Šlo je za prijem, ki je bil v tistem času precej razširjen po večjih hrvaških mestih: falanga v vojaških uniformah in s pooblastili, podpisanimi na ministrstvu za obrambo, je vdrla v stanovanja nekdanjih vojaških oseb, praviloma srbske narodnosti. Včasih so imeli pri sebi sodno odločbo, spet drugič - kot v primeru Momirja Drobca in njegovega brata - takšne odločbe ni bilo, zato pa so stanovalcem ponudili v podpis dokument, na katerem je pisalo, da se odpovedujejo pravici do lastnega stanovanja. Večina jih je brez obotavljanja podpisala, malo zaradi groženj z orožjem, malo zaradi govoric, največkrat resničnih, o ljudeh, ki niso hoteli podpisati in so, ustreljeni v tilnik, odplavali po Savi ali Dravi ali preprosto poleteli z okna svojega stanovanja ob uradnem pojasnilu, da so storili samomor. Tako so "očistili" vojaške zgradbe in nebotičnike po vsem Zagrebu in drugih hrvaških mestih in tako je bila, na malo drugačen način, izvedena etnična rekompozicija države. Namreč, večina tistih, ki so jih tako vrgli iz lastnih stanovanj, je na vrat na nos pobegnila v Srbijo ali Bosno in Hercegovino.

Momir Drobac je ena od izjem. Živi v Zagrebu, njegov primer je bil znan že od prej, saj so o njem v začetku leta 2000 pisali časopisi, vendar se vse do pred nekaj tedni o tem ni upal govoriti, saj se je, tako kot drugi, bal maščevanja nekdanjih falangistov z ministrstva za obrambo in njihovih nalogodajalcev. Kakorkoli že, iz dejstva, da je Saši Kosanoviću, enemu najvidnejših hrvaških političnih novinarjev, uspelo pregovoriti Drobca, da je pred kamerami spregovoril o svojem primeru in o tragični usodi svojega brata, je nastala ena najbolj pretresljivih televizijskih reportaž, kar smo jih videli od konca vojne. S to reportažo bi se morala začeti katarza hrvaške družbe in ozaveščanje o zločinu, ki je bil storjen nad sosedi na naslednjem vhodu.

Reportažo so predvajali v petek, dva dni pozneje pa je Aleksandar Stanković v svojo pogovorno oddajo V nedeljo ob dveh povabil novinarja in borca za človekove pravice Draga Pilsla. Del oddaje je bil posvečen Jadranki Kosor in stanovanju, v katerem živi. Stanković je poprosil Pilsla, naj se vživi v premierkino kožo in mu iz te perspektive odgovori na nekaj vprašanj o Momirju Drobcu in njegovem pokojnem bratu. Rezultat je bil presenetljiv, pretresljiv in niti malo osebno žaljiv do Jadranke Kosor.

A to je bila kaplja čez rob. Celo popoldne so na HTV zvonili telefoni, premierka je odkrito grozila in zahtevala, da v televizijskem dnevniku objavijo demanti (ni jasno, česa), vladni uradi so izdajali sporočila, ki so tako z obliko kot vsebino negirala sam smisel svobode javne besede, in človek bi lahko dobil vtis, da se na Hrvaškem pravkar dogaja neke vrste protidemokratični udar. Potem pa je prišel ponedeljek! Verjetno jim je telefonirala kaka vplivna oseba ali pa jih je poklical kak veleposlanik, kajti šele v ponedeljek so Jadranka Kosor in njeni uradi začeli zatrjevati, da ni bilo nikakršnega telefoniranja. In kar naenkrat so ljudje, ki so bili še včeraj pripravljeni potrditi, da so jih klicali in jim iz vlade grozili, začeli potrjevati premierkino verzijo. Nič se ni zgodilo, ničesar ni bilo! Edino, kar je Jadranka Kosor storila, je bilo, da je napovedala tožbo proti Aleksandru Stankoviću in Dragu Pilslu, in to preko odvetniške pisarne, ki jo je ustanovil nekdanji HDZ-jev minister za pravosodje, zdaj pa sodnik vrhovnega sodišča Miroslav Šeparović.

Molk je trajal teden ali dva, potem pa se je začelo dogajati vse to, kar je prava tema tega zapisa. Urednik oddaje Hrvaška v živo, novinarski veteran hrvaških elektronskih medijev Veljko Jančić je dobil izredno odpoved. Jančić je star dvainšestdeset let, v tej televizijski hiši je doživel že marsikaj, preživel je leta Tuđmanove diktature ter vse etnične in politične čistke, ki so jih izvajali v devetdesetih, in vedno je veljal za izjemno previdnega. Odrezali so ga zaradi treh stvari. Prva in najbolj očitna: objavil je reportažo Saše Kosanovića o stanovanju Jadranke Kosor. Druga: na zadnjem razpisu je kandidiral za mesto direktorja Hrvaške radiotelevizije in malo je manjkalo, da ni bil izvoljen z glasovi neodvisnih članov sveta, ki po novem zakonu izbirajo direktorja. In tretja, najbolj neprijetna: HDZ Jadranke Kosor se je vrnila k začetnim, Tuđmanovim ideološkim pozicijam, pri čemer Veljku Jančiću nikakor ne gresta v prid njegova domnevna srbska nacionalnost in nekdanja pripadnost Zvezi komunistov Jugoslavije.

V isti sapi so se spravili na celotno uredništvo oddaje in napovedane so čistke vseh neprimernih kadrov v informativnem programu, seveda s sklicevanjem na krizo in recesijo. To delo so zaupali vršilcu dolžnosti direktorja Josipu Popovcu, nepomembni personi brez kakršnekoli kariere na televiziji, ki pa ima pomembno priporočilo v dejstvu, da je bil funkcionar HDZ-jevega strankarskega podmladka. Tisto, kar je pri vsej zgodbi najbolj zastrašujoče, pa je, da se odpoved Veljku Jančiću ter kampanja čiščenja in discipliniranja HTV dogajata ob skoraj popolni odsotnosti kakršnegakoli javnega odziva. Vlada Jadranke Kosor nadzira večino tiskanih in elektronskih medijev, tako da je vtis desnega terorja po svoje celo bolj dramatičen kot v najhujših Tuđmanovih časih. To je tisto, v čemer se je Veljko Jančić zmotil: mislil je, da bosta njega in njegove pogumne novinarje zaščitila načelo javne besede in dejstvo, da je Hrvaška pred vrati Evropske unije. Žalostna resnica pa je, da je tudi Evropska unija svobodi javne besede in kršenju človekovih pravic na Hrvaškem posvečala večjo pozornost, ko je bila ta država še zelo daleč od evropskih integracij.

Te dni mi je ob neki drugi priložnosti profesor Žarko Puhovski pripovedal, da ga vedno zmrazi, ko Hrvaško preplavi entuziazem boja proti korupciji. Pri nas vlada mračno pravilo, da se zmanjševanje korupcije plača s porastom fašizma. Jadranka Kosor pa se, vsaj z besedami, proti korupciji bojuje vsak dan. Le da so žrtve tega boja Veljko Jančić, Momir Drobac, Saša Kosanović…