"Jutro, Slovenec, Delavska pravica, Radio Ljubljana, Radio London, Planinski vestnik, Večer."

***

"Slovenski poročevalec, TT, Katedra, Mladina, Reporter, Demokracija, Trenja, Svet, Siol.net."

***

"Sobotna priloga, Objektiv, Lady, Jana, Studio City, Prava ideja, Facebook."

Uporabnice medijev. Tri generacije, osem desetletij, trije vpogledi v skupni univerzum. Stopnje pozornosti, namenjene institucionaliziranemu komuniciranju družbe o pomembnih stvareh s samo seboj, se v vseh družinah prenašajo iz roda v rod: mati, rojena po prvi svetovni vojni; hči, rojena v času baby booma po drugi vojni; vnukinja, rojena malo pred razpadom Jugoslavije. V vsakem od teh obdobij so slovenski časopisi, radio, televizija in internet izvajali salto mortale. Preobleko in (ideološko) naravo so menjevali hitreje kot novinarje. Pogovor smo začeli na porumenelem papirju, dve uri kasneje smo se znašli na pološčeni površini Applovega iPada. Začeli smo s politično delitvijo, končali z razdeljenostjo: mediji so boljši in slabši.

Zgodnjepomladanski vrt za hišo običajne slovenske družine - sredi Slovenije, v središču Celja, ob bregu Savinje - je ponudil tri pripovedi o tem, kako so slovenski mediji živeli, preživeli in se prepletli z življenji državljanov, ki so si vsa leta želeli le tega, da bi bili dobro informirani.

Mati. Vera Hudnik, gospodinja, letnik 1923: Pred drugo svetovno vojno je bil oče gostilničar. Vse časopise v domači gostilni smo vpeli v posebna lesena držala, kakršna še danes najdemo v hotelih in kavarnah. Obesili smo jih na steno in kdor je hotel, jih je čital. Naročena smo imeli Jutro in Slovenec, tega zadnjega le kratek čas, saj očetu ni bil všeč, ker je bil preveč krščanski. Jutro na drugi strani je bilo liberalno, podobno današnjemu Delu, da me boste lažje razumeli. Prinašalo je verodostojne informacije. V enem od časopisov so objavljali tudi dnevno karikaturo, v kateri sta nastopala Gustl in Nežika. Vsak dan sta kaj smešnega povedala in na ta način se je časopis norčeval iz tistega, kar je kritiziral. Naročili smo tudi Delavsko pravico, ki so jo k nam hodili vsak teden brat delavci s Pečovnika (celjsko predmestje, op.p.). To so bili delavci, ki so kasneje organizirali stavko v Emu.

Imeli smo tudi radio. Pred vojno smo največkrat poslušali Ljubljano in včasih Dunaj. Predvajali so poročila, na srečo pa tedaj še ni bilo takšnih reklam, kot so danes. Oglaševali so se zgolj nekateri trgovci, večinoma nemški, ki so imeli za to dovolj denarja. Med nemško okupacijo smo ilegalno poslušali postajo iz Londona. Radio je bil skrit med kuhinjo in gostilniško sobo. Tako smo lahko gostom povedali, kaj je novega.

Kasneje, po letu 1948, smo naročili revijo Življenje in tehnika, nemško Das Beste, ki je bila nemška izdaja Reader's Digesta, ter Planinski vestnik. Dobra tedenska revija je bil tudi Tovariš, saj ni bil pretirano političen. Da so mediji politično zaznamovani, smo takrat sicer sprejemali kot dejstvo. Da so levičarski, se nam ni zdelo čudno. Za nazaj pa lahko rečem, da je bilo vendarle čudno. V Tovarišu so bili tudi prispevki, ki nam danes ne bi ugajali. Tudi ko smo kaj zaznali, pa o tem nismo govorili, četudi smo lahko zavohali, da s propagando pretiravajo. Mož je bil med vojno v Dachauu. Po dachavskih procesih sem čutila, da ga je strah.

Ko smo kupili televizor, leta 1955 smo imeli prvega v naselju, smo gledali Avstrijo, da bi primerjali poročila. K nam so prihajali tudi sosedje. Na nekatere stvari so Avstrijci gledali drugače. Ne spomnim pa se, da bi avstrijska televizija komentirala politično dogajanje v Jugoslaviji. Avstrijo smo sicer gledali s skepso, saj smo bili pod Nemci v taboriščih sama sem bila internirana v Ravensbrücku in smo v letih po vojni že do samega jezika čutili odpor. Kasneje je ta občutek zbledel in ORF nam je v resnici pomenila popestritev.

Danes opažam, da je novinarski poklic težak in stresen. Pravi novinar je tisti, ki si upa in zna na zanimiv način povedati, kaj se dogaja okoli nas. Pripovedovati pa mora tudi tisto, kar se zdi prepovedano. Predvsem mora znati najti prave, resnične podatke, podkrepljene z argumenti. Rada gledam oddaje Sandija Čolnika, saj vedno gosti zanimive ljudi. Sicer pa raje kot gledam televizijo berem knjigo.

Hči. Alenka Mežnar, upokojena vrhovna državna tožilka, letnik 1951: Ko sem bila otrok, smo imeli od dnevnikov naročenega Slovenskega poročevalca, ki je bil predhodnik Dela. Bil je povsem normalen časopis, dalo se ga je brati. Za razliko od tega se spomnim Ljudske pravice, ki je imela rdeč naslov, in tednika Komunist, ki je bil partijsko glasilo. Izhajala je še Tedenska tribuna, TT, v kateri so prvikrat izhajale dogodivščine Zvitorepca, Lakotnika in Trdonje. Tam se je začelo. Otroci smo stripe izrezovali in jih zvezali v knjižice. Kasneje sem slišala interpretacije, da je Miki Muster v stripe vključil ideje, ki so bile "kvarne" za tedanjo mladino, vendar se ničesar takšnega ne spomnim. Kasneje v gimnaziji sem brala Naše razglede. Če jih primerjam z današnjimi Delovimi Pogledi, so bili bolj berljivi. Naročene smo imeli še revije Proteus, National Geographic ter rusko revijo Aganjok, iz katere sem se učila ruščine. V njej sem brala potopise, nekaj pa je bilo tudi politike.

Tedenska časopisa, ki smo ju brali, sta bila še Teleks in Tovariš. Teleks je bil deloma podoben današnji Sobotni prilogi ali Objektivu, saj je objavljal reportaže, politike pa je bilo v njem manj. Reportaže so bile že tedaj pojem dobrega novinarstva. Od današnjih se pravzaprav niso razlikovale, prek njih je mogoče spoznavati svet. Tedaj je bilo zgolj več reportaž o preprostih ljudeh, ki so veliko dosegli. Bile so nekoliko ideološke, vendar nikoli moteče. Vsi se spomnimo Alije Sirotanovića, o takšnih stvareh so v Teleksu pisali vsako leto. Res pa je tudi, da nismo imeli veliko izbire. Brali smo, kar je izšlo.

Danes je sicer težko najti časopis, v katerem ni politike. Morda je takšna Lady oziroma druge tračarske revije. Res pa je, da so bili po drugi vojni vsi časopisi levo usmerjeni in šele danes za nazaj vemo, da so bile informacije filtrirane. O tem smo sicer v družini začeli razmišljati relativno pozno, pa smo bili kar dobro razgledani. Nekatere stvari, denimo povojni poboji, so bile zelo dobro prikrite. Prvič sem se tega, da je mogoč tudi drugačen pogled, zavedela leta 1968, ob študentskih protestih. Oče je bil osebni prijatelj obsojenih na dachavskih procesih. Ko so začele izhajati knjige, ki so razkrivale ozadja teh dogajanj, sem mu eno skušala predstaviti, ampak je sploh ni hotel pogledati. Zavestno jo je odmislil. Pri nas, mladih, pa se je kritična zavest začela prebujati.

Zdi se mi, da so bili v tistem času mediji manj neposredno sugestivni. Ni se bilo treba na vsak način opredeliti za eno od strani. Informacije so bile pač bolj enostranske, vendar ne tako vsiljive. Pretirani so bili prenosi s kongresov in praznovanj z maršalovo štafeto. Tisto se nam je že tedaj zdelo smešno, tako kot je danes težko poslušati prenose sej parlamenta. Res pa je, da smo nekatere prenose pozorno poslušali, denimo ob Rankovićevem padcu ali ko je imel Tito govor v Splitu na Rivi. Maršal je znal nastopati, znal je uporabljati televizijski medij. Ko je k njemu na obisk prišla Sophia Loren, je bilo to predstavljeno kot velika zgodba. Jugoslovanski mediji so obenem poudarjali dosežke - uspešne tovarne, uspešne gradnje, tega je bilo ogromno. Vendar nismo medijem nikoli nasedli; tudi spremljanje avstrijske televizije ni spremenilo našega osebnega prepričanja. Avstrijo so v Celju sicer raje kot jugoslovanske programe gledali starejši, ki so bili že pred vojno navezani na avstrijske medije. V tem je bilo tudi nekaj nostalgije. Sama sem se z avstrijske televizije učila nemščine, z radia Luksemburg pa angleščine.

Medije smo jemali tudi kot zabavo. Ženskih tračarskih revij ni bilo, razen tujih, poslušali pa smo glasbene oddaje, denimo Slovensko popevko. Imela sem tudi kolutni snemalnik in sem z radia Luksemburg ponoči snemala glasbene hite. Na slovenskem radiu namreč ni bilo veliko tuje glasbe. Ampak, kdor je hotel, je lahko dobil vse.

Kasneje, v osemdesetih, so se mediji vključili v procese, ki so prinesli spremembe. Naša generacija je redno spremljala Mladino in Tribuno, ki je bila še bolj revolucionarna. V Mariboru je kot takšna izhajala Katedra. Pojavilo se je preiskovalno novinarstvo, nam se je zdelo to početje pogumno in tudi revolucionarno. Iz tedna v teden nas je zanimalo, koliko si bodo novinarji upali. Nekateri med njimi so imeli zaradi tega tudi težave. Radi smo brali dopisnike iz tujine, recimo iz Rusije, ki so kritično pisali o sistemu. V revolucionaren časopis, poln politične satire, se je sčasoma razvil tudi Pavliha. Če se ne motim, so ga zaplenili, ko so ob cestni aferi objavili karikaturo slovenskega Janeza, ki so mu s hrbta lupili vozne trakove, s pripisanim vprašanjem: "Hočeš štiri- ali dvopasovno?"

Kritične stvari se je dalo prebrati tudi v Delu. Zato so pogosto menjavali urednike. Delo imamo zdaj naročeno vsak dan. Dnevnik smo naročali vsak dan samo v času sprememb na Delu, ko smo njegovo naročnino odpovedali, vendar smo se kasneje k Delu vrnili, saj nam je bolj všeč njihov koncept. Dnevnik tako berem ob sobotah, sicer pa na internetu. Dopoldan vsak dan berem tudi Siol in Finance. Berem tudi nekatere bloge. Blogerji res niso vedno novinarji in nimajo vedno za seboj novinarske šole, še vedno pa so lahko resnicoljubni. Resnicoljubnost je lastnost posameznika ne glede na to, kaj je po poklicu. Najbolj pomembno je, da bloger čuti odgovornost do tega, kar počne.

Gotovo pa je, da internet ne bo kar čez noč nadomestil časopisa, saj časopis ni zgolj zbirka informacij, ampak je jutranji fetiš. Ne morem si predstavljati, da bi zjutraj vstala in odprla računalnik. To lahko storim šele potem, ko že preberem časopis. Kolumne težje berem na internetu, saj je tam preveč možnosti, recimo povezav na druge strani, da bi jo lahko v miru prebrala. Internet človeka sili v beganje sem ter tja. Klasičen, konservativno oblikovan časopis, ki ni pretirano pisan, ima svoj šarm. S tem daje tudi vtis večje verodostojnosti. Nekatere stvari so večne, ker obstajajo od nekdaj, in bodo takšne tudi ostale. Med njimi bodo vsaj v manjši meri tudi časopisi.

S programi na televiziji na splošno nisem zadovoljna. Od televizijskih voditeljev vseeno pričakujem, da poznajo temo, o kateri govorijo. Na živce mi gredo gostje v oddajah, ker gre ponavadi za ene in iste poslance oziroma tiste, ki se pojavljajo samo zaradi osebnih koristi. Tako nastaja vtis, da drugi nimajo nič pametnega povedati. Že velikokrat pa se je izkazalo, da gostje, ki niso znani in so v studio povabljeni prvič, oddajo zelo popestrijo.

Iz gostov znajo veliko izvleči v Studiu City. So provokativni in zato gostje spregovorijo na drugačen način. Na televiziji je pomembno tudi, da voditelj ni naklonjen določenim politikom, ki jih intervjuva. Nekateri voditelji se zelo trudijo, da njihova naklonjenost ne bi bila opazna, in ravno to se potem opazi. Pretiravajo z določenimi vprašanji. Pretiravajo tudi v Svetu na Kanalu A. Prodajajo senzacijo, ustvarjajo kataklizmo. Všeč mi je televizijska oddaja Družinske zgodbe. Tam ni politikov. Sicer pa si je treba priznati, da je gledanje televizije prej navada kot resnična potreba, saj je arhiv videoposnetkov mogoče najti na internetu in si ogledati samo tisto, kar nam je res všeč.

Vnukinja. Meta Mežnar, diplomantka Filozofske fakultete, letnik 1983: Največji problem slovenskega novinarstva je enak problemu vseh drugih sfer v Sloveniji - da je majhno. Kakovostno branje je mogoče najti v Delu in Dnevniku in zato tudi kakovostni novinarji prehajajo z Dela na Dnevnik in nazaj. To me kot pripadnico mlajše generacije moti. Zadnjih deset let redno berem in opažam, da se imena novinarjev ponavljajo. To je malo hecno. Po drugi strani pa je res, da si izmed teh novinarjev izberem tiste, ki jih berem, in tiste, ki jih ne. Takšna je tradicija v naši družini in o tem, čigave članke radi beremo, se veliko pogovarjamo.

Naročnino po generacijah sicer ločujemo: babice imajo Večer, mi imamo Delo in Dnevnik. Potem si časopise izmenjamo. Pri eni od babic dobim tudi Jano. Naročila je nikakor ne bi, vedno pa sem jo brala. Zdi se mi tradicionalen časopis, ki že dvajset let ohranja kontinuiteto: ljudske zgodbe, ljudski ljudje. Medtem je Vida Žabot postala nuna, kasneje se je poročila in podobno. Tudi v novi službi, kjer delam kot piarovka, je moja naloga podrobno branje časopisov in revij. Tako recimo menim, da obstajajo razlike med Lady, Novo in Obrazi. Ni vse rumeno rumeno, obstajajo namreč odtenki.

Od televizijskih voditeljev se mi zdi najbolj kredibilen Slavko Bobovnik v Odmevih. Deluje kot starosta. Ima dobro gestikulacijo. Daje vtis, da ga tema, o kateri sprašuje goste, res zanima. Pripravljen je najbrž enako kot drugi voditelji, vendar je njegov nastop boljši. Všeč mi je, da voditelj ne odneha, kadar ne dobi odgovora. Vendar to ne sme zaiti v senzacionalnost, ki je značilna za komercialne televizije. Opazila sem, da v Pop klubu sprašujejo drugače kot Bobovnik. Spraševanje je bolj agresivno, vročično. O oddajah Svet na Kanalu A lahko povem samo, da še nobene nisem gledala do konca. Žalostno je, da ima oddaja tako visoko gledanost in da jo gledajo tudi mladi, študentarija. Manjka jim kritičnosti in volje, da bi kaj spremenili. Verjetno tudi zaradi takšnih oddaj. Vse je zastavljeno tako, da se morajo nastopajoči na televiziji spreti, in to potem šteje kot dobro. Super se mi zdi oddaja Prava ideja z voditeljico Edito Cetinski Malnar, ki je pravkar dobila nagrado za inovativno novinarstvo: gostijo Slovence, ki jim je v podjetništvu uspelo.

Internetni mediji se mi zdijo posebnost, ker vsakomur omogočajo takojšnje komentiranje prispevkov. Tega v tiskanem časopisu ni. Med njimi je mogoče najti tehtne zapise, ki jih rada preberem. Res pa je tudi, da se v komentarjih venomer oglašajo isti komentatorji. Kultura svobodnega govora žal ni na primerni ravni. Predvsem v spletnih medijih je svoboda govora zlorabljena.

Mislim pa, da bo internet sčasoma nadomestil časopise. Povsem sicer nikoli, naklade pa se bodo gotovo bistveno zmanjšale, ne zgolj zaradi stroškov, ampak tudi zaradi spremembe generacij. S to spremembo prihaja tudi sprememba bralnega načina. Za branje člankov na internetu si vzamemo manj časa, članki so krajši, naslovi drugačni. Hiperpovezave in nenehen pretok informacij med mnenjskimi teksti so dobra lastnost interneta. Omogočajo miselne preskoke tudi med nasprotujočimi si mnenji. Tiskani mediji po drugi strani v okviru enega komentarja ponujajo zgolj eno možnost. Ta se bralcu bolj vtisne. V tiskani obliki je tudi lepše brati reportaže. Razgrniti dve strani z dobro zgodbo in fotografijami je velik užitek. Siv papir, njegova vlakna, majhne črne črke, sled, ki jo bereš, vse to spominja na potovanje v nove države. Na internetu tega ni mogoče podoživeti na enak način. Sprašujem se, kako bodo časopisnemu branju prilagodili Applov iPad.

Vprašanje pa je tudi, ali bo preživelo zanimanje za skupne zadeve. Zdi se mi, da se ljudem ne da več opredeljevati. Veliko ljudi iz moje generacije mi je reklo, da se jim ne da gledati predvolilnih dvobojev, ker tako ali tako ne bodo šli na volišča, ker ne verjamejo, da bi se lahko kaj spremenilo. Apatični so.