Še nekaj več kot milijon jih živi, prič druge svetovne oziroma velike domovinske vojne. V mestnih parkih srečujejo stare bojne tovariše, štejejo zmeraj bolj redke vrste in obujajo spomine. Nekateri so se borili na fronti, drugi so bili agenti na okupiranih ozemljih, tretji reševali ranjence ali skrbeli za zveze, spet četrti so pomagali iz zaledja. Strahote preživetega je lažje prenašati z neizmernim občutkom ponosa in zaslug za obstoj sodobnega civiliziranega sveta. Raziskave javnega mnenja kažejo, da večina Rusov pozablja, da so se v drugi svetovni vojni proti Nemčiji, njenim evropskim zaveznicam in Japonski v Aziji borili tudi drugi. Konec vojne je prinesla velika sovjetska zmaga in v luči tega največjega ruskega nacionalnega mita 20. stoletja povojne generacije vzgajajo svoj podmladek. Morda ima ruska mladina kakšno težavo s podrobnostmi pri navajanju zgodovinskih učbenikov o medvojnem dogajanju, a na cvetje in zahvale veteranskim babicam in dedkom ob dnevu zmage ne pozabi. Kako tudi bi, saj njihove zgodbe posluša že od vrtca naprej. Podobne, a hkrati tako različne zgodbe. Dnevnikov tako rekoč ni, saj jih je bilo v vojnem času prepovedano pisati. V sovjetskem času uradno objavljeni spomini pa so se prelili skozi ideološko sito cenzure.

Deklica v obkoljenem Leningradu

Zgodbe o življenju in bojih za blokadami Leningrada so ene najbolj emocionalnih. In strašnih. Takrat dvanajstletno Tamaro Gračovo je vojna ujela v rojstnem Leningradu. Babici in mlajšemu bratu se je uspelo umakniti na varno, Tamari pa z mamo vlaka na vzhod ni več uspelo dohiteti. Zaradi uničenih skladišč hrane že v prvih dneh bombardiranja je mesto zajela lakota. "Mati je dobivala 250 gramov kruha na dan, jaz polovico manj. Surov kruh, poln opilkov, ki so škripali pod zobmi, smo razdelili na tri obroke. Vsak obrok pa na majhne koščke, 'vojačke', kot smo jih imenovali otroci, in jih jedli. Tako smo uničevali fašiste," se z grenkobo spominja Tamara. "Na začetku sva za hrano zamenjevali dragocene stvari: šivalni stroj Singer za hlebec kruha, mamine uhane za pest makaronov. Ko nama ni nič več ostalo, je mama iz bližnje tesarske delavnice prinašala lepilo. Nekaj ur sva ga kuhali na ognju, potem pa jedli to ohlajeno goščo kot nekakšen žele. Brez težav se ga je dalo jesti," z nasmehom razlaga veteranka.

Nato se je začelo delo v protiletalski obrambi. Z mamo sta morali prežati na zažigalne bombe, ki so jih Nemci množično odmetavali na mesto, in jih s posebnimi kleščami dušiti v sodih, napolnjenih s peskom. "Na začetku sem hromela od groze, ko so nad mano žvižgale bombe, potem pa je ta strah kar nekam izginil."

Najhujša je bila zima leta 1941: "Izključili so elektriko, ogrevanje, vodo, tudi kanalizacija ni več delala. Ulice so bile polne snega in smeti, ni bilo več nikogar, ki bi jih čistil. Ljudje so se premikali počasi, kdor je sédel, ni več vstal, trupla so ležala na vsakem koraku. Na začetku so jih še pokopavali, kasneje so umrli ležali po ulicah in kleteh preprosto zaviti v odeje. Da ne bi prišlo do epidemije, je bilo treba trupla odstraniti, pri tem smo morali pomagati tudi otroci." Včasih so naleteli na strašna odkritja: "Našli smo tudi trupla z izrezanimi kosi mišic. Pojav kanibalizma v Leningradu danes ni več skrivnost, a moram poudariti, da je šlo le za posamične primere. Nekateri preprosto niso več zdržali in so izgubili razum." Surove življenjske pogoje je še dodatno poslabšala huda zima s temperaturami do minus 40 stopinj Celzija. "Z mamo sva v svoji majhni pečki pokurili že vso pohištvo in parket do zadnje deščice. Ves čas sem ležala v postelji, saj sem bila le še skelet, obdan s kožo, in zaradi distrofije skoraj nisem mogla več hoditi. Mama je nekega dne odšla iskat hrano in se ni več vrnila. Nemočna sem ležala v postelji in v blodnjah poslušala radio, ki je v vojnih letih brez premora oddajal zvoke sirene, poročila s fronte, klasično glasbo in celo pravljice za otroke." Tamari se je po treh dneh uspelo spustiti na ulico, kjer so jo našli vojaki - vezisti. Ostala je pri njih, se hitro priučila dela vezistke in radiooperaterke. Med izpitom je v stavbo treščila bomba in mladega izpraševalca ubila. Tamara, takrat še otrok, je prevzela njegovo delo. Ker je bila marljiva in zanesljiva, so jo kmalu premestili v vojaško bazo na leningrajskem Vasiljevskem otoku. Minilo je celo leto, preden je zbrala pogum in obiskala svoj dom. Tam jo je čakalo presenečenje. Mama je bila živa in je delala v eni od mestnih bolnišnic, kamor so jo nezavestno prepeljali tistega usodnega dne, ko sta se s hčerko zadnjič videli. "Med solzami in smehom sva si obljubili, da se nikoli več ne ločiva," se spominja Tamara. Skrbeli sta za devet sirot, ki jih je mama našla v ruševinah in jih pripeljala domov. "Za svoje delo sem velikokrat dobivala nagrade v obliki vodke in cigaret, te sem pa menjavala za hrano za naše otročke. Ko so 18. januarja 1943 objavili novico o prvem preboju blokade Leningrada, smo vsi jokali od sreče. Nam je ta dan pomenil celo več od zmage." Ko so 27. januarja 1944 sovražnika dokončno odbili, so se ulice prvič spet tresle zaradi prazničnih ognjemetov in ne zaradi bomb: "To so bili taki vzkliki radosti, da jih je nemogoče opisati z besedami! Zdelo se je, da celo Neva teče drugače." Ob misli na teh strašnih devetsto dni blokade Tamara še danes ne more zadržati solz: "Spomini na vojno nas bodo spremljali do konca naših dni, a še pomembneje za nas je, da bodo o tej tragediji vedeli tudi naši potomci. Žalostna sem, ko ugotavljam, da nekateri otroci danes ne vedo niti tega, da se je Sankt Peterburg nekoč imenoval Leningrad."

Bolečina, strah, sovraštvo in ponos

V teh nekaj besedah je narednik Sverdlov našel svoj opis vojne. Aleksej Sverdlov je tik pred vojno zaključil letalsko šolo in se tako z Nemci prvič srečal v zraku: "Eskadrilja moskovskega letalskega polka je pozimi leta 1941 naletela na nemške messerschmitte. Po nas se je usula toča izstrelkov in zadela tudi mojo kabino. Ranjen sem bil v glavo, a mi je nekako uspelo pristati in celo izvleči kopilota tik pred eksplozijo letala. Dva drobca šrapnela sta še zdaj v moji glavi." Hudo ranjenega Sverdlova vojaški zdravniki niso operirali. Po ukazu Stalina operacij, ki bi pilotom za dalj časa preprečile vrnitev v boj, niso opravljali. Če bo preživel in njegovo gibanje ne bo ovirano, ga bodo kmalu ponovno odpravili v prvo bojno linijo, je bilo rečeno. "V bolnišnici sem ležal mesec in pol in sanjal samo o tem, kako bom čim prej spet sédel v letalo. A usoda mi tega ni namenila. Okrevanje ni potekalo po načrtu in nikoli več nisem pilotiral. To je največja bolečina mojega življenja."

Alekseja so poslali v pehotno šolo in decembra 1942 se je že boril v okolici Stalingrada. "Bilo je zelo mrzlo, pod minus 30, ves čas smo se premikali, spali le po 15 minut v kosu. Najhujši sovražnik je bila utrujenost, pogosto sem zaspal med hojo in se sesedal pod nekaj deset kilogramov težko opremo. Poleg tega smo bili ves čas lačni, saj nam na fronto niso uspeli pripeljati hrane. Včasih smo kaj kruha dobili od kmetov. Marsikateri je dejansko čakal na kroglo, da bi bilo že enkrat konec trpljenja." Ko se je po nekaj tednih končno do njih prebila vojaška kuhinja, je bil poseben dan: "Željno smo čakali obljubljene makarone, ameriško klobaso in deciliter vodke. A so Nemci opazili dim in granata je zadela točno v cilj. Tisti dan smo se spet bojevali s praznimi želodci."

Bitka pri Stalingradu je najgrozovitejši spomin Sverdlova: "S šestih strani so nas napadli z minometi. Celo polje je stokalo: "Pomagajte, bratje, pomagajte!" A nismo smeli, morali smo naprej, samo naprej. In upali, da se bo bolničarjem uspelo prebiti do ranjenih. Na prvi bojni črti je vojak zdržal največ teden dni; ali so te ubili ali si bil ranjen." In spet je bil ranjen, tokrat v nogo in v roko. In spet je preživel tedne v bolnišnici. "Podoživljali smo strah s fronte znova in znova. Psihološko se je bilo najtežje vrniti se v boj, potem ko si bil ranjen."

Narednik Sverdlov je ves čas bojev Nemce videl zgolj čez cev puške. Do njih ni mogel čutiti drugega kot jezo in sovraštvo, kar so poveljniki še dodatno vzpodbujali: "Pred bojem so nas, na primer, namerno peljali mimo ograde za živino, kjer so visela grozovito pohabljena trupla ruskih vojakov." V živo je prvič videl sovražnika šele leta 1943, ko so pri Stalingradu zajeli sto tisoč Nemcev: "Po tednih hudega mraza in bojev so spominjali bolj na trop živali kot na vojsko. Mi pa smo se takšnim zavojevalcem posmehovali." Potem je prešel v četo motociklistov, ki je hodila na izvidniške pohode v okupirano Ukrajino, Moldavijo, Romunijo in Bolgarijo. "Med nami so bili tudi Nemci, ki so že leta 1941 prešli na našo stran. Kljub temu smo jih gledali postrani in se z njimi nismo družili." Navezal je tesno prijateljstvo s komandantom Belikom, ki ga je vzel s sabo v vzhodno Prusijo, ko je postal poveljnik tankovske brigade Pribaltske flote. "Tako sem postal tankist. Sodeloval sem pri osvoboditvi Königsberga. Mesto je bilo kot močna trdnjava, Nemci se niso predali niti po treh dneh bombardiranja. V hudih bojih mož na moža nisem nikoli pomislil, da so tudi oni ljudje. Usmiljenje v boju ne obstaja, ti občutki so lahko le tema umetniškega filma in nimajo nobene zveze s stvarnostjo."

"V Ukrajini sem si prislužil prvo medaljo za hrabrost, vendar me je ponos še močneje preplavil, ko smo vkorakali v osvobojeno mesto. Prebivalci so nas sprejeli z iskreno prisrčnostjo in toplino, podarjali so nam sadje in cvetje." Domov v Moskvo se je iz Pribaltika vrnil kot zmagovalec na železnem konju: "Nemci so v paniki bežali in za sabo puščali vso tehniko. Ob cesti sem našel skoraj nov 500-kubični motocikel DKW. Še danes ga hranim kot svetinjo, skupaj z medaljami in fotografijami s fronte."

65 let potem

Aleksej Sverdlov je danes star 88 let, Tamara Gračova jih ima 81. Srečna sta, da jima je bilo dano doživeti leta, ki občutno presegajo povprečno starost njunih sodržavljanov. A so veterani - in veterani. Mnogi, predvsem tisti z visokimi čini, imajo ob medaljah in nazivih zagotovljene tudi materialne pogoje za življenje. Številnim pa razen medalj ostaja bore malo. Še po 65 letih oblasti vsakič znova obljubljajo, da bodo vsem veteranom dodelile primerna stanovanja. Kljub veteranskim dodatkom so pokojnine skromne, brez pomoči otrok ne zadostujejo za vse potrebe - če ne že prej, pogosto zmanjka za obleko in zdravila. Vsako leto, s katerim se druga svetovna vojna odmakne še malce globlje v zgodovino, prinese nov opomin. Ob bučnih prireditvah in vojaških paradah, s katerimi se Rusija spominja zmage in razkazuje svoj vojaški potencial, vsak začetek maja postane jasno, da država svoje obljube še ni dokončno izpolnila. Iskrenosti ponosa nad velikim dosežkom leta 1945 navkljub.