V njegovem času se je "bolje živelo" kot danes, ponavljajo mnogi, "dela je bilo za vse", "vsi so se lahko brezplačno šolali", "otroci iz revnih družin so si lahko pridobili visokošolsko izobrazbo", "zdravstveno varstvo je bilo zagotovljeno vsem", "s pokojnino se je dalo preživeti brez ponižanj"… Nekateri te pridobitve venomer poudarjajo, drugi jih na vsakem koraku izpodbijajo. Vendar to ni priložnost ne za prvo ne za drugo. Leta, ki so za nami, nam omogočajo drugačen, objektivnejši pogled na Titov lik in oceno njegovega dela. Razmere v različnih delih nekdanje Jugoslavije takšne poskuse otežujejo, ponekod jih onemogočajo.

Posttitoizem sega pravzaprav še v čas Titovega življenja. Težko je natančno opredeliti obdobje, ko je vzniknil, in njegove prve pojavne oblike. Sam titoizem, če mu lahko tako rečemo, ni bil doktrina niti ni bil ideologija v pravem pomenu besede - pogosto so ga skušali upravičiti z ideologijo, spet drugič prikriti z doktrino. Bil je bolj praksa kot teorija. Tito je poznal marksizem in leninizem v njunih vulgariziranih ali mumificiranih različicah. Vedel je pač tisto, kar je lahko pobral v skromnem sindikalnem gibanju, pri ilegalnem partijskem delu ali na tečajih kominterne v Sovjetski zvezi. Bil je "profesionalni revolucionar", kot se je nekoč reklo, ne pa ideolog. Odlikoval se je z darom taktika in stratega, izkazal se je kot sposoben in spreten človek dejanj. Hitler ga je na vrhuncu svoje norosti lastnim častnikom dajal za zgled in jim očital, da takšnega nasprotnika ne morejo ujeti. Sredi vojne vihre je Churchill v Jugoslavijo poslal misijo (v kateri je bil tudi njegov sin), da preveri, kdo se na Balkanu v resnici bori proti divizijam wehrmachta: državnik, ki zagotovo ni maral komunistov, je priznal in sprejel Tita za zaveznika in s tem zavrnil ter ponižal generala Draža Mihajlovića in njegovo zavoženo četniško gibanje. Stalin se na Tita ni spravil zaradi razlik v ideologiji ali doktrini, zaradi razhajanj v pojmovanju marksizma in leninizma ter njune izvedbe v praksi - paranoični tiran je v njem videl predvsem morebitnega tekmeca v komunističnem gibanju, ki se je širilo po svetu.

Titova sposobnost se ni potrdila samo s pretvorbo bratomorne vojne v partizansko gibanje. Ustvaril je vojsko, ki jo je na koncu sestavljalo pol milijona borcev - francoska ali italijanska, grška ali poljska odporniška gibanja o takšnem številu niti sanjati niso mogla. To, kako se je po letu 1948 uprl samemu Stalinu, je v marsičem edinstveno, kar potrjuje tragičen neuspeh Imreja Nagyja na Madžarskem leta 1956 ali pa Dubčka na Češkoslovaškem leta 1968, ko Josifa Visarionoviča že dolgo ni bilo več med živimi. V pogajanjih za Trst mu je uspelo zagotoviti si določeno podporo Zahoda, kar mu je omogočilo pripojitev Istre in delov hrvaškega in slovenskega primorja k Jugoslaviji. Tragičen izgon državljanov italijanske narodnosti s tega območja je takratna Evropa sprejela skoraj brez nasprotovanja. Togliattijeva karizma v italijanskem in evropskem komunističnem gibanju je bila prešibka v primerjavi s karizmo, ki si jo je pridobil Tito. Neusmiljen obračun s tistimi, ki so se opredelili za Sovjetsko zvezo in stalinistično resolucijo informbiroja, ni očrnil Titove podobe - kljub Golemu otoku in strahotam, ki so se na njem dogajale. Spor z Đilasom ni zmanjšal njegovega ugleda, čeprav ga je za trenutek zamajal. Zavrnitev sovjetskega modela mu je prinesla simpatije v Jugoslaviji ter zagotovila podporo Evrope in Amerike. Z ustanovitvijo gibanja neuvrščenih, ki je prispevalo k ravnovesju med nasprotnima blokoma in popuščanju napetosti med državami obeh blokov, se je proslavil v tretjem svetu. Proti koncu njegove življenjske poti mu je v Havani uspelo prepričati neuvrščene, da ne pristopijo k sovjetskemu bloku in kolikor je mogoče ohranijo svojo nevtralnost in samostojnost. Po zaslugi njegove spretnosti in iznajdljivosti je južnoslovanski Balkan, nagnjen k državnim, nacionalnim in verskim spopadom, nekaj desetletij živel v miru in relativnem blagostanju. Danes vidimo bolje kot včeraj, da to ni bilo lahko.

Umrl je 4. maja 1980. Njegov pogreb je bil morda največji, kar sta ga pred njegovo smrtjo in po njej videla Evropa in svet - več kot sto svetovnih voditeljev se je poklonilo njegovemu spominu. Italijanski predsednik Alessandro Pertini je zajokal ob mrtvaškem odru. Voditelji črne Afrike so puščali verze na krsti svojega zaveznika in zaščitnika. Beograd je organiziral največjo svečanost v svoji zgodovini. Ljubljana, Zagreb, Sarajevo, Titograd, Priština in Skopje so bili zaviti v črnino. Vsa dežela je zajokala, ko se je zaslišala pesem, popularna v Hrvaškem Zagorju: "Za svaku dobru riječ… od sveg ti srca hvala."

Hkrati ne smemo pozabiti na določene pomanjkljivosti Tita in njegove vladavine. Predolgo je vladal, da ne bi delal napak. Svojo moč je izkoriščal, da bi se dlje ohranil na oblasti. Z zatiranjem nacionalizma - pri čemer ni vedno razlikoval njegovih blažjih oblik od tistih hujših - so bile kršene tudi nekatere človekove pravice. V steklenici, v kateri je bilo treba za vsako ceno zadržati duhove preteklosti, so se včasih pod zamaškom znašle tudi državljanske svoboščine, ki so v razvitejših delih sveta zajamčene. Dejanska legitimnost je bila neredko želja ozkih krogov, katerih glas je le stežka prišel v javnost. Žal je bilo takih premalo, ne po naključju. V začetku sedemdesetih let je odstavil zagovornike reform v Sloveniji in na Hrvaškem, ker je uvidel, da se v populizem, ki jih je spremljal, vtihotapljajo vse številnejši separatisti. Nato se je znebil še srbskih liberalcev, najboljših v tistem času, in tako odprl vrata politikantstvu kimavcev in povprečnežev. Naposled je dopustil negativno selekcijo kadrov v sami partiji, da bi v njej zadržal odločilno prevlado. Pisali smo mu, naj "odstopi z vseh položajev" in svoj izjemni ugled izkoristi za kaj drugega. Naj ne sprejme "dosmrtnega predsedovanja", kot so mu predlagali lizuni. Sprejel ni niti našega predloga, da bi Socialistična zveza postala alternativa Zvezi komunistov, da bi bila bolj stranka in ne zgolj pribežališče vdanih in odsluženih partijskih kadrov. Tudi ta predlog ni padel na plodna tla. V Srbiji so mu najbolj zamerili ustavo iz leta 1974, ki je posameznim republikam in avtonomnima pokrajinama podelila večjo samostojnost. Odprava uredb te ustave pa je nazadnje prispevala k razpadu države, k srbsko-hrvaški vojni, k trganju zgodovinskih vezi med Srbijo in Črno goro, k preganjanju Bošnjakov. Ta resnica je tragična.

Obstajal je kult Titove osebnosti, toda sama osebnost je bila močnejša od kulta

Ljubil je življenje in - po letih zapora, ilegalnega dela in partizanskega boja - živel lagodno. Ni si pridobil premoženja niti ni ničesar zapustil svojim dedičem - vse je prepustil "narodu". Obstajal je Titov "kult osebnosti", toda sama osebnost je bila močnejša od kulta. Jugoslovanska družba kljub vsemu ni postala totalitarna. K nam so prihajali na obisk prijatelji iz Poljske, Češke, Madžarske, iz "matere Rusije", nam zavidali in nam zagotavljali, da smo zanje "Amerika". Kar pa zadeva književnost in umetnost nasploh, se je bilo mogoče izmakniti ideološkemu nadzoru in preverjanju ob tveganju, ki je bilo večinoma zanemarljivo. Samocenzura je bila na trenutke bolj prisotna in učinkovitejša od cenzure. To zadnjo smo pogosto ukanili in preslepili. Sankcije so vendarle ostajale brez posledic, razen v najhujših primerih. V razmerah, kakršne so bile, je nastajala literatura, ki se lahko primerja s književnostmi bogatejših in bolj srečnih dežel, kot je bila naša.

Vsi nacionalizmi nimajo enakega odnosa do Tita. Med njimi so včasih tudi opazne razlike. Srbski nacionalisti ga danes zavračajo in podcenjujejo bolj kot v prejšnjih časih - predvsem zato, ker je bil po rodu Hrvat. Hrvaški nacionalizem na drugi strani ga obtožuje, da je, kot Jugoslovan, dajal prednost Srbom, da bi si pridobil podporo najštevilnejšega naroda v državi. Eden od starih članov Mlade Bosne in udeleženec partizanskega boja, pokojni Vasa Čubrilović, znan kot ugleden Srb, "mladobosanec", je poudarjal, da nikoli v zgodovini nobenemu srbskemu voždu, knjazu ali kralju ni uspelo to, kar je uspelo Titu: upor je dvignil najprej v sami Srbiji in proti koncu vojne zmagoslavno prodiral čeznjo z vojsko, v kateri so bili Srbi najštevilnejši, od juga proti severu ter zavzemal mesto za mestom - Užice, Kragujevac, Kruševac, Niš, Vranje, Smederevo, vse do samega Beograda, kjer so se njegovi vojaki srečali z rusko vojsko in nato skupaj nadaljevali zmagoviti pohod. Če bi bil po naključju Srb ali pravoslavec, njegovi slavi v srbskem zgodovinopisju, nagnjenem k poveličevanju svojih vojskovodij in veljakov, ne bi bilo ne konca ne kraja. Hrvaški usoda ni podarila zgodovinske in politične osebnosti mednarodnega pomena, ki bi bila primerljiva s Titom. Po njegovi zaslugi in zaslugi partizanov, ki jih je pozval k orožju na Hrvaškem in drugod, je bil z obličja naroda spran madež ustaštva. Dalmaciji in Istri je vrnil otoke in mesta, ki jih je Ante Pavelić nizkotno prepustil Mussoliniju. Po strašnih zločinih, ki so jih zagrešili "okupatorjevi sluge", ter maščevanju nad krivimi in nedolžnimi, ki je sledilo po vojni, bi kdo ve kolikšen del Hrvaške doživel pliberško tragedijo, če ne bi narodov z Balkana in Jadrana skupaj povedel v obračun s fašizmom. Bosanskim muslimanom in Makedoncem nihče pred Josipom Brozom ni priznaval identitete in narodnosti. Kosovski Albanci so na protestnih shodih nosili njegove slike vse do konca, v Jugoslaviji, ki je naglo tonila.

V nekaterih obdobjih je bilo treba bolj poudarjati Titove pomanjkljivosti kot njegove dosežke. Po vsem, kar je propadlo, se velja spomniti tistega, kar je bilo kljub vsemu pozitivno in zgodovinsko upravičeno. Preveč smo izgubili, da bi se odrekali čemurkoli vrednemu.

Ko sem se po dolgi odsotnosti vrnil iz tujine, sem izvedel, da se v Beogradu in Sarajevu zbirajo skupine mladih, ki poudarjajo svojo "titostalgijo" - natanko tako ji pravijo. Takšne nostalgije nimajo veliko možnosti obstanka v okolju, v kakršnem danes nastajajo in zamirajo. Vendar v ozadju ni zahteva, naj se novonastale države znova združijo v eno samo, skupno, temveč potreba po tem, da bi se razumeli in drug z drugim sodelovali, pri tem pa ostajamo vsak na svojem, z odgovornostjo, ki pritiče vsakemu izmed nas. Občutek imam, da na Hrvaškem takšna stališča obstruira protititoistična propaganda v filmih in na televiziji, v raznih medijih in glasilih.

Rad bi, da bralec v teh vrsticah prepozna drugačno stališče - spoštovanje, ki mu je pristranskost tuja.