Bobnar, skladatelj, tolkalec, pedagog, vodja bendov Jim Pugliese je že eden teh glasbenikov širokega znanja in srca, ki ostaja skrit v "ozadju" zvenečih imen. Je eden mnogih po krivici in malomarnosti spregledanih glasbenikov.

Jim je doma iz okolice Newarka v New Jerseyju. Na newyorško "downtown sceno" se je pritepel sredi osemdesetih let. Tedaj je glasbenika, ki je magistriral iz tolkal, v improviziranje in skupno igro drugačnega reda zvabil pianist Anthony Coleman. Torej še en akademsko izobraženi glasbenik, ki je po študiju kompozicije odkril, da so mu ob vcepljanju glasbenega znanja pozabili povedati, kakšna je vloga glasbenika in da je glasba kolektivna dejavnost, da je igrana in hlepi po soudeležbi. "Srečanje z Anthonyjem mi je uničilo življenje," se namuzne Pugliese. To "uničenje" pomeni, da se je, naveličan izvajanja sodobnih kompozicij, posvetil igranju in ustvarjanju godbe, improviziranju in komponiranju, ki je vključevalo improvizacijo in ohlapno napisane dele.

Del tega, kar danes počne 58-letni bobnar in tolkalec, bomo lahko doživeli prihodnji teden na 15. izdaji jazz festivala v Cerknem, kamor prihaja s skupino Italian Doc Remix. Ustanovila sta jo z italijanskim, v New Yorku živečim kitaristom Marcom Cappellijem. To bo lepa muzika, ki tematsko obdeluje resnične in imaginarne poti italijanskih migrantov, strga po glasbeni tradiciji južne Italije in jo spaja z moderno kozmopolitsko glasbo New Yorka. Pred leti je Pugliese ravno po Marcovi zaslugi v Neaplju spoznal daljne sorodnike in prijatelje svojega starega očeta, kar je bilo izredno čustveno srečanje. Obudilo je spomin na njegovo odraščanje v revnem predelu Newarka, v mešani in nadvse živahni italijanski in črnski četrti, kjer se je družil z vrstniki, nadebudno trobental v otroških skupinah, vsrkaval črnski soul in jazz. Na začetku je bil trobentar, toda na avdiciji za vstop na kolidž je pogrnil. Vpisal se je na študij kemije, toda klic glasbe je bil močnejši.

"Moj prijatelj je sam izdelal bobne iz posode in kotlov, kar me je povsem očaralo. Ker sem se zavedal, da s študijem trobente ne bo nič, sem začel igrati bobne. Namesto na droge sem se navlekel na bobne. Ob vpisu kemije se mi je nenadoma ponudila priložnost za študij tolkal. Študiral sem pri slavnem tolkalcu Raymondu Des Rochesu, ki je bil potopljen v ameriško avantgardno sceno. Izvajali smo glasbo Charlesa Wuorinena, Elliotta Carterja, Johna Cagea."

Z Des Rochesovim tolkalnim ansamblom je Pugliese že pri osemnajstih letih snemal za ugledno založbo Nonesuch. V šestih letih obnorelega študija tolkal je igral z newyorškimi filharmoniki, v orkestru newyorškega baleta, predvsem avantgardno glasbo 20. stoletja. Toda sčasoma so se prikradli pomisleki. Igranje Cagea in njegovih komadov za tolkala je eno, izvajanje glasbe mladih ambicioznih skladateljev pa nekaj povsem drugega.

"Kot izobraženi tolkalec moraš znati brati vse zapletene partiture, posebne notne zapise za tolkalca, kar od glasbenika terja gromozanski napor. Skladatelji, ki smo jih izvajali, so bili vse mlajši in vse slabši. Odločil sem se, da bom prenehal študirati njihovo glasbo. Če želiš igrati tovrstno glasbo, moraš do potankosti obvladati ves spekter tridesetih tolkal, marimbo, pavke, ksilofon, konge, ropotulje in triangel, kjer je vse zapisano od note do note. Za izvedbo komada sem moral vaditi deset ur na dan, če sem hotel ustvariti tolkalni ples od enega tolkala do drugega, kar je sicer prelepo. Toda to ni bila več moja glasba. V tem nisem videl nobenega smisla več. Vrh glave sem imel slabih, nedovršenih kompozicij."

Razočaranje je bilo tako veliko, da je za dve leti skorajda povsem opustil igranje, se vrnil v domači "italijanski" okoliš in se preživljal z družinsko obrtjo, z zidarskimi in tesarskimi deli. V "življenje" ga je vrnilo srečanje z newyorškimi improvizatorji, sprva s Colemanom, ki ga je seznanil z Johnom Zornom, Marcom Ribotom, Gregom Cohenom, Royem Campbellom in drugimi iz "downtown bande". Dodobra se je zapletel v improvizacijsko sceno, ki so jo prakticirali v East Villageu. V tem času ga je za afriška tolkala in bobnanje navdušil ugledni moderni skladatelj Lee Hyla, ki je posebej zanj skonstruiral tolkalni komplet, kombinacijo klasičnih in afriških tolkal.

"V glasbenem smislu je bila zame improvizacija veliko razodetje, silovita, osebna. Pa vendar so v njej tudi pasti. Če resnično študiraš dogajanje v jazzu šestdesetih let, potem hitro spoznaš, kako trdo so na improvizaciji delali stari mački. Svobodna glasba, ne pravim free jazz, ker ju izrecno ločujem, se v mojih očeh razlikuje od improvizacije. V svobodni igri lahko počneš, kar ti srce poželi, improvizacija pa temelji na nečem, kar so ti ponudili drugi."

Jim Pugliese je od leta 1985 do začetka devetdesetih let igral z vsemi na sceni. "Ja, šel sem skozi obvezno obdobje 'paying my dues'", se smeji. "Odslužil je" ter postal izjemno iskan in hvaležen tolkalec, saj je poznal svet moderne kompozicije, senzibilnost popularnih godb, jazza in improvizirane godbe. Hkrati je muziciral v ansamblu Philipa Glassa, v ansamblu Harryja Partcha, redno izvajal danes legendarno "družabno igro-komad" za improvizatorje Cobra Johna Zorna in igral v bendu Shrek Marca Ribota (dvakrat smo ga videli v Ljubljani).

Obenem je začel poučevati otroke. Strast dela z mladimi ga po tridesetih letih še ni zapustila. Glede poučevanja glasbe je izoblikoval svoje stališče. Kot nasprotni zgled postavlja vlogo Wyntona Marsalisa: "Je sicer garač in predan, zato ga spoštujem. Ima pa majhno napako. Misli, da je treba vsako stvar do podrobnosti zapisati in zvaditi. In če tega ni, zanj ni glasbe. Takemu odnosu ostro nasprotujem. Lahko se učiš improvizirati in igrati svobodno godbo le z muziciranjem z glasbeniki, ki to počnejo leta. Tako glasbo se naučiš igrati le na cesti, podobno kot jazz. S tem ko je jazz, v bistvu ameriška klasična glasba, prodrl v šole in na konservatorije, kar je po svoje čisto v redu, se je izgubil del pomembne ustne tradicije."

Jim zadnja štiri leta poučuje otroke v javni šoli v Bronxu. Noče, da bi otroci pozabili na kulturo in tradicijo svojih staršev. Poučuje in širi vednost o glasbi na način, v katerega je prepričan. Pri tem razmišlja o okoliščinah, ki so privedle do popolne degradacije šol in skrbi za mlade.

"Še v osemdesetih in devetdesetih letih so starši in stari starši teh otrok glasbo igrali na ulicah, igrali so konge, peli so pesmi s Portorika, Haitija, Jamajke, Trinidada. Otroci so poznali pesmi, peli so jih. Danes je vse obrnjeno na glavo. Vodim umetniški center v Bronxu (R.A.V.E. Center - Radical Arts Venue and Education Center, op.p.), v uradno najrevnejši četrti v ZDA. Učim otroke migrantov s karibskih otokov in iz Južne Amerike. Njihovi očetje in dedje so v bandah. Otrok niso naučili pesmi, glasbe. Do zadnjega sunka je prišlo okoli leta 2001, z Bushevo administracijo, ko so povsem sesuli izobraževalne programe. Občutil sem, da moram to nekako presekati, tem očetom povedati, naj začnejo spet učiti svoje otroke. V Bronx so me povabili zaradi izkušenj. Ta šola je slovela kot ena najbolj nasilnih šol v New Yorku. Govoriva o posilstvih, strelnem orožju, o bandah. Dobili so 400.000 dolarjev, namenska sredstva za preobrazbo šole. Izdelali smo poseben učni načrt. Sam otroke poučujem o umetnosti in glasbi. Vodim poseben tečaj bobnanja. Tu so tudi športni programi, da potrošijo odvečno energijo, pa tečaji računalniške grafike, oblikovanja spletnih strani. Za naše delo smo prejeli dve odmevni nagradi. Danes se celo dogaja, da ljudje, tisti očetje iz Bronxa, prihajajo na naše koncerte v šolo in celo v downtown. Radi jo imajo, to našo odštekano, živo stvar."

Pugliese zadnja leta vsaj en mesec preživi v Zimbabveju, na podeželju in v Harareju. Mojstri mbire, tradicionalnega prstnega klavirja, ga uvajajo v skrivnosti glasbila. Ob učenju spoznava širše vidike zimbabvejske kulture, družbe in spiritualnosti. Obenem svari pred enosmernimi poročili medijev, na čelu z BBC-jem, o dogajanju v Zimbabveju. Eno so upravičene obtožbe Mugabejevega režima, nekaj drugega pa posploševanja in nepoznavanje vsakdanjega življenja.

"Ne pretvarjam se, da igram afriško glasbo. Prej lahko rečem, da jo intuitivno spoznavam in da je postala del mene. Zimbabvejci me sprašujejo, kdaj se bom vrnil domov, k njim. Zame so poučevalci mbire največji mojstri glasbe. Sproti spoznavam različne ravni spoštovanja. To prenašam na moje otroke v Bronxu. Nabavil sem jim računalnike in vzpostavili smo internetno povezavo z dvema šolama v Harareju. Tudi njim sem kupil računalnike. In otroci iz Bronxa in Harareja si izmenjavajo sporočila, izkušnje, snemajo glasbo, pesmi. Celo učitelji so v stalnem stiku."

Jim Pugliese je na svoji štiridesetletni glasbeni poti navzoč na več kot šestdesetih albumih raznovrstne glasbe. Bil je zraven, ko se je kaj pomembnega zakuhalo v New Yorku. Ostaja aktivist, borec za neodvisne prostore, za spoštovanje do ustvarjanja. Dolga leta je veljal za "mladega skladatelja", ki pa ni mogel do samostojne plošče. Danes vodi skupine Phase III, Big Easy in skupaj s Cappellijem Italian Doc Remix. Tudi po neuspelih protestih newyorških glasbenikov proti mestni politiki in rušilnim nepremičninarjem ne odneha.

"Začel sem ustvarjati nekakšno kooperativo manjših koncertnih prostorov, eden je v Brooklynu, eden v Harlemu, tu je še naša šola v Bronxu, obstaja tudi prostor na spodnjem Manhattnu, povezujemo se. Reciva, da je to del vizije, kako ustvariti občinstvo, v katerem niso samo glasbeniki, podobno kot starši otrok, ki jih poučujem. Še vedno verjamem, da sem v srednji šoli, mladostno vihrav, in tako tudi delujem. Saj je idealizem. Kar se mene tiče, lahko to počnem do smrti: da ljudem predstavljam, da njihova kultura, osebna kultura, pripada svetovni kulturi."