to držo in stališčem je tehno glasba takrat dobila dodatno moč.

Kaj pa bolj ali manj rekreativna uporaba drog, ki se vseskozi povezuje s tehno glasbo in kulturo? Mislite, da bi tehno doživel takšen uspeh tudi brez prisotnosti substanc, ki so na nek način podpirale to kulturo in se z njo tudi zlile?

Vsekakor. Sicer drži, da se to zvrst glasbe povezuje z nekaterimi drogami, vendar so raznorazne substance prisotne v vseh klubih, torej tudi tam, kjer vrtijo komercialno in pop glasbo. Kokain je prisoten povsod, ne le v vseh zvrsteh glasbe, ampak kar v vseh zvrsteh življenja. Tako pač je danes v pop kulturi in v družbi nasploh. Vsak družbeni sloj in krog ima tako rekoč svojo drogo. Sicer pa včasih vidim v kakšnem klubu, kjer ne vrtijo elektronske glasbe, na smrt pijane obiskovalce, ki so strahovito agresivni in so pretepi reden spremljevalni program. Naj vsak sam presodi, kaj je hujše in bolj vulgarno. Alkohol je ravno tako velik, če ne še večji problem, kot so droge.

V svoji karieri ste že večkrat "prenovili" svoj zvok. Je to postavljanje novih trendov ali sledenje trendom, ki se pojavljajo v svetu?

V bistvu oboje. Če bi rekel, da sam ustvarjam trende in da nikomur ne sledim, bi se zlagal. To se dogaja spontano, nezavedno in sinhrono. Tisti, ki reče "ti pa ponavljaš za nekom drugim", ima seveda prav, po drugi strani pa zgreši bistvo. Sceno živimo in jo spreminjamo skupaj. Ko slišiš nekaj zanimivega, se te dotakne, postane del tebe in potem to seveda poskušaš "vkomponirati" v svojo glasbo. V osnovo, ki je tvoj zvok. To se je vedno dogajalo in se vedno bo. Dobre ideje so se vedno na različne načine prenašale naprej in prav je tako.

Imate kdaj občutek, da gredo stvari mimo vas, da ne sledite več oziroma, da so vas mlajši prehiteli in da težko še dohajate tempo?

Ne, zaenkrat nimam tega občutka oziroma ga še nisem imel. Mogoče tudi zato, ker sem ves, s celim bitjem potopljen v to glasbo. Ne znam pa si predstavljati, koliko časa in energije potrebujejo mladi danes, da predelajo vse, kar mi vemo o tem. Bom povedal drugače: človeka, ki je del te glasbe, ne moreš prehiteti, to ni prava dilema. Carl Cox, Sven Väth in Ritchie Hawtin, na primer, so legende, ki so bile na sceni že pred mano, čeprav sem danes tudi jaz že stara garda. Ampak jaz njih ne morem ujeti ali prehiteti niti v tem ne vidim nobenega smisla. To so institucije, in dokler ne bodo šli sami stran, bodo nosilci in ključni deli te glasbe. Sploh pa je edino smiselno tekmovanje s samim seboj.

Torej še ne razmišljate o umiku in neke vrste upokojitvi?

V svojo kariero sem ogromno vložil, ob tem to počnem še vedno z velikim veseljem. Tako da je odgovor ne, ne nameravam se upočasniti. To ustvarjanje je ljubezen, in dokler ustvarjam, dokler grem zvečer domov iz studia z nasmehom, bom to počel.

Torej kreativnosti ne najeda rutina ali dolgočasje?

Rutina je vedno nekje zelo blizu, pri vsakem početju in v vsakem trenutku. Zato pa je v mojem konkretnem primeru recimo tako pomembno spreminjanje stilov. Ko se pojavi rutina in se zaciklaš, pride nekdo z neko novo idejo, ki te useka po glavi, in takrat se zaveš, da si zaspal. Tukaj pridejo tuje ideje prav.

Vidite in dojemate sebe kot umetnika ali kot "entertainerja"?

Kaj pa vem. Kot umetnika se ne vidim. Svoje glasbe nimam za umetnost niti ne mislim, da sem kaj dosti drugačen od drugih ljudi. Sem samo fant, ki uživa v elektronski glasbi, to je moja ljubezen in zadaj ni nobene velike filozofije.

Ni zadaj filozofije - kaj pa sporočila in sporočilnost?

Ja in ne. Elektronska instrumentalna glasba ima to prednost, da si sporočilo lahko izriše vsak sam. Na enoznačno sporočilo običajno omejuje vokal. Elektronska glasba je v tem smislu popolnoma odprta. Naj si ljudje sami izrišejo zgodbo iz mojih zvokov. Sploh pa, roko na srce, z glasbo nočem izražati svojih bolečin in frustracij. Jasno, ko si slabe volje, narediš kaj bolj temačnega kot običajno, ampak to je del kreativnosti, ne pa konkretnega sporočila.