Skrajno desna nemška nacionaldemokratska stranka NPD je namreč s svojim podmladkom za prvi maj napovedala in tudi uspešno prijavila demonstracije v nemški prestolnici. "Zberejo se nacionalisti, rasisti, antisemiti, skratka ljudje, ki nekako sledijo Hitlerjevi NSDAP," je brez dlake na jeziku dodal 36-letni Berlinčan Andreas, njegov sodelavec Rob, ki sicer prihaja iz Kanade, pa je pripomnil: "Zanimivo, da je ravno Adolf Hitler prvi maj razglasil za uradni in s tem legalni praznik delavcev. Imenoval ga je dan dela, ampak samo za patriote, samo za Nemce. Pred tem so bila namreč takšna zborovanja prepovedana."

V Nemčiji so se podobne neonacistične manifestacije začele pojavljati po letu 1990, ko sta se združili Nemška demokratična republika in Zvezna republika Nemčija. Sprva so se pripadniki skrajne desnice zbirali v predmestjih, zadnja leta pa se vse več takšnih maršev odvija v središčih največjih nemških mest. Še posebno odmeven je ravno berlinski prvomajski nacijuriš. Da postajajo neonacistične demonstracije nemški vsakdan, dokazujejo tudi podatki, da so vsi večji tovrstni dogodki uradno prijavljeni pri lokalnih oblasteh, ki se sklicujejo na demokracijo in z njo povezano pravico do javnih zborovanj. "To je velik paradoks. Da mora nemška policija braniti takšne demonstrante?!" je pred skvotom, kjer so se že dan prej začele prve prvomajske manifestacije, jezno pripomnil 25-letni Berlinčan Rubien.

Skrivnostna pot

Čeprav je bil le še dan do neonacističnih demonstracij, je bilo težko priti do podatkov, kje naj bi se skrajni desničarji v Berlinu sploh zbrali. Mnogi so vedeli, da nekje v severnem delu nemške prestolnice, vendar o natančni poti, po kateri naj bi marširali rjavosrajčniki in tako dali Berlinčanom vedeti, da še obstajajo, ni bilo pravih informacij. Podatki so kapljali predvsem po svetovnem spletu, predvsem v socialnih omrežjih Twitter in Facebook. Na plakatih, ki so očitno že nekaj dni viseli po mestu, je pisalo le, naj se Berlinčani pripravijo na blokade, s katerimi bodo ustavili neonacistični marš. S takšno taktiko so njihovi somišljeniki uspeli na podobnem dogodku v Dresdnu 13. februarja, kjer so se s sodelovanjem lokalnih oblasti in policije uspešno in "le" z manjšimi neredi zoperstavili skrajno desni politiki, ki je zbrala neverjetnih pet tisoč udeležencev. "Več informacij sledi," je še pisalo na plakatih, ki so jih pripravile različne antifašistične, anarhistične in skrajno levičarske skupine. Iz medijev je bilo razbrati le eno jasno sporočilo: "Nočemo nacijev v našem mestu!" Sporočilo, ki ga je dresdenska županja Helma Orosz v "svojem" mestu izrekla po februarskih neonacističnih demonstracijah. Te so se že tradicionalno odvile ob 65. obletnici bombardiranja Dresdna, ki velja za simbol konca druge svetovne vojne, neonacisti pa so zavezniško bombardiranje označili kar za "bombni holokavst". "Nacistična zborovanja so bila sprva značilna za zahodno Nemčijo, organizirale pa so jih ekstremno desne stranke, kot so NPD, DVU in Republikaner. Na vzhodu člani NPD zdaj celo sedijo v deželnih parlamentih, skrajno desna politika pa našla plodna tla predvsem v mladostniški subkulturi. Neonacistične organizacije so trenutno najnevarnejše v svojih militantnih akcijah do imigrantov, istospolno usmerjenih in levičarjev," razlaga nemški profesor sociologije Andrej Holm, ki je zaradi kritične drže do nemške socialne politike leta 2007 doživel neprijetno izkušnjo. Zaradi njegovega boja proti gentrifikaciji (načrtnemu izseljevanju delavskih, imigrantskih in umetniških četrti, da bi se tam naselilo premožno prebivalstvo in jih s svojo kapitalistično logiko spremenilo v potrošniška središča) so mu policisti vdrli v stanovanje in ga za nekaj dni zaprli. Priznanega nemškega predavatelja so obsodili terorizma, češ da je organiziral napade na policijska vozila.

Prvomajske demonstracije, ki najpogosteje potekajo v berlinskih imigrantskih in delavskih okrožjih, so letos minile prav v znamenju boja proti gentrifikaciji. Še posebno vroče je bilo v Neuköllnu, ki naj bi ga po nekaterih podatkih naseljevalo kar okoli 70 odstotkov imigrantov. "V takšna okrožja se naseljuje vse več premožnih ljudi. Odpirajo se restavracije, trgovine in podobni kapitalistični centri. Najemnine načrtno zvišujejo, da bi revne delavce in imigrante izselili na periferijo. Življenjske razmere imigrantov so zato iz dneva v dan slabše. Ta pojav je bil letos tudi eden pomembnejših razlogov za nasilne protikapitalistične demonstracije v Berlinu," še razlaga Rob, medtem ko Ljubljančan Dušan Ugrina na začasnem delu v berlinskem Centru za metropolitanske študije dodaja: "Razprave v Nemčiji gredo predvsem v to smer, kako vse bolj raznolike skupine imigrantov integrirati v družbo, ki se zaradi lastne polpretekle zgodovine še vedno spopada z vprašanjem svoje lastne identitete. Trenutno se nemška politika ukvarja predvsem z reševanjem posledic finančne krize, zaradi katere je ogromno delavcev ostalo brez službe in zdaj živijo od socialne podpore. Med njimi je seveda tudi veliko imigrantov, ki običajno prvi izgubijo službo. To pa gre v nos desnim radikalcem, ki trdijo, da so imigranti prišli samo izkoriščat nemški sistem in bi jih morali zdaj, ko nimajo več službe, poslati nazaj, od koder so prišli. Ker je trenutno v vladni koaliciji s krščanskodemokratsko unijo liberalna FDP s precej zanimivimi pogledi na imigrantsko politiko in predvsem na muslimane v Nemčiji, pričakujem, da bo ta diskurz znova dobil svoj zagon."

Dan D

Prvi maj. Zgodaj zjutraj. "Povedali so, da gre metro samo še dve postaji naprej, ker je policija zaprla večji del severnega dela mesta. Tam gremo dol," je odgovoril starejši Berlinčan, ko sem ga zaprosil za prevod govora, ki je prihajal iz zvočnikov dobro organiziranega berlinskega javnega prevoza.

"Zaradi demonstracij? Slišati je, da ste Berlinčani že naveličani vseh prvomajskih demonstracij?"

"Nekaj let sem živel v vzhodnem Berlinu. Biti desničar je že preteklost. Biti levičar je prav tako preteklost. Zaradi vseh zapor, ki so jih policisti postavili, da ne bi prišlo do nasilniških izgredov, sem se v center odpravil z metrojem in ne z avtomobilom. Kot vidite, moram zdaj peš domov, kar pa ni tako blizu. Živim tri postaje naprej. Lahko samo dodam, da imam najraje srednjo pot," se je nasmejal starejši gospod in odkorakal v svojo smer. Ulice so bile prazne, kot da bi se večina Berlinčanov po slovenskem zgledu za prvi maj odpravila na piknik v naravo. Tu in tam je bilo videti le kolesarje, ki so izkoristili praznični dan za rekreacijo. Ljubi mir je na trenutke presekal le živžav z otroških igrišč in hrušč policijskega helikopterja, ki je preletaval nebo na Berlinom. Ko sem že pomislil, da sem zaradi izpraznjenih ulic zamudil antifašistične blokade in se je vse skupaj že končalo, sem se dobesedno zaletel v večjo skupino mirovnikov. Prva organizirana blokada na moji poti. Mirovniki so se v sončnem vremenu očitno brez težav odpovedali mastnim dobrotam prvomajskih dni, mirno so sedeli na cesti, nekateri so poležavali, poslušali glasbo, v zraku so lebdeli baloni z napisi "Ni prostora za nacije", množica v prvih vrstah pa je mahala z barvitimi metlicami za prah in strmela v hordo do zob opremljenih policistov. "Če ste do nas korektni, ni nobenih težav. Lahko se mirno pogovarjava," mi je odvrnil visokorasli policist, ko sem se začudil, da na takšnih manifestacijah ohranjajo mirno kri brez pendrekov, se nasmihajo in večkrat pokramljajo s kom iz množice. "Tudi mene je presenetilo. Pri nas je prepovedano celo fotografiranje policistov," mi je v množici povedal danski fotograf.

Da bi videl, kako potekajo neonacistične demonstracije, sem se odpravil naprej proti Schönhauser Allee in ni bilo dolgo, ko sem ponovno trčil v četo nemških policistov ter barikado združenih Berlinčanov vseh starosti in narodnosti. Da jemljejo domačini takšne manifestacije zelo resno, je dokazala mlada družina, ki se je kar z vozičkom ter hčerkama postavila pred policiste in se mimogrede, bržkone za spomin, fotografirala na zavzetem položaju. Že prvi pogled je dal vedeti, da je zbrana množica pripravljena čakati na ulici tudi ves dan, da bi odgnala neonaciste iz domačega okolja. Iz pekarne na vogalu ulic Wichertstraße in Greifenhagener, kjer je bila postavljena ena izmed barikad, se je vila vrsta mirovnikov, ki so si zaželeli toplega rogljička in "kave za s seboj". "Da se neonacisti zberejo v Prenzlauer Bergu, je čista provokacija. Jasno je, da skrajna desnica v tem delu Berlina nima prav veliko privržencev. Gre za okrožje, ki je priljubljeno predvsem med mladimi srednjega ter višjega razreda in je etnično precej raznoliko. Ker so neonacisti vedeli, da bo tam veliko njihovih nasprotnikov, so od lokalnih oblasti zahtevali pravico do marša. Vedo namreč, da lahko zaigrajo žrtve le, če jim policija prepove marširati po lastni državi, kot so se kasneje tudi pritoževali. Vse skupaj je le dobro uigrana predstava," je prepričan Ugrina.

Vsakršne izgrede zatreti v kali ...

Mirno vzdušje prvomajskega praznika je kar naenkrat "pokvarilo" glasno vpitje. Nekateri so se zbali, da je prišlo do izgredov, saj so snemalci in fotografi v trenutku prijeli za svoje aparate, a se je kmalu izkazalo, da je šlo za krike navdušenja, ko se je množici pridružila večja organizirana skupina anarhistov. Kljub vsemu so policisti s hitro mobilizacijo (za tiste, ki niso navajeni takšnih akcij, kar zastrašujočo) ustvarili neprebojno živo mejo in v ozadju so parkirali ducat policijskih vozil. Za njimi se je na razdalji več kot tristo metrov razpirala prazna ulica vse do mesta, kjer so o svojih idejah razpravljali nemški skrajni desničarji. Barikade so bile postavljene na vseh križiščih, vendar pa razen manjših provokacij anarhističnih skupin, ki so dvignile tlak nekaterim policistom, večjih izgredov ni bilo zaznati. Nemška policija, ki na berlinskih prvomajskih demonstracijah združi policiste z vseh koncev države, se je na letošnje manifestacije še posebej pripravila, so poročali nemški časniki. Taktika je bila jasna: vsakršne izgrede zatreti v kali, ne dovoliti stopnjevanja izgredov, takoj odgovoriti na nasilje. In tako so se letos tudi dejansko obnašali. Neonaciste, ki so se začeli zbirati po raznih berlinskih trgih že v zgodnjih jutranjih urah (uradni shod je bil napovedan okoli 10. ure), so brez oklevanja pridržali. Strogo so se držali pravila, da morajo, če gre za neprijavljen shod, takoj ukrepati. Po nekaterih podatkih so združeni nemški policisti (samo na teh demonstracijah ji je bilo okoli pet tisoč) tako že zjutraj aretirali več kot dvesto militantnih desničarjev. Največjo akcijo so izpeljali na Ku'Damu, kjer so se nemškim neonacistom pridružile tudi nekatere skrajno desne skupine iz Španije, Italije in Češke.

"Policija je bila tudi letos zelo dobro pripravljena in organizirana. Pričakoval sem, da bo podobno kot lani ponovno prišlo do nasilja med protestniki in policijo, vendar je tokrat vse skupaj omilila desettisočglava množica," je prepričan Andreas, ki jo je lani skupil v enem izmed prerivanj antifašistov s policisti. "Videl sem, kako policisti pretepajo štirinajstletnico. Zakričal sem, da so fašisti, pa so me pretepli in pridržali. Obtožili so me upiranja, verbalnega napada na policiste, prisotnosti na prepovedanem zborovanju… In to na zborovanju proti neonacistom! Še vedno čakam na odločitev sodišča, ali bom moral plačati kazen v višini nekaj tisoč evrov ali pa bom moral v zapor za več kot leto dni. Lani se je policija na blokade odzvala zelo brutalno. Veliko je bilo poškodovanih, predvsem antifašistov," razlaga 36-letni Andreas, ki septembra pričakuje prvega otroka. Tudi zato se letos ni udeležil blokad. "Ker poteka marš v četrti, kjer stanujem, bom na neonaciste raje polil rjavo barvo (zaščitna barva nemških neonacistov, op.p.) z balkona," mi je zaupal dan pred demonstracijami. Da morajo biti nemški policisti še kako pripravljeni na shode, na katerih se zbirajo ekstremne skupine, dokazujejo tudi podatki nemške vlade, ki poročajo, da je zaradi nasilja skrajno desnih skupin od leta 1990 umrlo 46 ljudi, medtem ko nemške nevladne organizacije poročajo o 130 žrtvah.

Nova policijska taktika je letos požela uspeh. Na koncu se je s peturno zamudo na Börnholmer Strasse zbralo "le" okoli šeststo neonacistov. Od tod so nameravali "s pomočjo" policije zakorakati po načrtovani šestkilometrski poti po Prenzlauer Bergu. Predvsem v črno oblečeni mulci so v rokah držali najrazličnejše transparente (kot na primer "Dan nemške prihodnosti"), a se je njihova pot končala že po nekaj sto metrih. Najprej so jih z žvižgi, transparenti ("Nacisti, izginite!") in udarci s kuhalnicami po posodi z balkonov "pozdravili" bližnji stanovalci, nakar so trčili ob blokado berlinskih antifašistov, mirovnikov, levičarjev, antiglobalistov in navijačev nogometnega kluba Union Berlin. Med množico se je našlo tudi nekaj politikov. Po nekaterih podatkih se je v četrti zbralo okoli deset tisoč ljudi, ki so postavili številne žive blokade na križiščih z Börnholmer Strasse in tako preprečili, da bi neonacisti širili svoje ideje po nemški prestolnici. "Odidite! Vse točke smo zasedli," so jim dali jasno vedeti mirovniki. Čeprav je policija strnila vrste in ni dovolila stika med skupinama, so nemški organi pregona vendarle želeli omogočiti neonacistom, da mirno opravijo svoj prijavljeni marš po nekoč delavski četrti. A se domačini s skupnimi močmi niso dali. V nemških in svetovnih medijih najbolj opažen udeleženec antifašističnih blokad je bil podpredsednik nemškega parlamenta Wolfgang Thierse iz vrst socialdemokratov, ki se je skrajnim desničarjem postavil ob rob že na prvi blokadi. Policisti so sicer tudi od njega zahtevali, naj se umakne, kar pa neonacistom ni pomagalo. Njihova kolona se je ustavila že po nekaj sto metrih. Berlinčani so želeli s svojo akcijo jasno pokazati svetu, da tovrstnih zbiranj ne smemo več dovoliti. Neonacisti so tako svoj shod zaključili že nekaj minut po 17. uri in se v družbi policistov odpravili do bližnje železniške postaje, od koder jih je čakala samo še pot domov.

"Javno moraš pokazati svetu, da ne odobravaš politike neonacistov," je bil na shodu jasen Thierse, ki pa je moral kasneje požirati očitke z vseh strani, celo iz svoje stranke, češ da se je udeležil blokad ekstremnih levičarjev. "Nemška politika nasprotuje vsem oblikam ekstremizma, tako levega kot desnega. Skrajno desne skupine sicer izgubljajo svojo politično težo, vendar najdevajo posluh v vsakdanjem življenju mladih. Ravno te blokade so odraz nemške politike. Mediji na primer že več dni pred prvim majem opozarjajo na morebitne spopade med ekstremisti, tako da se na koncu zgodi, da se v boju proti neonacistom politiki in mirovniki združijo v široko koalicijo. Ker je Berlin prestolnica Nemčije, imajo taka zborovanja močan simboličen pomen," še meni Holm.

Izolacija

Zaradi strogega varnostnega režima je bilo navadnemu sleherniku onemogočeno, da bi videl, kaj so neonacisti na svojih demonstracijah sploh počeli. Na njihovo zbirno mesto so lahko prišli le predstavniki sedme sile z akreditiranimi novinarskimi izkaznicami. Nekateri neonacisti so hoteli kar obračunati z njimi. Ker ne želijo, da bi jih ujeli fotografski objektivi in kamere, so zakrivali svoje obraze, nestrinjanje z medijsko "podporo" pa so največkrat izrazili z iztegnjenim srednjim prstom. V zraku so vihrale črno-belo-rdeče zastave nemškega rajha, marš pa je potekal pod geslom "Prihodnost za naše ljudstvo - Nacionalsocializem zdaj!".

"Bilo je očitno, da so zelo razočarani. Zbralo se jih je zelo malo, veliko njihovih članov je policija pridržala, na koncu pa jim je množica preprečila napovedani marš. Želeli so prehoditi šest kilometrov, na koncu pa so naredili le okoli petsto metrov. Čeprav jih je bilo malo, pa moram poudariti, da njihove ideje postajajo privlačne za množice. Vse več ljudi je prepričanih, da mora biti delo namenjeno samo Nemcem in da so imigranti navadni paraziti nemškega sistema," je zaskrbljen Andreas.

Da ima vsak nacimarš svojo ceno, kot je pisalo na enem izmed berlinskih plakatov, je postalo jasno proti večeru, ko je v Kreuzbergu prišlo do tradicionalnih prvomajskih nasilnih izgredov in spopadov med policisti in ekstremnimi demonstranti. Razmere so se začele zaostrovati po 19. uri na Kottbusser Toru, daleč stran od predela, kjer so mirovniki zaustavili marš neonacistov. Skrajni levičarji, anarhisti in drugi, predvsem zelo mladi demonstranti so začeli zažigati ulični inventar, metali granitne kocke, steklenice in petarde (prav zaradi tega se snemalci in fotoreporterji zavarujejo s čeladami na glavi) na policiste ter vzklikali, da jim policija, ki brani neonacistične shode, ne more biti v ponos. Nemški organi pregona so tja do zgodnjih jutranjih ur z uporabo vodnih topov zatrli poskuse večjih izgredov, pridržali in ranili kar nekaj razjarjenih mulcev, v svojih vrstah pa so imeli "le" enega huje ranjenega policista. Svoje delo, ki ga je tokrat z budnim očesom spremljal tudi šef nemške policije Dieter Glietsch, so ocenili kot uspešno, saj je bilo lani samo v Kreuzbergu ranjenih več kot petsto ljudi.

Da pa so bile v Berlinu letos uspešne in pomembne predvsem prvomajske antifašistične blokade, dokazuje tudi Andreasovo sms sporočilo, po katerem se nisva več srečala. "Zmagali smo. Nacijem ni uspelo prebiti naših blokad!"